Priprave na Islandiji in namakanje v ledenici

The Women's Euro-Arabian Expedition North Pole 2018

Skoraj leto dni je minilo, kar smo se članice ženske odprave na Severni pol nazadnje videle. Takrat na peščenih sipinah Omana in pri 35 stopinjah plusa, tokrat skoraj povsem obrnjena situacija. Sneg, minus in veter. Načrt dela? Postavljanje in pospravljanje šotorov, kopanje v ledenomrzli vodi in vadba s kompasom ter testiranje opreme.

Začelo se je že “vrhunsko”. Neverjetno slabo vreme, z obilo sneženja, močnimi sunki vetra in neprevoznimi cestami. Iz Reykjavika, kamor smo po vseh odpovedih in zamudah letov prikapljale z različnih koncev sveta, smo se z nekajurno zamudo usedle v kombi in odpeljale do Highland Cetra, kakšne tri ure vožnje južno od prestolnice.

Pošiljka z neba je bila čez noč zares obilna. Tako zelo, da smo se zbudile zasute s snegom. Dobesedno. Vrat iz The Highland Center Hrauneyjar, kjer smo prespale, se ni dalo niti odpreti!

Prvo dopoldne na snegu na Islandiji je bilo treba dobro spakirati sanke, vanje stlačiti spalko, dodatna oblačila, nogavice, hrano, kuhinjske potrebščine, gorivo, šotor … in kljub zelo slabi vremenski napovedi smo zavile proti neskončni vulkanski pokrajini neznano kam.

Tokrat niso bili tako zelo pomembni kilometri, ki bi jih lahko presmučale v naslednjih dneh, pomembneje je bilo vaditi postavljanje in pospravljanje šotorov.

Z Rusinjo Olgo pred terenci, rezerviranimi za avanturiste iz Abu Dhabija, ki so zaradi neprevoznih cest in viharja obtičali pred The Highland Center Hrauneyjar (foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018).
Pakiranje sani (foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018).

Imele smo to srečo ali pa nesrečo, kakor vzameš, da smo na Islandijo prišle ravno v trenutku, ko se je nad državo razbesnelo snežno neurje z močnimi sunki vetra, do 160 km/h. Srečo, ker smo se učile delovanja v takšnih primerih, delno pa tudi nesrečo, ker so se nam malo porušili načrti. Odpadlo je kopanje v eni najlepših lagun, recimo. 🙂

Zaradi obilja novega snega je bilo nabiranje kilometrov na smučeh oteženo, zaradi slabe vidljivosti pa nekaj časa kaj drugega, kot čakanje v šotoru, da vihar mine, tudi nevarno.

Foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018.

Razburljivo je bilo tudi ponoči, ko je rohnelo po šotoru. Zdelo se mi je, da moji sosedi vihar ni kaj dosti motil, od šefice Felicity sploh nobenega glasu, Mariam iz Savdske Arabije pa je gladko smrčala, medtem ko sem sama razmišljala, kaj bi naredila, če nam šotor strga s tečajev. Spala nisem niti minute.

Foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018.

Ne samo ponoči, divjalo je vse do treh popoldne. In kaj smo v tem času počele? Objavljale na družbenih omrežjih. Veliko klepetale o ekspediciji. Vsake toliko odmetavale kupe snega s šotora, da ga ne bi podrlo. Se naslanjale s hrbti na najbolj obremenjen del, da smo vsaj malo razbremenile pritisk na palice.

Ob eni od inventur stanja na terenu pa mala dramica. Felicity je naenkrat zaklicala v “moj” šotor: “Ladies, we have an emergency, come out and help!” Punce, situacija je resna, pridite ven in pomagajte!

Ena od nosilnih palic na šotoru, v katerem sta bili Misba in Asma, je namreč počila. Treba ju je bilo evakuirati, šotor podreti in zasuti s snegom, da nam ga ni odpihnilo. Še kar resna situacija, Asmini škornji so ostali pokopani pod snegom, v samih nogavicah pa je pribežala v naš šotor.

Od leve proti desni: Nataša, Mariam, Misba, Asma in Felicity (foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018).

Štele smo ure do konca neurja, ki je šele popoldne nehalo divjati. In ko se je zjasnilo? Ponavljati smo začele vaje. Šotor gor in dol, pa spet gor in dol … In smučanje z “vprego” vmes. Nekaj zabavnih situacij, ko je teren visel in je kar težko brzdati sani, ki so po hribčku navzdol ponavadi hitrejše in prav nič jih ne briga, v katero smer gredo.

Vodja ekipe, Felicity Aston (foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018).

Mariam je naša šefica kuhinje. Prva v šotoru, ko ga postavimo, in zadnja iz njega, ko ga podiramo. Poskrbi za ležišča in na hitro “zmontira” kuhinjo. Postreže z odličnim kakavom, špageti, rižem in juhami.

Foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018.

In na tokratnem treningu smo vadile tudi, kaj narediti, če poči pod nogami in padeš v ledenico. Sem bila prepričana, da bomo imele zgolj kakšno “suho” vajo, ali pa, da bomo v t.i. suhih oblekah čofotale po vodi. Ne bi se mogla bolj motiti. Vodja odprave Felicity nas je v enem trenutku pripeljala do malo globjega potoka in začela. Čeprav bomo naredile vse, da se to ne bi zgodilo, se moramo pripraviti tudi na to …

Oblečene v spodnje športno perilo boste šle v vodo, da se navadite občutka, kako hladno je in kako ravnati, če se nam to zgodi.

Najprej se boste ulegle na hrbet, potem se boste obrnile in zmočile še prednji del, nakar se boste s pomočjo palic “rešile” iz vode, se povaljale po snegu, da se znebite odvečne vode, in potem brž nazaj v šotor. Tam najprej vržete vse iz sebe, se zavijete v spalno vrečo, kolegica pa vam postreže s toplo pijačo. Ni se hecala. Druga sem bila na vrsti. Takoj za Misbo. Na “štart” sem šla “trčećim korakom”. 🙂

O čem sem razmišljala? Nič kaj dosti. Še vedno sem bila malo presenečena, da bomo zares to “vadile”. Poti nazaj ni bilo. Tudi ne bi šla po njej. Če smo se zmenile, da gremo v vodo, gremo v vodo. Pa še priganjale so nas, češ, svetlobe zmanjkuje, kriči filmska ekipa. Ko sem odvrgla čevlje in ostala samo v nogavicah, mi je v glavi divjala 101 misel. Čak mal, jaz grem v ledenico, pred tem se pa v morju ne kopam, če ima manj kot 25C?!

Na fotografiji v trenutku, ko sem se ulegla v ledenico. Za umetniški vtis bi gotovo dobila čisto desetko.

Foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018.

Najprej si torej zmočimo hrbtni del. In potem se obrnemo ter osvežimo še sprednji del telesa.

Tretje dejanje: valjanje po snegu, da se znebimo odvečne vode. Taman za v elitno enoto mornariških tjulnic. 🙂

Lahko pritrdim, da je bila voda sveža, kakšnih 5 stopinj celzija, ni se mi zdela hladna, verjetno tudi zato, ker je bilo ozračje pod minusom, adrenalin pa je šopal 300km/h, tako da zares sploh ne vem, kaj sem čutila. Spomnim se samo, da ni bilo težko. In vse smo smo se brez problema čofnile notri. Predale štafetno palico in hitro tudi šibnile na “toplo”.

Po kakšnih 10 min na suhem in toplem je bilo spet vse v najlepšem redu, segreta in preoblečena sem že bila v nizkem štartu za vnovično pospravljanje šotora.

V naslednjih tednih kompletiramo opremo, imamo obveznosti do sponzorjev in medijev, usklajujemo zadnje podrobnosti, konec marca pa najprej na Svalbard in če bo vse po planu in zdravje na mestu, 4. aprila odsmučamo proti Severnemu polu.

Hvala za pozornost!

 

EKSPEDICIJA NORTH POLE 2018

SPONZORJI

Več od Nataša Briški

Dan rastoče lune / Day of the waxing moon

9. februar 2012 (četrtek) Profil borca proti umetnosti – Miha Mazzini, siol.net...
Beri dalje