Avtor: Marin Medak, podjetnik in prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean. Na Twitterju ga najdete pod @marinmedak.
Od prvega aprila letos sem se, kot za šalo, iz proračunskega porabnika, študenta, prelevil v zglednega podpornika državne malhe. Filozofija dajanja mi je všeč in v vlogi samostojnega podjetnika se počutim dobro. Na svojem TRR-ju sem izkusil, kaj pomeni plačevanje prispevkov, teh 300 evrov na mesec, ki gredo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo, zaposlovanje. Predvsem pa sem doživel, kaj to pomeni za nekoga, ki si sam začne služiti kruh in podjetje postavlja iz (bolj ali manj) ničle.
Podjetnik sem postal več kot pol leta, preden sem uradno pridobil ta naziv. Ljudje imamo radi konkretne primere, tako da bom tudi v tem zapisu konkreten. Maja 2012 sem imel na računu nekaj več kot petnajst tisoč evrov, imel sem status študenta in (počasi) pisal diplomo. Nekaj tisočakov sem vložil v odpravo s hydrospeedom po Soči, nekaj porabil za življenje, predvsem pa sem razmišljal, kako bi vstopil v podjetniški svet in ustvaril nekaj, kar bi mi omogočalo preživetje. Dve leti pred tem sem na internetu iskal obesek za ključe v obliki morskega kajaka. Ni ga bilo. Tudi dve leti pozneje tega obeska še vedno ni bilo na trgu in odločil sem se, da ga bom naredil sam. Edini meni takrat poznani človek, ki se je ukvarjal s (malce dražjo) plastiko, je bil Jernej Jakopin iz Seawaya. Ker nisem imel pojma, kam se obrniti, sem najprej njega vprašal za nasvet. Ni mi rekel nič takšnega, samo to, da je izdelek enostaven in da to ni problem narediti. Da naj vprašam pri kakšnem slovenskem orodjarju, ampak glede na to, da je izdelek majhen in poceni, ga bom verjetno moral delati kje na Kitajskem, če bom želel biti na trgu konkurenčen. Dal mi je pogum in občutek, da celoten projekt ni kompliciran.
Vprašal sem dva slovenska plastičarja, za koliko bi mi naredila 1000 kosov plastičnih kajačkov in izkazalo se je, da je imel g. Jakopin prav. Postavili so ceno, kot da bi jih delali iz zlata. Zaradi tega sem se obrnil proti vzhodu in dokaj hitro našel tovarno, ki dela majhne plastične igračke in figurice. Vse dogovarjanje je potekalo prek interneta in nisem osebno šel na Kitajsko. Zaradi tega smo imeli nekaj začetnih težav, ker so naši pogledi o samih izdelkih in načinu poslovanja različni, a smo se hitro dogovorili in operativa je začela teči.
Američan, freelance strojni inženir, ki sem ga našel prek interneta, mi je naredil 3D model majhnega kajaka, Kitajci vzorce, ki so pokazali, da moramo model še izboljšati. Američan je šel ponovno na delo in v drugi iteraciji je bil prototip dokončan in potrjen. Kitajci so nato naredili prvih 5000 kosov, slovenski kreativec je zastavil smernice, ljubljanski oblikovalski studio celostno grafično podobo in stojala. Preden sem prvega aprila šel z izdelkom na trg, sem porabil devet mesecev in vložil 5600 evrov.
Če bi bil že od samega začetka registriran kot samostojni podjetnik, bi to pomenilo še dodatnih 2700 evrov stroškov za prispevke, izgubil bi status študenta, študentske bone in starši me ne bi mogli uveljavljati kot vzdrževanega člana (čeprav sem to v resnici še bil). Vse to, preden bi sploh imel evro prihodka!
Prijateljice in prijatelji mi pravijo, da sem pogumen, ampak ne vem, če bi imel jajca spustiti se v posel, če bi moral že od začetka, ko bi šele pripravljal teren, vsak mesec plačevati tistih tristo evrov prispevkov, če bi zaradi mojega poskusa starši morali plačati kar nekaj sto evrov več dohodnine in če bi s tem izgubil status študenta. Prihodkov nisem imel, denar sem samo zapravljal. Če sem jaz tak primer, dam roko v ogenj, da jih je še na stotine vsako leto. Tudi potem, ko sem že imel prve stranke, je bilo prva dva meseca težko zbrati za prispevke. Enostavno zaradi tega, ker prodajam trgovinam, ki pričakujejo 30 dnevni plačilni rok.
Da povem še eno tragikomično anekdoto. Vse življenje se bom spomnil četrtka, 18. aprila. Bil je lep, sončen pomladni dan in jaz sem se dotaknil dna. Dekle, s katero sem se rad družil, mi je povedala, da je razmišljala: “Kaj če bi bila samo prijatelja?” Poved je bila trditev, vprašaj pa za okras. A 18. april bo ostal v mojem spominu še zaradi nečesa drugega. Osemnajstega vsakega meseca mi banka trga z računa porabljen znesek na kreditni kartici. Mesec pred tem sem zapravil več, kot sem imel. Pristal sem na minus 74 evrih. To je bilo vse, kar sem takrat imel. Bankovec za pet evrov v žepu in -74 evrov na banki. Finančna konstrukcija se mi je podrla zaradi posojila osebi, ki ji tega nisem mogel odreči. Iz tistih 15.000 evrov sem v letu in pol pristal na skoraj sto evrov v minusu. Tisti četrtek sem začel zapravljati denar, ki ga nisem imel. Občutek, ko si ne upaš iti v trgovino kupit sveže sadje, ker je predrago, je grozen. Zapomnil si ga bom še dolgo, upam, da do smrti. Počutil sem se nemočnega in ogroženega, kljub temu, da bi se lahko kadarkoli vrnil domov k staršem, ki bi me isti trenutek posedli pred obloženo mizo. Kako se šele počutijo tisti, ki zares nimajo, ki svojim otrokom ne morejo privoščiti svežega sadja? Ne vem. Vem pa, da moramo urediti državo tako, da bo vsak, ki ima voljo, dobil priložnost za spodobno in poštenega človeka vredno življenje.
Malo več kot mesec dni sem tako životaril. Tortelini in instant juhe so pristali na vsakodnevnem jedilniku in ravno na 15-ega maja (dan, ko moraš nakazati cesarju, kar je cesarjevega) dobil predčasno plačan račun iz Kanarskih otokov in ni se mi bilo treba znova zadolžiti na kreditni kartici. Potem je posel stekel in ni me več bolela glava, kako bom plačeval sprotne zadeve. Imel sem srečo in ni mi bilo potrebno veliko vložiti v promocijo, da sem prišel do strank. A vseeno sem na lastni koži izkusil, kaj pomeni začeti in zato pišem ta prispevek.
Želim si, da bi imel vsak možnost eno leto poslovati brez plačevanja prispevkov za pokojnino, pokojninsko zavarovanje, starševsko varstvo. Naj pa si sam plačuje osnovno zdravstveno zavarovanje (14,17 evrov na mesec). To leto naj se ne šteje kot delovna doba za pokojnino. Torej državi ni treba ničesar vložiti in za nič ne bo prikrajšana. Nobenih subvencij, samo ljudje bomo imeli na voljo možnost, da delamo in postavimo posel.
Želim si novo obliko pravne osebe – preprosta družba z omejeno odgovornostjo (p. d. o. o.)
– Ustanovni kapital p. d. o. o. znaša 10 €.
– Pri enoosebnem p. d. o. o. je direktor prvo leto oproščen plačevanja prispevkov (to leto se mu ne šteje v delovno dobo za pokojnino).
– Osnovno zdravstveno zavarovanje v tem letu plačuje 14,17 €/mesec.
– Prvo leto delovanja je za tiste, ki uveljavljajo pravico do neplačevanja prispevkov, davek na dobiček za dobiček do 25.000 € 8,5 %, nad 25.000 € pa tako kot d. o. o 17 %.
– P. d. o. o. lahko ustanovijo študenti, zaposleni, samozaposleni, brezposelni, vsakdo z začasnim ali stalnim bivališčem v Sloveniji.
– Starši študenta, lastnika in direktorja p. d. o. o., naj bodo prvo leto še vedno upravičeni do uveljavljanja vzdrževanega člana.
– Študent je prvo leto še vedno upravičen do vseh ugodnosti, povezanih s študentskim statusom (zdravstveno zavarovanje, boni, subvencija za stanovanje …).
– Študent, ki je lastnik in direktor p. d. o. o., je še vedno upravičen do državne ali Zoisove štipendije (dokler dobiček p. d. o. o. ne preseže 25.000 €).
– Hitrejše pridobivanje statusa zavezanca za DDV.
Preprost d. o. o. lahko naredimo, ni znanstvena fantastika. S tem bomo ljudi, ki imajo željo nekaj ustvariti, a nimajo še zadosti poguma, spodbudili k poizkusu. Tistim, ki bi se za samostojno pot odločili v vsakem primeru, pa bo taka oblika podjetja omogočila, da bodo v prvem (najtežjem) letu več denarja namenili za razvoj, marketing, obiskali sejem … Ne zastonj, ampak bodo v zameno za to žrtvovali eno leto delovne dobe.
Ne pričakujem, da bo vsak, ki bo izkoristil to možnost, v enem letu postavil dobičkonosen posel. Veliko jih bo na koncu leta pač odnehalo, ker bodo videli, da ne morejo obstati na trgu. Veliko pa bo tudi takšnih, ki bodo uspešni, si bodo v tem času naredili poslovno mrežo in začeli delati plus v državni blagajni. A eni in drugi bodo imeli veliko več od tega, pomembno življenjsko izkušnjo, nova znanja in ne bodo si mogli očitati, da niso poizkusili.
Trenutno država že spodbuja samozaposlitev. Subvencije za samozaposlitev so boljše kot nič, ampak niso dovolj dobre. Datumsko določeni roki, delavnice z zunanjimi izvajalci, zahtevki za izplačilo subvencije, končno poročilo, morje birokratskih obveznosti, kar pa je najpomembneje, ne ve se, če je dovolj denarja za vse, ki želijo izkoristiti to možnost, in sploh ne vemo, če se bo program nadaljeval v prihodnjih letih ali ne. Subvencije za samozaposlene so nastale zato, da se v Slovenijo pripelje denar iz Evropskega socialnega sklada in zato, da se zniža statistika brezposelnih. Kar ni nič napačnega, ampak to ne spodbuja podjetništva, tako kot bi ga lahko. Če bi sam počakal na odprtje espeja do 1.7., bi verjetno dobil subvencijo, a izgubil bi tri ključne mesece in začetek morsko kajakaške sezone na severni polobli. Svetovno gospodarstvo se pač ne ozira na datume slovenske birokracije.
Po devetih mesecih samostojne poti se moji kajakaški obeski prodajajo v 27-ih državah po vsem svetu, od Kanade do Japonske, v več kot štiridesetih trgovinah. Prodal sem jih že več kot 10.000. Trenutno se dela serija dveh novih obeskov za potapljače in kajakaše na divjih vodah, skupaj 16.000 kosov. 99.01 % prihodkov predstavlja izvoz. Dela s tem nimam ravno veliko, kakšnih 45 minut na dan, a omogoča mi, da čas posvečam drugim, bolj zanimivim in potencialno bolj dobičkonosnim produktom.
P. d. o. o. ni namenjena samo startupom, ampak vsem dejavnostim, od trgovine in masaže do izdelovanja nakita in polaganja ploščic. V teoriji se da marsikaj izračunati in predvideti, od velikosti trga do napovedi, koliko kosov nečesa boš prodal v prvem letu. To so številke na papirju, dejansko stanje pa vidiš šele takrat, ko na trg vstopiš s svojim izdelkom ali storitvijo.
Iztok Mlakar poje, da »kjer je eden, jih je narmanj še pet«. Takšnih ljudi, kot sem jaz, je v Sloveniji veliko. Samo delati si želimo. Ne potrebujemo državnega denarja, samo možnost, da izdajamo račune, da smo zavezanci za DDV (ali ne), da si sami plačujemo osnovno zdravstveno zavarovanje in da eno leto ne plačujemo prispevkov. V tem času nihče ne bo prikrajšan zaradi tega, na koncu pa bomo vsi v plusu.
P. d. o. o. ne bo čudežno instant zdravilo za slovensko gospodarstvo, a dam roko v ogenj, da se bo pokazala kot orodje do še bolj samoiniciativne družbe in novih podjetnikov, ki bodo izkoristili ponujeno priložnost in uresničili svoje zamisli v prid vsem nam.
Ta pobuda je sebično dejanje. Želim boljše življenje zase. Zaradi tega želim, da tudi drugim uspe. Če so ljudje okoli mene uspešni, srečni in pogumni, bom jaz živel v boljši družbi. Če bo nekdo ustvaril uspešno podjetje, bomo vsi na boljšem. Želim si, da bo v Sloveniji čim več uspešnih ljudi, ker samo tako si bom lahko, na stara leta, privoščil kakovostno javno zdravstvo, dobre šole za vnuke in sposobne tožilce. Podjetništvo je nuja in podjetniki so večinoma ljudje, ki znajo. Državo nam (še vedno) kradejo tisti, ki se celo življenje presedajo iz enega državnega sedeža na drugega. Menedžerji, tajkuni, ki so s pomočjo korupcije prišli do »svojih« podjetij, niso podjetniki, so lopovi. S preprostim d.o.o.-jem bomo omogočili ljudem, ki želijo nekaj ustvariti, nekaj narediti, ne vzeti, da uspejo in postanejo naš zgled.
Pripombe, kritike in komentarji za p. d. o. o. so zelo dobrodošli. Predloge bom smiselno vključil v dokument in se nato potrudil, da to predstavim novemu gospodarskemu ministru ali ministrici.
Zapisi izpod digitalnega peresa Marina Medaka:
PS = SDS (+ dober PR) (avgust 2013)
Napumpani s strahom in v pričakovanju najhujšega (april 2013)
Naslednji je Janković (marec 2013)
Brez jajc in morale (januar 2013)
Avioni in iPhoni (december 2012)
Protestniki smo zmagali (december 2012)
Transparentnost in obljube, ki izginejo po volitvah (oktober 2012)
Mešanje dreka (oktober 2012)
Mlade nas je strah (september 2012)
Podpiram tvojo idejo, ampak se mi zdi, da je po nepotrebnem komplicirana. V Sloveniji obstaja institut osebnega dopolnilnega dela (http://www.durs.gov.si/si/storitve/osebno_dopolnilno_delo/osebno_dopolnilno_delo_pojasnila/). Ta institut je po mojem mnenju nepotrebno omejen na samo določene dejavnosti oziroma dela. Če bi se ta institut razširilo na preprosto vsa dela, bi se na najbolj preprost način izognili delu na črno, prav tako pa bi se v državno blagajno stekala dohodnina, ki je prav zaradi dela na črno izgubljena. Seveda bi bilo potrebno dvigniti omejitev dohodka, vendar ne za preveč saj bi se tako izgubila družbena solidarnost. Tak institut smo včasih poznali tudi pri nas.
Podpis pod Gregorja, če smem. Ravno tako razmišljam tudi sama. Pod osebno dopolnilno delo dodat vsa normalna dela in postavit samo znesek kot mejnik.
Gregor, mislim, da gre tukaj za dve različni stvari. Pri osebnem dopolnilnem delu gre za enostavno delo ene osebe, pri podjetju pa je cilj rasti in ustvarjati dobiček. Mogoče najprej ene osebe, ampak lahko dokaj hitro vstopijo drugi partnerji, investitorji… Dve osebi, ki gresta recimo v posel, to lahko naredit samo z d.o.o., d.n.o., d.d….
Če načrtuješ takšno prihodnost, pač moraš imet gospodarsko družbo. S tem imaš tudi možnost da postaneš zavezanec za DDV, kar je pogoj za poslovanje s tujino, in imaš tudi večjo kredibilnost doma in v tujini.
Popoldanski SP je načeloma odprta zadeva za vse. V osnovi namenjena dopolnilnim dejavnostim (študentom (ki poleg študija želijo dodaten zaslužek in malo bolj resno nastopati na trgu kot preko študenta), upokojencem (ki bi si radi dopolnili luknjo pri pokojnini), zaposlenim (ki bi lahko služili s hobiji v popoldanskem času).
Ob tem je potrebno poudariti par zadev, ki sem jih preizkusil na lastni koži.
1. Že Bajukova vlada, je priviligirala študentske servise. Če študent zaluži 5000€ preko študenta, je še vedno lahko vzdrževani družinski član. Če zasluži 10€ preko popoldanca, ne more več biti prijavljen kot vzdrževani družinski član. To bi morali nemudoma ukiniti in kot pogoj postaviti skupen zaslužek, ne glede na vir.
2. Z novim letom se močno povišujejo prispevki, ki veljajo za popoldanske spje. Znašali bodo okoli 70€ plus dohodnina. Kmečka logika pove, da si torej popoldanskih spjev ne bodo več mogli privoščiti tisti, ki jim je v osnovi ta oblika namenjena – torej tisti, ki bi radi popoldansko zalužili par 100€ dodatno. Če ti država pobere 70€ se enostavno ne splača.
3. Tudi upokojencem se glede na zaslužek niža pokojninska osnova – torej se upokojence aktivno spodbuja, da so neaktivni.
Popoldanski s.p. ni odprt za brezposelne, torej tiste, ki bi neko alternativo na trenutne možnosti še najbolj potrebovali.
Kar se tiče študentskega dela je pa itak poln absurdov že toliko let in bi ga že zdavnaj morali ukinit in dat enake pravice in možnosti dela za vse (torej študent in delavec/brezposelni naj imata enako možnost zaposlitve = enak strošek za delodajalca), ker tako kot je zdaj so študentje totalno privilegirani (če izključim dejstvo, da jim ne teče delovna doba…) in najlažje dobijo delo, kar je absurd, saj je poglavitna naloga študenta, da študira, ne dela. No, kolikor vem, se pripravlja nov zakon, ki bo izenačil vse…
Kaj pa je narobe s študentskimi ali popoldanskimi s.p.ji? Vsako leto je tudi možno dobiti subvencije, ki ti omogočajo začetno leto “brezplačno” poslovanje brez plačila prispevkov.
Ideja je sicer ok samo to že vse obstaja, samo v drugih oblikah.
lp, Mirt
Mitja, ta možnost ne obstaja več. Za subvencije pa si preberi odstavek v članku, ki se začne z “Trenutno država že spodbuja samozaposlitev. “.
Bravo Marin in čestitke za uspeh! Predlog je zanimiv ampak si težko predstavljam da bi ga sprejeli. Iz osebnih izkušenj, ker imam tudi sam že kar nekaj let s.p. bi rekel da je plačevanje prispevkov lahko res kar velik problem.
300 eur mesečno oz. najnižja stopnja še ni nek problem, problem je, ker zelo hitro, prehitro napreduješ v višji razred, in tako teh 300 eur kar naekrat postane 500 eur+ mesečno. To je potem z vsemi drugimi stroški za malo podjetje, samostojnega, rastočega podjetnika kar naenkrat zelo VELIK strošek. In v višji razred res hitro napreduješ!
Rezultat je ta, da se ti potem “ne splača” več delati, zakaj bi delal več, če potem od tega dejansko ni koristi, razen tega da moram delati dosti več in da obstaja še toliko večji rizik, če ostanem vmes brez posla, prihodkov, .. sem v nevarnosti da ostanem brez prihrankov in da celo zaprem podjetje. Poznam kar nekaj takšnih primerov.
Ko imaš svoje podjetje je treba vedeti tudi to, da ni več plačanih dopustov, bolniških, malic, delovne opreme, programov, potnih stroškov… za vse to moraš poskrbeti in si plačati sam! Kje je potem še plača, treba je tudi živeti in kriti svoje življenjske potrebe.
Druga posledica pa je, da začnejo podjetniki iskati luknje, prikazovati dodatne stroške, goljufati državo, da lahko sploh preživijo, ker seveda moraš najprej poskrbeti zase, če zase nimaš, potem vse drugo odpade.
Sem že rekel, da ti prispevke določijo na podlagi lanskega leta za celo naslednje leto? Ja, tako je. Meni se je tako čisto na začetku zgodilo, da sem imel v zadnjih par mesecih leta ogromno dela in sem dobro zaslužil, drugo leto pa je prišla situacija na normalo.
Rezultat je bil da sem moral potem plačevati po dobrih 600 eur prispevkov na mesec, ne glede na to, da moji prihodki več niso bili takšni. Tisto subvencijo ki sem jo dobil, sem tako vrnil nazaj v par mesecih. Hvala lepa torej za subvencijo.
Ko sem se odpravil do državnega organa in predstavil situacijo, s papirji in računi, jih ni vse skupaj prav nič zanimalo, naletel sem na totalen zid. Na koncu sem se vseeno odločil da bom stisnil zobe, ohranil s.p. in tisto leto sem potem nekako preživel. Ne vem pa kako bi bilo, če bi imel še družino, otroke, ne vem če bi se spustil v to.
Moj predlog je zato ta, da se namesto 7 ali 8 razredov kolikor jih je naredi vsaj 50 in tako res postopoma napreduješ v višji razred, ko si na to pripravljen in ko ti situacija to omogoča. Še bolje pa bi bilo, če bi prispevke plačali glede na prihodek v določenem mesecu, sproti. Glede na tehnologijo, ki jo imamo danes to že zdavnaj ne bi smel biti noben problem.
In seveda, prispevki in davki tudi ne smejo biti previsoki, višji ko so, manj je človek motiviran za delo, manj je možnosti za investicije, razvoj, zaposlovanje, rast in izvoz.. bolj se spodbuja kriminal in goljufanje. To je pač realnost, človeška narava in tega ne moremo spremeniti ampak lahko le upoštevamo.
Podjetnik najbolje ve, kako pravilno uporabiti in naložiti svoj denar za še večji uspeh, država tega ne more narediti, ker tam veljajo drugi mehanizmi. Višja ko je gravitacija v državi, težje je uspeti, zato rabimo zmerne davke, nizko birokracijo in lahko/lean državo, ki bo podjetništvu omogočala rast, namesto da ga duši.
Pa vso srečo
Vse čestitke, g. Marin, za pogum, idejo in podjetnost.
Glede dosedanjih komentarjev: osebno dopolnilno delo, popoldanski s.p. oz. študentski s.p. so vse DODATNE zaposlitve, tj. če je človek že nekje zaposlen ali ima status študenta. Če pa tega nima (in ravno to je problem, ne?), mora ustanoviti s.p. ali enoosebni doo.
Ampak G. Marin še ni opisal (ali opazil) vseh grozljivk tega podjetništva, ki seveda ne nastopajo samo v prvem letu delovanja:
– če zboliš, moraš 30 dni bolovanja kriti sam (plačati prispevke),
– direktor enoosebne doo pravzaprav ni zaposlen, ampak dela po poslovodski pogodbi, zaradi česar ima velike probleme, če hoče iti na zavod za zaposlovanje, če ni posla; enake probleme ima seveda sp in sam. kult. delavec
– direktor enoosebne doo mora plačevati prispevke za 60% povprečne plače, ne pa za minimalni dohodek (340 eur, ne 300 eur), v nasprotnem se mu ne šteje polna delovna doba v pokojninsko,
– sp-jem in samostojnim kult. delavcem bodo s 2014 dvignili prispevke za zdravstvo, ker kao ne plačujejo toliko kot ostali (to, da morda zaslužijo le za prispevke nikogar ne briga)
– Sp-jem in samost. kulturnim delavcem se šteje, kot da imajo 6500 eur čistega prihodka na leto (ne odšteva se niti plačanih prispevkov). In zaradi tega dobijo ustrezno manjše otroške dodatke in štipendije za svoje otroke
– vsakič, ko se govori o zvišanju minimalnih plač, te ljudi oblije groza, saj to pomeni le višje prispevke.
Wellcam to the hell.
Odličen članek, pa veliko uspehov v prihodnje!
V Butalah žal tole ne bo šlo, saj bi vsi imeli p.d.o.o. odprt zgolj 1 leto, potem pa pod drugim imenom, po drugi osebi, itd. Roko na srce, presenečen sem že z dejstvom, da sploh imamo možnost popoldanskega s.p.-ja kot normiranci, nezavezanci za DDV, ravno to opcijo sem jo izbral zase v 2013.
Medgeneracijska solidarnost je postala sila izprijena reč, saj imamo na eni strani mlade ljudi, ki morajo “peljati z ročno zavoro”, ki jo vseskozi bolj zateguje “država”, na drugi strani pa celotno starajočo se Baby Boom generacijo, ki uživa marsikaj, kar bo nam nedosegljivo, a prav mi smo tisti, ki jim to omogočamo. Še več, ta generacija je izdatno podprta s slovensko gerontokracijo, ki v navezi z netransparentnim volilnim sistemom zavira vse morebitne reforme, krčenje javne porabe in liberalizacijo trga in poklicev. Groteskno je, da si dandanes lahko pek brez izobrazbe/poklica, ne moreš pa biti klepar brez izobrazbe/poklica, tovrstnih primerov bi še lahko veliko našteval.
Zame pride v poštev samo še emigracija, in sicer v državo, kjer je zdravstveni sistem dejansko servis uporabnikom-vplačnikom, kjer so stabilni pokojninski sistemi, kjer velja pravo za vse enako, kjer ni “kontinuitete”, kjer deluje prosti trg, kjer ni državnih kolhozov, itd.
Menim, da bodo šele otroci naših otrok uspeli v prizadevanju, da postane vsak človek odgovoren zgolj zase in svojo starost, da prejme plačilo za opravljeno delo v celoti in razpolaga z njim kakor se mu zdi primerno, da se zanaša na prosti trg, pri čemer ga podpira vitka država z ustvarjanjem primernega okolja za realizacijo sanj slehernika. To bi bil svet…
Tvoja ideja je nekoliko podobna s.p.ju in subvenciji, pri tvoji ideji gre za manj birokracije in pospeševanje vstopa v podjetništvo, vendar bi jaz dodala, da bi vsaj dokler ne vneseš v podjetje vrednosti osnovnega kapitala, moral biti odgovoren s svojim premoženjem (zaradi zlorab, ki jih je toliko, da groza- gre se za to da ne bi krog neplačnikov računov in prispevkov svojim zaposlenim postal še širši)… oz ne bi smel zaposliti oseb dokler nimaš za osnovni kapital… Mislim pa, da bi morala država spodbujat podjetnike z možnostjo pridobivanja kreditov za posle- ker realno, da se razširiš in rasteš, rabiš dolžniški kapital, ki pa ga je v tem času nemogoče dobit, zato podjetniki ostajajo majhni in ne rastejo… Tudi jaz sem bila že parkrat pred tem, da vse vržem v zrak in grem na svoje, pa me je strah… da se mi bo dogajalo, kar si opisal, da ne bo kupcev, da me bo birokracija in požrešna država preprosto uničila…
Jaz pa ne vem zakaj ne bi imeli sistema preprosto kot v Franciji in verjetno večini drugih držav, kjer “freelancer” preprosto plačuje prispevke glede na dobiček in ni nobenega minimuma. (Ponekod ti celo ni treba plačat prispevkov dokler nek minimum ne dosežeš!) Če npr. zaslužiš v enem mesecu le 20 eur, plačaš temu primerno procent prispevko, če zaslužiš naslednji mesec več, plačaš več… v bistvu se zaračunajo na vsak račun sproti.
Skratka, ni treba nič komplicirat… tako kot je zdaj je pa res porazno, mene dejansko blokira pri moji ideji, ker ne morem legalno začet posla in se promovirat, za prispevke pa itak nimam. To je tudi en glavnih razlogov, da razmišljam o tujini. Ta minimum za prispevke, neodvisen od dohodka, je čisto absurden in vsak tujec, ki sem mu povedala kako je s tem v Sloveniji, je samo debelo gledal!
Barbara,
Glede na našo kulturo v Sloveniji bi v tvojem primeru vsa podjetja kar na enkrat pričela delati zgolj s polovico prihodkov…
To je blo mišljeno bolj za posameznike kot so zdaj s.p.-ji, ne za večja podjetja. Saj zdaj se tudi da mutit na vse možne načine. Kdor hoče bit nepošten bo nepošten, ne glede na sistem. Da dam bolj konkreten primer, zdaj recimo delam preko avtorskih in bi prav tako lahko ne sklenila avtorske in delala na črno. Problem z avtorskimi je v tem, da preko njih ne morem prodajati izdelkov (ki ne spadajo pod dovoljene kategorije dopolnilnega dela) širši množici, pa tudi druge težave nastanejo. Prepričana sem, da če sistem plačevanja glede na zaslužek deluje v mnogih drugih državah, lahko deluje tudi pri nas, (ne)kultura ne more biti razlog ali argument za lupljenje malih posameznikov z visokimi prispevki ali onemogočanje potencialno dobrega posla.
Sicer pa se strinjam s prvim komentarjem Gregorja Berkopeca, da so dela, ki se jih lahko opravlja preko osebnega dopolnilnega dela po nepotrebnem omejena in da je rešitev lahko tudi to, da se seznam preprosto razširi na vsa dela. Če posel steče pa imaš itak dovolj za prispevke in odpreš s.p., d.o.o. ali karkoli je najbolj primerno glede na situacijo.