Prevajalci smo ljudje

Foto: Damjan Žibert.

Po izidu Bele knjige o prevajanju spomladi 2019 in odzivih na javne predstavitve je več kot očitno, da si prevajalci želimo sistemske ureditve poklica, predvidevamo pa tudi, da si naročniki prevajalskih storitev želijo kakovostnih profesionalnih storitev.

Kdo so poklicni prevajalci? Mar ni tako, da lahko prevaja kdor koli, ki zna tuj jezik, pa čeprav se ga je učil le v srednji šoli in potem uril na neki študijski izmenjavi? Je prevajalec lahko vsak, ki mu jeziki ‘še kar gredo’? Je prevajanje res lahko dejavnost »za zraven«?

Kako poklicni prevajalci vidijo svoje delo, svojo vlogo v družbi in kaj bi po njihovem mnenju prispevalo k izboljšanju stanja v prevajalskem poklicu?

***

Književni prevajalci smo v prvi vrsti strastni bralci, ki gojimo posebno ljubezen do določenega tujega jezika, dežele, kulture. Neizmerno uživamo v pregibanju in sukanju maternega jezika, da ujamemo smisel, zven, besedno igro izvirnika, in kot poustvarjalci uživamo v raziskovanju ter hoji po robu med izvirno predlogo in lastno, verodostojno in obenem umetniško interpretacijo.

V svobodnem poklicu literarnega prevajalca pa so tudi tegobe, za katere sta v veliki meri kriva slovensko založništvo in državni odločevalci. Prvi zaradi vedno krajših rokov, zaradi vedno več dodatnega, neplačanega dela, zaradi eksistencialno pogubne dinamike izplačil vedno nižjih honorarjev, zaradi nerazumnih zahtev po prenosu vse več prevajalčevih pravic. Drugi zaradi prenizko zastavljenih cenzusov, odsotnosti vsakršnega ‘kariernega napredovanja’, slabo zastavljenih bolniških nadomestil.

Mateja Seliškar Kenda, literarna prevajalka, članica Društva slovenskih književnih prevajalcev

***

Poklic strokovnega prevajalca opravljam že skoraj 15 let, saj mi kot navdušencu nad jeziki in jezikoslovcu omogoča stik z jezikom na več različnih strokovnih področjih, posebej sem se specializiral za zavarovalništvo in bančništvo.

Čeprav gre na prvi pogled za samotarski poklic, je pogosto prav nasprotno, saj je pri prevajanju nujno sodelovanje med naročnikom, avtorjem besedila (ki je lahko hkrati tudi naročnik), prevajalcem in lektorjem, kjer je medsebojna komunikacija ključna za kakovosten prevod, ki upošteva njegovega uporabnika in namen besedila. So pa tudi negativne plati, predvsem splošno nepoznavanje tega kompleksnega in zahtevnega prevajalskega procesa, naj bo to pri naročniku ali uporabniku prevoda, zaradi česar se prevod pričakuje čim prej po čim nižji ceni, kar širše gledano prispeva k razvrednotenju poklica.

Sergej Smolič, strokovni prevajalec z licenco Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije

***

Ideje se krešejo, prsti na tipkovnici jih komaj dohajajo in kot bi trenil mine ura, dve, včasih tudi več, ko se spomnim, da bi bilo pametno malce pretegniti noge. Ne, ne govorim o dopisovanju s posebej duhovitim prijateljem v spletni klepetalnici, tako se počutim, ko prevajam. Iščem primerne besede, skušam ujeti ton oddaje in vzdušje kljub omejitvam podnaslovnega prevajanja čim natančneje prenesti gledalcu, da bo ogled tudi njemu v užitek.

V moji ljubezni do tega poklica pa je kaplja grenkobe. Za televizijske prevajalce ni rednih služb. Nimam plačanega dopusta, bolniške, o regresu lahko le sanjam, včasih delam pozno v noč, včasih se tresem, ali bom zaslužila za položnice, poleg tega pa z vstopom agencij na trg prevajanja AV vsebin cene prevodov vztrajno padajo. Prevajalske izkušnje nabiram več kot 20 let in praviloma dobim za prevod manj kot na začetku svoje kariere, kar je že samo po sebi dovolj zgovorno.

Nataša Hrovat Jerlah, članica Društva filmskih in televizijskih prevajalcev Slovenije

***

Naloge sodnega tolmača opravljajo predvsem jezikoslovci in pravniki, ki so sicer zaposleni v sorodnih poklicih in imajo ustrezno urejen status. Sodni tolmači, ki želijo delati izključno v tem poklicu, pa morajo ustanoviti s.p. in se soočiti z vsemi težavami, ki pestijo ostale samostojne podjetnike.

Katere pa so prednosti tega poklica? V prvi vrsti to, da se delo večinoma opravlja v mirnem okolju lastnega doma, kar omogoča optimalno usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. Kljub temu, da večino naročil predstavljajo prevodi in je treba presedeti precej časa za računalnikom, delo ni dolgočasno, saj se je treba na zahtevo stranke ali sodišča pogosto odpraviti v bolj odročne ali še nepoznane kraje, ki jih sicer ne bi nikoli obiskali. In čeprav se tudi v tem poklicu človek sreča z marsikatero človeško tragedijo, ima možnost spoznati tudi mnogo dobrih in razumevajočih ljudi.

Lucia Maria Poznič Pestotnik, sodna tolmačka za španski jezik in članica Združenja SCIT

***

Slovničarstvo in pravopisništvo se obstrancem marsikdaj zdi abstraktno stopicanje na mestu, a sam lahko potrdim, da mi je ukvarjanje s pisnimi besedili omogočilo nov uvid v knjižni jezik. Pri lektoriranju ne gre le za pravopis, saj bi bilo sicer morda bolje, da bi to delo opravljali stroji. Lektoriranje zajema tudi poseg na višjih besedilnih ravneh: besedotvorni, skladenjski, pomenski in pragmatični ravni.

Lektoriranje je zato v resnici avtorsko delo, a ne v prostoustvarjalskem smislu, saj je treba upoštevati pomen in občutje, ki ga želi predati prvotni sporočevalec. Lektoriranje je torej umetnost biti ustvarjalen v sponah dobljenega besedila ob pogosto pomanjkljivem sotvarju, da bi z gotovostjo lahko posegal v besedilo. Če kot lektor prezreš ali celo napraviš novo napako, te pošteno grize, toliko bolj, ker le redkokdo opazi, katere napake pa si v besedilu vendarle odpravil. Več glav več ve, več oči več vidi, več lektorjev pa … verjamem, da izboljša besedilo. Če ga ne, pa to prej kot o njihovi nepotrebnosti govori o pomenu, ki ga je treba temu posvetiti.

Rok Dovjak, lektor in član Lektorskega društva Slovenije

***

Na moji desni oba predsednika – Slovenije in Uefe. Pred mano eminentni člani izvršnega odbora te največje športne organizacije na svetu. Pretolmačim nagovora predsednikov, vidim, da se visoki gostje nasmehnejo ob iskrivih duhovitostih ravno v pravih trenutkih. »Spoštovani … v imenu države Slovenije bi se vam rad zahvalil …,« pravi naš predsednik. Skozi mene torej govori moja država!

Jutri bo skozi moja usta morda izrazil stališča minister, naslednjič okoljski strokovnjak, mednarodni pravnik, viden gospodarstvenik. Vsi bodo govorili v svojem značilnem žargonu in strokovnih izrazih, ki so mu domači, jaz pa se jih učim za vsak dogodek posebej, že več kot 20 let.

Tudi neprestano učenje je stalnica in čar mojega poklica. Da lahko pomagam v mednarodnem dialogu na raznolikih ravneh, je izjemna čast – in izjemna odgovornost. Kot konferenčna tolmačka si želim, da bi se tudi država – tako kot nogometni selektorji – bolj zavedala pomena prav vsakega člana moštva, ki jo zastopa, tudi nas, ki ji pomagamo, da je slišana tudi v mednarodnem prostoru.

Veronika Pušnik, članica ZKTS, konferenčna tolmačka, prevajalka, sodna tolmačka

***

To je le nekaj zgodb. Vsak profil in vsak prevajalec ima svojo zgodbo, a v nasprotju z družinami pri Tolstoju ima nesreča pri vseh teh poklicih zelo podobne obrise. Nerazumevanje, razvrednotenje, pritiski, tako s strani trga kot države, in nenehni ‘vzemi ali pusti’ – sto jih čaka za teboj! Pa jih res? So res vsi ti sposobni prevajati strokovna besedila? Prevzeti kazensko odgovornost za prevedeno? Tolmačiti na najvišjih državnih dogodkih? Z vsemi odtenki prenesti svetovno literarno uspešnico v slovenščino? Pod kakršnimi koli pogoji?