Kljub dejstvu, da se o prekarnosti veliko govori, ostajajo odprta ključna vprašanja. Med njimi je najpomembnejše gotovo to, koga natančno temin zajema.
KDO (SPLOH) JE PREKAREC?
Minimalisti, ki skušajo vanj zajeti le poklice, ki so dejansko sto odstotno odvisni od razmer na trgu, pravijo, da so prekarne tiste vrste zaposlitve, ki zajemajo samozaposlene in zaposlene po avtorskih in podjemnih pogodbah. Ljudje, ki v negotovih razmerah delajo, pa opozarjajo, da ima tudi agencijsko delo, delo za določen čas in delo za skrajšan delovni čas povsem jasne elemente prekarnosti in da bi bilo v to skupino potrebno vključiti tudi njih.
Agencijske delavce zato, ker njihova zaposlitev zajema periodične selitve iz podjetja v podjetje, kar jim onemogoča, da bi se včlanili v katerega od sindikatov, z okoljem razvili trdne socialne stike in tako zaščitili svoje pravice (ki so že izhodiščno precej slabše od pravic vseh, ki delajo za nedoločen čas).
Pri zaposlitvah za določen čas gre za drug izziv. Delavec se je namreč delodajalcu pripravljen prilagajati mnogo bolj, kot vsi ostali, da bi le dobil podaljšanje pogodbe. Branimir Štrukelj je v pogovoru za blog Skozi oči prekariata opozoril, da so ti zaposleni zaradi strahu pogosto pripravljeni celo stopiti v bran delodajalca, prikriti zlorabe in celo zaščititi njegovo identiteto.
Pri zaposlitvah za skrajšan delovni čas pa gre ponavadi za ljudi, ki so zaradi okoliščin prisiljeni v omejen obseg dela, kar jih dela ranljivejše že v izhodišču. Panoge, kot sta gostinstvo in turizem, tak pritisk s pridom izrabljajo. Nemalokrat se zgodi, da delavci, ki so zaposleni za krajši delovni čas, delajo več kot za polni delovni čas, plačani pa so za polovičnega.
ZAKAJ JE O PREKARNOSTI POTREBNO GOVORITI ZDAJ?
Pogovor o prekarizaciji je nujen. In to v tem trenutku. Zaradi dveh ključnih razlogov. Prvega je nakazal italijanski filozof Franco Berardi – Bifo, ko je dejal:
Prekarizacija je val, ki bo zajel vse, ki so zaposleni, ker se bodo ob postopnem rušenju pravic posameznega segmenta delavstva začele rušiti tudi pravice vseh ostalih.
Pa to ne le od zunaj, ampak tudi od znotraj. Posamezniki se bodo osnovnim, z zakonom določenim varovalom, začeli odrekati sami, da bi ostali vsaj približno konkurenčni in tako zadržali minimum svoje varnosti. Ta argument mora sam po sebi voditi v razmislek in ukrepanje.
Drugi razlog je bolj akuten in bolj naš (slovenski). Vlada, ki je pred dvema letoma ustanovila »Projektno skupino za prekarne oblike na trgu dela«, se je letos odločila za lasten korak naprej in za minimalistično razumevanje prekarnosti. Se pravi za definicijo, po kateri med prekarce sodijo le tiste posameznice in posamezniki, ki so samozaposleni oziroma delajo po civilnih pogodbah. Kar pomeni, da kot problematične, kot take, ki jim je potrebno pomagati, razume 125.000, ne 322.000 ljudi. Kar seveda vodi v drugačno razumevanje obsega problema in tudi v drugačne ukrepe.
KAKO JE MOGOČE ŽIVLJENJE PREKARCEV POSTOPNO IZBOLJŠATI?
Da bi zaščitili ljudi, ki so zajeti v prekarne oblike dela, je potrebno njihovo izkušnjo združiti z močjo sindikatov in civilne družbe ter z analitsko sposobnostjo stroke, preko katere se da argumente, ki jih oblikujejo partnerji, formulirati na strokoven in interdisciplinaren način. Ključni sta obe strani pritiska. Frontalna, z obveščanjem javnosti o dogodkih in konkretnih izkušnjah na tem področju (tu je potrebno predvsem preiti konfuznost, ki jo v določeni meri povzročajo tudi predstavniki delodajalcev in obrtnikov).
Dejstvo je, da prekarci zavzemajo zelo velik del volilnega telesa. Če se jih angažira, bodo politične stranke, ki bodo čez leto dni v polni pripravi na volitve, še kako pozorno prisluhnile njihovim argumentom.
Druga stran potrebnega pritiska je globja, vsebinska. Vladno stališče je, da prekarnost še ni opredeljena, kar omogoča sorazmerno majhne, konzervativne korake pri iskanju praktičnih rešitev, ki bi jo odpravljale. Potrebno je podati povsem jasne standarde sledenja učinkov prekarnosti, ob katerih pomislek odločevalcev ne bo več mogoč. Standarde, ki bodo podali jasna izhodišča in posledično jasno odgovornost, da se stvari začnejo premikati na vsej ravni.
Inštitut za študije prekariata (IŠP) v juniju 2017 ob sledenju obeh ciljev oziroma pritiska z obeh strani pripravlja dva pomembna dogodka. Simpozij, na katerem bodo o aspektih prekarnosti govorili strokovnjaki z različnih področij, in predstavitev prve knjige, ki se vprašanja prekarnosti loteva preko pogovora z zelo širokim krogom ljudi, naslovljene z: »Skozi oči prekariata: brez konsenza«. V njej smo združili poglede treh predsednikov države, ministrice za delo, ministrice za izobraževanje, ministra za kmetijstvo, evropske komisarke za delo, varuhinje človekovih pravic, župana Mestne občine Ljubljana, metropolita, predsednikov največjih sindikalnih central, pa tudi močnih sindikatov, vse do največjih avtoritet na področju družboslovja in humanistike pri nas in v tujini.