Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43.
Prijateljica mi že nekaj časa govori, kako strašno ima rada starše, da pa jo mama spravlja v obup s svojo … dobroto in prijaznostjo: “Prideš na kosilo? Samo zate sem skuhala juho, ki jo obožuješ?” Pa spet: “Zate sem naročila najboljšo kremo za kožo, ker imaš tako suho.” In teh samo zate ponudb je nešteto. Vsega tega prijateljica ni naročila in mama jo skuša na prijazno premeten način, kot znajo le mame, pripraviti k pogostejšim obiskom doma. Kar je ljubko, ni pa ljubko, ko to postane njihov ustaljen način komuniciranja z odraslimi otroki.
Japonci imajo za ta koncept, ki bi ga lahko v grobem prevedli v “prijaznost, ki je zgrešila svoj cilj”, posebno besedo. Arigata Meiwaku je izraz, ki se uporablja za opis situacije, v kateri nekdo zate naredi nekaj, kar si sploh nisi želel, še več, to si morda skušal celo preprečiti. Ne glede na vse, oseba izpelje svoj načrt, odločena, da ti pomaga ali izkaže podporo, in ne glede na to, da te dejanje ziritira ali ti celo povzroči težave, se od tebe pričakuje, da za opravljeno storitev izraziš hvaležnost. Arigata meiwaku je pravzaprav sinonim za krutost. Deležni smo je tudi od tistih, ki jim je menda najbolj mar za nas.
Verjamem, da ste “saj nisem nič slabega mislila, saj sem samo dobro hotela” že kdaj občutili. Mene pravzaprav moti to, da se posluša, ampak ne tudi sliši. Kaj nekdo sporoča in kaj želi povedati. Značilno za slovenske medosebne odnose je, da so enostavno preveč nabiti z neobčutljivostjo za drugega. Morda zato, sem brala pred časom, ker govorimo v c ali g duru, ker kultura dialoga v naši kmečko-ruralni in delavsko-proletarski zgodovini ni bila negovana veščina, ker smo enostavno premalo občutljivi za druge ljudi.
Pred časom so se kolegice tviterašice, ki so v zadnjem času postale mamice, pritoževale nad neskončnostjo nasvetov, ki da jih dobivajo kot po tekočem traku. Čeprav zanje niti ne prosijo. Kako “moraš jesti tisto hrano, ki ti paše, sicer bo imel otrok znamenje v obliki te poželjene hrane” (vir). Kako postati boljši starš. In kako vse delaš narobe. Otroka je treba hraniti tako, pa držati tako, pa spati mora takrat in takrat, jesti mu daj to in to, če zeleno kaka, ne sme več piti shreka … Ne glede na to, ali posedujemo kakšna znanja in izkušnje, zelo radi svetujemo. In vse se konča z “saj sem samo dobro hotela”.
Eden takšnih primerov je denimo siljenje s hrano, ki je zlasti pogosto na podeželju. “Daj vzemi en piškot, poskusi potico, a boš košček torte …” Razlagam, ne, hvala, ne jem sladkega, s poticami sem pa skregana, odkar vem zase. Sploh s tistimi, ki imajo notri (g)rozine. A se ne sliši. “Ah, daj no, lej, polna miza je.” Res ne bi, hvala. “Pa pekla sem ves dan, kako ne boš enega kosa poskusila.” Za ljubi mir potem vzamem tisti kos in žvečim ves čas obiska. Sicer bi izpadla preveč ohola in “zakomplicirana” in ni vljudno, če ti oseba nekaj ponudi (beri: te sili), ti pa to odrivaš. Koliko teh jedi in slaščic sem pojedla, pa nisem bila lačna oz. si nisem želela. Koliko (g)rozin se je že valilo po mojem grlu in ker jih ne maram, nikoli nisem vedela, ali bodo šle dol po grlu ali nazaj gor. Poješ in imaš mir. Zdaj, ko sem že velika in imam nekaj izkušenj z življenjem v tujini, vem, da se da gostoljubje izkazati tudi drugače. Da se je temu siljenju pod zastavo dobrote potrebno postaviti po robu, sicer ne bo nikoli konca. Jaz sem že razvila nekaj metod, uporabim jih glede na trenutno razpoloženje.
Pri raziskovanju tega fenomena prisiljene dobrote sem ugotovila, da ne obstaja slovenska beseda za neupoštevanje želja drugega. Prezir ni dobra, ignoranca tudi ne, neupoštevanje tudi ne, neotesanost še manj. Neoziranje morda. Sama za opis še največkrat uporabim besedno zvezo teror dobrega. Ker nekoga v nekaj siliš iz lastnih premetenih nagibov, da se ti potem dobro počutiš in ne oseba, ki si ji napravil strašno uslugo oz. ji v grlo stlačil doma spečen biskvit, ki ga ne mara. Latinski pregovor pravi: “Quidquis agis, prudenter agas et respice finem” ali po naše: “Karkoli že počneš, počni to previdno in oziraj se na to, kako bi se stvar lahko končala”. Spoštovanje je potemtakem ozir. Kadar kdo ravna iz spoštovanja, se na nekoga ali na nekaj ozira, ga upošteva.
Še nevarnejša oblika tega terorja dobrega (dobrodošli predlogi, ki bi opisano morebiti ustrezneje povzeli) je lahko nekaj, kar se da v politični areni prepoznati kot “naredili bomo tako, da bo prav” ali pa “vemo, kaj je dobro za Slovenijo in vemo, kaj je prava pot”, “Jaz že vem, da vam bo všeč”. JA-PA-JA-DE. To se vedno slabo konča. In konča se tako, da se “iskreno obžaluje in opravičuje”, da se opleta s prevzemanjem odgovornosti in hkrati zanika, da bi se kakorkoli kršilo zakone. “Dali smo vse od sebe”. Prosim, ne, ker, če date vse od sebe, to pomeni, da sicer bolj malo napravite.
Če mami teror dobrega še odpustim, ker je moja mama in ker jo imam rada in ker ima ona rada mene, se kot hudič križa bojim moralnih avtoritet in politikov, ki pa res “vedo”, kaj je dobro zame. Da mi bo dobro na zemlji in na svetu. Visoki gospodje, ki po Sloveniji in okolici mariborske nadškofije hodijo v črnih oblekah, so vedeli, kako se pride v lepši dobri svet, a so tako zamočili do tja, da jih je na poti odneslo iz ovinka kot tisti vlak v Španiji. Da politikov ne omenjam. Že 20 let vedo, katera je najboljša pot naprej zame in za moje sodržavljane in sodržavljanke. In so nas v dobroti peljali po luknjasti cesti, predrli smo si gumo in se prevrnili na bok, zdaj pa že nekaj časa iščemo dvigalo, da nas bo dvignilo.
Zato sem pri teh številnih dobrih ljudeh v Sloveniji zelo previdna. Verjamem tistim, ki jih poznam in imam z njimi konkretne izkušnje. Preveč dobrega ni vedno fajn.
Arigatō in brez zamere!
Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.
Nataša, kako dobro razumem takšne in podobne situacije.Jaz sem si dovolil skovanko “čezmerna dobrota”, ki se “ponudniku” te dobrote povrne kot bumerang, osebi ki je ta dobrota namenjena, pa muke (pa ne samo želodčne) zaradi tolerantnosti do te “ponudbe”. Že ob naznanitvi kontakta ali komunikacije s takšno osebo si v trenutku polnozaseden, nimaš strogo določen časovni okvir v času ko ti takoimemovana oseba v vlogi “ponudnice čezmerne dobrote”, vabi, preizkuša svoj model vdinjanja.
Moram priznati, in ob tem se iskreno kesam, da v tihi kamri svojih miselnih dogodivščin take situacije pri meni spadajo v predal “vaška psihopatija” (oz. Dorfpsychopathie). Izraz sem si izbrala, ker potrebujem nekaj ostrega, da si olajšam trpljenje ob siljenju z vsem živim, seveda pa ga uporabljam samo sama pri sebi in nikoli na glas. Samoterapija torej.
Predvidevam pa, da gre pri neoziranju na resnične potrebe drugih in na siljenje z lastno izbiro (“Ne ješ mesa? Izvoli juho, meso sem vzela ven!”) za čisto ta pravo evolucijsko neumnost. Namreč: kot vrhunska žival človek lahko preživi le, če se ISTOČASNO pobriga zase in za druge v njegovi skupini. Se pravi, da je treba poznati sebe in svoje individualne potrebe in istočasno tudi krdelo soljudi ter njihove DEJANSKE potrebe, pa se bo dobro godilo vsem (pustmo stati, da se teh ne da vedno uskladiti, včasih je že trud dovolj). Ne ena ne druga skrajnost (prehud individualizem ali cankarjansko samopožrtvovanje) ni pametna, je pa res, da vzdrževanje ravnovesja zahteva delo. Ki smo ga po mojem skromnem mnenju drugim dolžni.
Ravno tako smo jim dolžni dajati INFORMACIJE, če tako dosežemo, da se zavejo nečesa in zadevo izboljšajo. Dajanje informacij še zdaleč ni isto kot biti najpametnejši od vseh, že od nekdaj. Že sama odločitev, ali molčati ali ne, je dovolj težka. Da ne govorim o dovolj hrbtenice, da prenesemo nejevoljo nekoga, ki smo ga želeli le informirati …
Tik pred volitvami se je nemška stranka Zelenih odločila, da bodo forsirali t.i. Veggie Day v vseh javnih kantinah. Kot vegetarijanko, ki kdaj tudi trpi zaradi prevladujočega smrada po klobasah v nemških krajih (da o česnu ne govorimo :-)), sem kar malce zgrožena nad idejo, da bodo oni folku pokazali, kako se pravilno je …
Kaj vse ljudje naredimo iz vljudnosti, samo da ne bi koga prizadeli, s tem pa pozabimo nase in pustimo, da nas “povozijo”. Večkrat se spomnim prizora iz filma Dekle z zmajskim tatujem (***spoiler alert*** ;-)), kjer morilec povabi glavnega protagonista v hišo na kozarček in ta sprejme povabilo, čeprav ve, da bo stopil v hišo morilca. Le-ta mu kasneje to tudi vrže v obraz, češ, vedel si, da te nameravam ubiti, pa si vseeno iz vljudnosti nisi upal zavrniti tega povabila. Tudi sama sem poprej ravnala podobno, pojedla jed, ki bi jo najraje izbljuvala na tla in pustila da se mi dela raznorazne “usluge”. Sedaj se raje držim reka “Bolje prva zamera kot zadnja” in takoj rečem ne, in če to “dobrotnik terorist” vzame kot žalitev, je to njegov problem. Samo enkrat se živi, in škoda bi bilo živeti po tujih planih. In seveda je analogija z državnim paternalizmom popolnoma upravičena. Od konstantnega teženja z zategovanjem pasu naprej, češ, da bo to (enkrat, v daaaaljni prihodnosti) dobro za nas, državljane. Kakopak.
Res sem navdušena nad pronicljivostjo tega članka. Izraz ‘teror dobrega’ je precizen. Phyllis Krystal je psihoterapevtka, ki veliko govori o kontroli človeka nad človekom. In seveda ponuja tudi praktične rešitve (več o njej na njeni spletni strani). Slovenske mame enoglasno izvajajo teror dobrega in mislijo, da delajo dobro, ne teror. Gre pa za zelo nasilno početje, ker jim nič ne moreš dokazati. Naj zgornjim izčrpnim in nazornim primerom dodam še enega: “Saj vem, da si alergična na cvetni prah, a sem ti za rojstni dan vseeno prinesla cvetje.” Problem je v tem, da so to počele že njihove mame in zadeva gre iz roda v rod. Naša generacija je prva, ki se je začela teh vzorcev zavedati in na nas je, da se upremo.
V splošnem vsiljevanje pomoči ljudem, ki te za pomoč niso prosili velja za “aroganco”.
dober članek z vsemi podpomeni … mojih 2c.
Razlog za “silno dobroto” po mojem ni prejemnik (da ne bo lačen/žejen/…) ampak ponudnik, ker se želi osmisliti, ker rabi potrditev za svoj obstoj in to dobi ko ga nekdo sprejme, oz sprejme kar je delal, kar misli itd. Zato to večkrat počnejo ljudje, ki niso prepričani zakaj točno so sploh še tu, ali so zgubili nek svoj “calling” in ne našli drugega in niso dovolj ekstrovertirani, da bi se zamotili z zunanjimi dražjaji (npr kakšna mama, potem ko so otroci odrasli).
Glede vaškega okolja… sam živim zadnjih 10 let na vasi in tega tu ni nič več kot drugje. Po mojem se to povezuje z vasjo, ker ko gre večina ljudi na vas gre obiskat kakšne stare starše. No, ali pa kakšno bol izolirano podeželje
Odličen zapis. Komentarji prav tako.
Edino glede politike malo dvomim, da gre v večini primerov za dobre namene.
Po moje je poglavitni vzrok takšnega obnašanja, poleg slabih komunikacijskih veščin, s čimer mislim predvsem sposobnost neprizadetega komuniciranja čustev, in neosebnega prejemanja in podajanja kritike (to nisi naredil prav, a zato ne mislim, da si slab človek), nesamozavest in mazzinijevsko-janzenistični občutek krivde (nisem dovolj dober).
Pa smo pri Skodelici kave.
Ampak stvar še zdaleč ni brezupna, samo komunicirati je treba. Tudi o zamerah. Vsakič bo bolje. In kakšna pohvala tudi ne škodi.