Prijateljsko pismo pisca pesmi plahi ptici profijev

Kar naprej poslušamo, beremo in godrnjamo, da je življenje hitro in da sodelujemo v podganji dirki učinkovitosti, zaposlenosti in uspeha. Nisem opazil, da bi s tovrstnim tarnanjem kdo vzbudil kaj sočutja (kar je pogost namen pritoževanja). Hiperaktivnost in megaproduktivnost sta kvečjemu znamenje, da si uspešen in zdrav pripadnik/ica kaste družbeno spoštovanih profesionalcev. Vsaj na videz paradoksalno je, da imamo vse več brezposelnih in poklicev, ki jih nadomeščajo pametni stroji, na drugi strani pa smo zaposleni vse bolj obremenjeni in vse več časa preživimo v službi in pri službenih zadevah. Kar je dobro za delodajalce, ki imajo tako, vsaj kratkoročno, manjše stroške dela. Kaj pa sreča in ustvarjalnost?

Sam nisem izjema. Opravljam menda najbolj seksi poklic 21. stoletja, sem podatkovni znanstvenik (če dobesedno prevedem ameriško komercialno besedno tvorbo), v resnici pa raziskovalec na področjih strojnega učenja, podatkovnega rudarjenja in umetne inteligence. Imam srečo, da me tematika, s katero se ukvarjam, tudi pri petinštiridesetih še vedno zanima. Navdušujejo me vedno novi načini, kako iz različnih vrst podatkov avtomatsko izluščiti koristne vzorce in jih spremeniti v uporabno znanje. Matematično utemeljeni algoritmi, ki jih odkrivam, so danes potrebni na številnih področjih, zato med drugim sodelujem s farmacevti, nevrologi, jezikoslovci in poslovneži. Svoje znanje prenašam na študente, za katere imam občutek, da jih povečini stvar zanima.

No, in zdaj priznanje: v zadnjih letih sem napisal tri otroške knjige, zadnji pravljici v verzih (Zgodba iz Zgodozemlje in A Tale from Taleland) sta izšli pred kratkim kot e-knjigi. Precej iracionalno, porečete. Strinjam se. Poskusimo ga razložiti, lepo po vrsti, po točkah (brez profesionalne deformacije vendarle ne gre).

Prvič. OK, jasno, t.i. kriza srednjih let. Morda, ne izključujem, o sebi človek težko objektivno sodi. Dejstvo pa je, da si nisem kupil ne težkega motorja ne dobrega športnega avta (kar bi bil sicer tudi finančni problem 🙂 , pa tudi sinove najstniške sošolke mi ne dvignejo srčnega utripa in z ženo se še vedno razumeva. Klišejske razlage torej odpadejo.

Drugič. Številni aktivni ljudje v drugem delu svoje kariere zamenjajo področje delovanja ali pa svoje znanje in izkušnje usmerijo v človekoljubno dejavnost in služenje skupnosti. Pohvalno; ker starejša populacija številčno raste, bomo s tem, upajmo, dolgoročno izboljšali humanost družbe, starejši pa bodo imeli občutek koristnosti, ki je bistven za srečo. Velja to tudi zame? Hja, področja nisem zamenjal in profesionalen pisec nisem postal  – pri slovenskih nakladah bi bilo to tako ali tako nemogoče 🙁 . Humanitarna dejavnost se sicer dobro sliši in v pisanju, priznam, želim in tudi imam kaj povedati v dobro človeštva, a treba se je zavedati, da se nasveti sicer enostavno dajejo, a težko sprejemajo in da pridiganje zanesljivo nikjer ne pade na plodna tla.

V tretje gre rado? Težek primer. Neuresničene ambicije? Slava? Moč? Ne, to ne bo. Sem bolj tiste vrste, ki se izogiba soju žarometov in verjetno bi takšne potrditve lažje dobil drugje. Konec koncev se pri nas ljudje otepajo politike, ki prinaša moč, na fakulteti, kjer delam, pa vsakih nekaj let le s težavo prepričamo kolege, da se žrtvujejo in zasedejo dekansko in prodekanska mesta.

Torej? Če raziščem notranje motive, bi rekel, da sem radovedne sorte, rad poskusim kaj novega.

Reševanje problemov, generiranje idej in kreativni prebliski so poslastica, ki se ji težko odrečem. Pri pisanju je tega obilo.

Zakaj otroška literatura? Eh, slučajno, pač navdih, ko me naslednjič prime, napišem kaj tudi za odrasle.

In zdaj zaključek. Dragi bratje in sestre profesionalci, dovolimo si nekaj svobode in izstopimo iz jarma, ki nam ga ponuja trenutni družbeni ustroj, mi pa si ga z veseljem polagamo na hrbet in pritrjujemo za vrat. Ustvarjalnost je plaha ptica, ki potrebuje čas, mir in nedeljeno pozornost. Odprimo ji v sebi prostor, kjer bo lahko pela. Poskusite in ne zakopljite svojih preostalih talentov, nagrada je vendar velika.

 

marko robnik šikonja
Dr. Marko Robnik-Šikonja

Avtor: dr. Marko Robnik-Šikonja, izredni profesor računalništva in informatike na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter raziskovalec na področjih umetne inteligence, strojnega učenja, podatkovnega rudarjenja, obdelav naravnega jezika in kognitivnega modeliranja. Je (so)avtor številnih znanstvenih člankov, nekaj učbenikov in dveh paketov za strojno učenje. Njegova znanstvena dela so citirana skoraj 2000-krat. Piše prozo in poezijo v slovenščini in angleščini. V osebnem življenju je poročen z Žo in je oče dveh mladostnikov, Jakoba in Matica. Skuša biti tako iskalec kot raziskovalec.

 

Zgodozemlja-naslovnica-954x1300Zgodba iz Zgodozemlje je pravljično ilustrirana otroška povest v verzih z doživetim pripovedovanjem. Nekega večera vse zgodbe skrivnostno izginejo z obličja Zemlje in nemogoče jih je najti ali napisati nove. To ima grozovite posledice, posebej za otroke. Trije mladi junaki, Maja, Tin in Vili, se odločijo, da je treba pravljice spet pripeljati nazaj, da se ta strahota konča. S pomočjo oslička se odpravijo v deželo zgodb, Zgodozemljo, kjer živijo vse domišljijske osebe. Junaki pripovedk si želijo vrniti k otrokom, a je potreben zvit načrt, da se bo svet izboljšal in bodo lahko pravljice na njem spet našle svoje mesto.

Napeta, iskriva in topla je Zgodba iz Zgodozemlje namenjena tako otrokom kot staršem, saj jih poveže v razmisleku, smehu in srčnosti.

 

 

Več od Metina lista

Rada bi imela en stranh

Torek, 12. februar 2013 Zapisi iz močvirja: Maloštevilen, a žilav narod –...
Beri dalje