Avtorica: Joži Zanoškar, kartonažna šivilja.
V dnevu, ko je premierka Alenka Bratušek mirila Evropsko komisijo in trge v Bruslju, ko so Sloveniji posvetili posebno zgodbo na CNN, ko je OECD predstavil kritično ekonomsko poročilo o Sloveniji, ko je državi za 56 milijonov evrov uspelo prodati le polovico izdaje zakladnih menic, ko je Ustavno sodišče razsodilo v zgodovinski sodbi in izenačilo dedne pravice istospolnih in heterospolnih partnerjev, ko so se v Državnem zboru dogovarjali o zlatem pravilu, ko je Severna Koreja tik pred tem, da napade Južno, se je v slovensko palačo preselila Princeska I.
Pomembno novico, ki je odpljusknila z zgoraj omenjenimi dogodki, nam je Urad predsednika sporočil preko tviterja in vznemirjenje nad novo gostjo se je iz tvita v tvit samo še povečevalo.
Predsednika je obsedla nova ljubljenka, ki mu s čofotanjem razbija monotonost bivanja v predsedniški palači in je tako pozabil kaj drugega pametnega povedati.
Če bi bila prasica, bi napisala, da je Drnovšek izbral mogočnega Brodija, da izpostavi svojo moč, predsednik Pahor pa si je izbral zlato ribico, ker hoče povedati … Kaj? Da zlata ribica rada odpira usta? Da je poklapan ujetnik v čednem akvariju? Da izpostavi profanost kakor resnih medijev, ki so Princeski I namenili nekaj vrstic?
Moja teta Fani, oboževalka našega predsednika, trdi, da želi predsednik pomagati pri stabilizaciji javnih financ, ker zlatemu pravilu slabo kaže in bi zato poskusili z zlato ribico. Če ne bo izpolnila treh želja, po eno na vsako zablodelo banko, bomo njene luskine prodali in z izkupčkom zakrpali bančne luknje.
Zlata ribica v predsedniški palači je vendarle sijajen opomin na spomin povprečnega slovenskega volivca/ke, ki je lastnika Princeske I. ustoličil v predsedniški palači.
