Bil je otrok. Dobil je vse. Ko se mu je v mislih izoblikovala jasna, močna, vroča, neustavljiva želja po nečem, se je spravil v pogon. Bil je glasen, odločen, z enim okvirjenim ciljem. Dobiti. Takoj. Čim prej je bilo že prepozno. Kar je bilo najlepše, ni bilo treba niti vstati, uporabil je samo svoj zavojevalski glas. In pritekli so. K njegovim nogam. Seveda, ni smel trpeti. Če je zajokal, so si mislili, da mu krvavi duša. Če se je zatresla gora, je otrok, tako so si govorili, doživel čustveni pretres. Ustregli so mu. Vsakič znova.
In otrok je imel. Ni bilo treba čakati. Lahko se je pohvalil, kaj vse je nabral. Ker je bil priden, vsi so mu zavidali. Toda nečesa ni razumel. Pa saj se niti ni spraševal. Takoj, ko je nekaj bilo v njegovem naročju, je vznemirljiva napetost popustila. V hipu. Dobljeno je izgubilo sijaj, razbarvalo se je. Sprožil se mu je refleks, prsti so se mu razklenili in siva brezoblična gmota, ki je bila še pred kratkim sijoča poželjivka, je pozabljena zdrsnila na tla.
Pogled je usmeril v znano smer. Usta so se mu navlažila. Obliznil se je. Želja, ta njegova nepotešena sla, mu je iztegnila roko. Prisilila ga je, da je pomignil s prstom. Pridi, pridi. In prišlo je. Dobil je. In dobil. In dobil. In dobil. In dobil. Obdobja med želim in imam so bila vedno krajša, dokler ni padel v stanje želimimam, eno enako drugemu, ko je ril skozi nagrmadeno piramido, hlastal po še, se krčevito stegoval. Pa saj se je na koncu vedno prebil na drugo stran. Toda v sebi je vsakič odvzel delček melodije in jo s trdim zvenom nepovratno spustil ven. Ni se izpel, a postajal je nem. Ves čas ga je srbelo. Pa se ni znal popraskati.
Bilo je hipno zadovoljstvo. Kot bi opisoval praznino, v kateri je hkrati vse in nič.
Bil je otrok. Imel je ogromno želja. Seveda jih ni držal v sebi. Spustil jih je na plan. Tu so, svet. Moje, samo moje. Navdušeno in nagonsko jih je vrgel v zrak. Vse si je želel, prav vse. Toda ko so te jasne, močne, vroče, neustavljive želje, ki jih je zalučal v smer večnih dobrotnikov z na videz neusahljivim virom rešitev, jadrale proti tlom, so jih prav ti dobrotniki zgrabili zgolj peščico. In jih spravili v notranji žep plašča. Za pozneje, so pokimali. Druge pa so se kmalu posušile kot votli ovoji zrnja v vetru. Pozabljene so zdrsnile na tla. Ker niso bile želje. Bile so le salve impulzov.
Toda tiste želje, ki so zorele v žepih drugih in mislih otroka, so se z vsakim trenutkom, ko je bilo treba čakati, iz ohlapnega in nestrpnega stanja mencanja začele trditi v nekaj trajnega. Nekaj, kar je tam ves čas. In vznemirja. Barve niso zbledele ali popokale. Nasprotno. Postale so tako žive in kričeče, da otroku ni bilo treba kričati.
In otrok je začel graditi odnos. Do sebe, svojih občutkov in želja. Umiril se je in se hkrati prepuščal vznemirljivim tokovom, ki so ga ob mislih na izpolnjeno željo ali dve odnašali v vedno nove svetove, ki jih prej ni poznal. Bilo je razburljivo, napeto, ves čas je utripalo tukaj in nekje na obzorju, na trenutke je bilo tudi dolgočasno. Toda to je sprejel. Dolgčas je posut s patino in življenjem, v katerem nastajajo razvejane zamislice, poezija dogajanja, premikajoče slike. Dolgčasa ni treba gasiti, ker je prijazna speča zver. Ko je čakal, je imel cilj. In ker je imel cilj, je lahko čakal. Ugotovil je, kaj je bližnja distanca. Dvojno zadovoljstvo. Tukaj in pozneje je zaokrožil v smisel.
Bilo je bogato pričakovanje. Kot bi opisoval majhno stvar, iz katere vrejo velike zgodbe.
Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.
Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.