Priprave za odhod na ledenik Langjökull

(foto: Eleanor Wilson)

Ta zapis prihaja z manjšo zamudo, ampak ni šlo hitreje. Na ledenik, kjer smo kampirale pet dni, nisem upala vzeti kompjuterja, da ne bi storil prehitrega konca. In še dobro, ker bi gotovo zmrznil, še telefone, ki smo jih hranile pri srcu, smo komaj pri življenju ohranjale.

P.S. Eplčki so bili hudo občutljivi, najbolj od vseh tam gor, skujali so se prvo sekundo in potrebnega je bilo kar nekaj pregovarjanja, da so vsaj napol delali.

  • postavljanje šotorov in prva noč na prostem 
  • koharček in tehnika vlečenja sani
  • večerne izpovedi
  • kaj narediti, če srečamo polarnega medveda
  • žurka na ledeniku Langjokull

Ledenik je bil nora izkušnja. NORA! Ni, da bi se šla te finte 365 dni na leto, ampak vsaj enkrat pa ga je za doživeti v tej obliki. Na trenutke sem se zasačila, da mi je šlo kar malo na jok od vsega lepega. Ko je sijalo sonce. 🙂

Nikjer nikogar, nobenih avtomobilov, koč ali sploh kakšne žive duše, nobenega zvočnega onesnaževanja, vse naokoli pa belo, belo in še enkrat belo, kamor je segel pogled … Gor, dol, levo in desno.

(foto: Felicity Aston)
(foto: Felicity Aston)

Ampak h kampiranju na Langjokullu se še vrnem v posebnem zapisu, prej pa zadnji dnevi v dolini. Da ne pozabim.

POSTAVLJANJE ŠOTOROV IN PRVA NOČ NA PROSTEM

Islandija je bila za vse prvo srečanje v živo. In večina med nami smo bolj mestna dekleta, kar pomeni, da je bilo treba pozorno prisluhniti lekcijam postavljanja šotora. V razmerah, ki so vse prej kot običajne, ko je torej zelo mrzlo in zelooo vetrovno. In tako smo tekale po travniku med obema kočama, kjer smo živele, zabijale kline, vlekle trakove, enkrat, dvakrat, trikrat, vsakič je moralo biti hitreje, saj je vsaka minuta na strupenem mrazu in vetru, minuta preveč.

(foto: Eleanor Wilson)
(foto: Eleanor Wilson)

Za “nagrado” je po nas ves čas po malem tudi lilo, ampak se nobena ni kaj dosti pritoževala. Jaz sem si komaj sproti uspela zapomniti vse izraze za vse možne kline in vogale, še v slovenščini jih ne poznam dobro, bogve, kaj sem na trenutke govorila v angleščini, dokler si nisem zapomnila vseh karabinov, pulkov, polkov in pegov.

(foto: Eleanor Wilson)
(foto: Eleanor Wilson)

In potem, za vajo, prva noč na prostem. Iz petka na soboto, iz 23-ega na 24-eti september 2016. Da dobimo občutek, kako bo. Postavile smo tri šotore, kar je pomenilo, da smo bile v vsakem po štiri. Jaz sem na koncu pristala v manjšem od treh šotorov, skupaj z Asmo (Katar), Mariam (Savdska Arabija) in Ido (ŠVE).

Švedinja je od hudiča. Na islandski trening kamp je prišla z ladjo iz Svalbarda, norveškega otočja, ki je v arktičnem krogu. Dela kot gorska vodnica, turiste s kajaki vozi okoli ledenikov, uči vožnjo z motornimi snežnimi sanmi, vodi na oglede polarnih medvedov, enkrat je okoli Severnega, drugič okoli Južnega pola. Kar pomeni, da je navajena hudega mraza.

Ona je tista modelka, po katerih snemajo filme. Jaz sem samo gledala in se učila. Tako na uč bi rekla, da je od vseh nas, z izjemo šefice odprave Felicity, najbolj pripravljena.

Prišla pa je rahlo prehlajena, da ne bi okužila še vseh ostalih, se je odpovedala spanju v šotoru. Naš šotor ni bil samo manjši šotor, ampak je imel od prejšnjih odprav ob strani narejeni dve luknji. Sprva sem mislila, da sta tam zaradi že kakšnega zračenja, ampak ne, za TV kamere sta bili posebej izrezani. Ker sem v šotor prišla zadnja, je to pomenilo, da sem dobila najslabši prostor. To je bil prostor ob obeh luknjah, kar sem ugotovila proti jutru.

img_6611

Takoj, ko smo se spravile k spanju, je namreč začelo liti kot iz škafa in močno močno pihati. Vsaj tako je bilo slišati od znotraj, čeprav je v šotoru ponavadi vedno bolj dramatično kot zunaj. Spala nisem niti minute, niti minute. Zdelo se mi je, da nas bo vsak čas nekam odpihnilo. Po kakšni uri islandskega deženja, ko zaradi vetra dež nese vodoravno, pa me je začelo pritiskati še na WC. Še kar zafrknjena kombinacija. In tako naslednjih 5 ur.

Zeblo me ni, sem pa proti jutru ugotovila, zakaj je bil ta šotor že v osnovi tam bolj za rezervo. Malo je puščal, jaz sem bila srečna dobitnica in z glavo na vogalu, kjer je bilo majčkeno vodeno. Ni nič motilo, dokler nisem začela proti jutru dobivati manjše pljuske v obraz. Dovolj, da sem se dvignila in ugotovila, da jo je Asma vmes že popihala nazaj v kočo. Hudobna misel se je naselila tudi v mojo glavo in pol ure kasneje, okoli šestih zjutraj, sem se na suho in toplo preselila tudi jaz. Poleg tega me je res tiščalo na WC in glede na to, da smo vstajale okoli sedmih zjutraj, se mi ni zdelo, da bi zelo goljufala.

img_6636

KOHARČEK IN TEHNIKA VLEČENJA SANI

Sobota je minila v vrsti tečajev, kako preživeti v naravi. Recimo, upravljanje z gorilnikom, ki ga bomo imele na akrtični ekspediciji. MSR XGK. “Tega vam ni treba posebej vedeti, preiskusila sem različne gorilnike, ta je edini, ki mu popolnoma zaupam”, je rekla Felicity, ko nas je učila upravljanja z njim.

Uporablja ga vojska, morda ni najlepši, je pa, pove, daleč najbolj zanesljiv. V izrednih razmerah dela, kot je treba. In smo ga razstavile, pogledale, kje zna biti vir težav, če slučajno ne bi deloval, in kako težavo odpraviti, vadile pravi dotok goriva, ugašanje in prižiganje pipce za gorivo ter simulirale kuhanje.

fullsizerender-6

Dieta na ekspedicijah je sicer precej nezdrava. Predvideva se kilogram hrane na osebo na dan. Pogovarjale smo se tudi že o tem, kakšno hrano bi želele na Arktiki. Svinjina je takoj odpadla, poleg tega imamo eno vegetarijanko, pa smo se precej hitro dogovorile za brezmesno oz. ribjo dieto. Asma je ob tem dvignila roko: “Alergična sem na jastoge.” Predvidevam sicer, da teh tako ali tako ne bi bilo v naših paketih. Kava in kosmiči zjutraj, oreščki in čokolade čez dan, juha, riž ali testenine ter čokoladni napitek zvečer.

Ko smo pakirale hrano za kampiranje na ledeniku, sem se kar zgrozila nad količinami rozin, ki so padale v vrečko. Ne vem, od kod ta modrost, da mrtvo grozdje daje tako zelo nore energetske pospeške, da mora biti prav povsod.

Sem ga stresala v vrečke za kosilo, ampak sem si tudi mislila svoje.

img_6635

Tole pa med nami – po vrnitvi z ledenika, kar še popišem v posebnem zapisu, v brezmesno dieto nisem več tako prepričana. Četudi bom gor trogala in za sabo vlekla kakšno kilo več, špeh in klobase grejo z mano. Za vmesne prigrizke in razvajanja. Prevečkrat so se mi prikazovali na Langjokullu. 🙂 Če že grem na minus, tako si mislim, si lahko vsaj malo olajšam zadevo. Nisem bila edina, okoli hrane za Severni pol bomo gotovo še kakšno rekle.

fullsizerender-7

Sledila je lekcija vlečenja in pakiranja sani. V kakšni formaciji se hodi, kdo vodi ritem, kaj pomenijo prekrižane palice v zraku, kaj iztegnjena roka, kaj se dela ob pavzah.

fullsizerender-5

“Draga dekleta”, je razlagala Felicity, “v tistih sedmih minutah pavze bo treba na svoje damske manire malo pozabiti. To je čas, ko je treba kaj prigrizniti, popiti, opraviti malo ali veliko potrebo, ker naslednja postaja bo spet šele čez 90 minut.”

Dnevni ritem, ko se enkrat spravimo iz šotorov in na sani, je namreč 90 min hoje na smučeh, 7 min pavze, 90 min hoje, 7 min pavze … in tako do večera, ko postavljamo tabor na novi lokaciji. Zelo zelo naporno je bilo vse skupaj, pa še niti na ledenik nismo prišle.

Predavanje o morebitnem srečanju s polarnimi medvedi smo pustile za zadnji večer v kočah. V glavni vlogi je nastopila Ida. Zakaj mora zadnja oseba v formaciji ves čas pogledovati za sabo in kaj narediti, če v daljavi zagledamo tri črne pike. No, ko enkrat razločiš to, potem je polarni medved že zelo zelo blizu. Tako zelo severno, kot bomo šle, je menda verjetnost, da na njih naletimo, majhna, obstaja pa vseeno. Njene prigode smo poslušale smo z odprtimi očmi.

fullsizerender-9

fullsizerender-8

Na Svalbardu, kjer živi, severnih medvedov kar mrgoli, zato morajo biti vsi nanje zelo dobro pripravljeni. Ida pravi, da jim je možno ubežati, ampak je treba kar hitro stopiti. Kakšnih 40 km na uro. Če zmoreš dovolj dolgo držati ta tempo, obstaja možnost, da se polarni medved pregreje in ga zadane srčna kap. Ni pa sicer preveč za računati na to.

VEČERNE IZPOVEDI

Sobota je bil zadnji dan, ko smo še bile na relativno toplem in suhem, v kočah. Pripravno za večerne debate na najrazličnejše teme. Če smo se en večer pogovarjale o tem, zakaj smo del ekspedicije in zakaj smo se prijavile, smo si drug večer izmenjevale zgodbe o tem, kdaj nam je bilo najhladneje, kdaj smo se počutile najbolj avanturistično, kaj je bila za nas najtežja fizična preizkušnja. Jako zanimiva runda.

Arabke so tiste, ki so bolj glasne, bolj govorljive in prav nič sramežljive. Se mi zdi, da smo Evropejke veliko bolj zadržane.

Mariam iz Savdske Arabije je denimo pripovedovala o tem, kako je bilo, ko se je šla prvič voziti s kolesom po svoji soseski. Najprej samo znotraj dvorišča, potem pa ven, na cesto in med ljudi. Vožnja s kolesom za Savdijke sicer ni niti prepovedana, pa tudi dovoljena ni. Za nekakšno sivo območje gre, nam pove. Prostore svobode pa skušajo pogumna dekleta, ki s tem tvegajo ne tako majhne kazni, ves čas po malem širiti.

(foto: Eleanor Wilson)
(foto: Eleanor Wilson)

Nemalo takšnih in podobnih zgodb sem slišala na Islandiji. Pa smo se komaj dobro začele spoznavati. Prvih pet dni druženja na Islandiji je bilo izjemnih, res veliko novega sem se naučila, zadnjo noč se nam je pa sploh prikazala Marija. No, Severni sij pa res.

(foto: Susan Gallon)
(foto: Susan Gallon)
(foto: Susan Gallon)
(foto: Susan Gallon)

Klepetamo v koči, ravno smo posnele tretjo epizodo podkasta Polar Exposure, ko zaslišimo odločne korake proti naši koči.

Vrata so skoraj zletela s tečajev, ko Felicity prijavi: “Punce, zunaj se vidi severni sij.” Ene so že spale, ampak ob omembi severnega sija je vse pognalo s pogradov in še v pižamah smo zletele na travnik.

Prvič. Kaj takšnega. V živo. Noro! Kako so se barve prelivale, pa kako žive so bile in kako hitro je šlo. Strmele smo v nebo kot začarane. Susan je privlekla svojo profi fotografsko opremo na plano in samo škljocala.

Krasna popotnica za ledenik, kamor smo odpotovale v nedeljo opoldne.

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

EKSPEDICIJA NORTH POLE 2017

– priprave na ekspedicijo lahko spremljaš na Metini listi

– Spletna stran ekspedicije North Pole 2017

– podkast Polar Exposure

– Facebook stran

– Twitter @NorthPole2017

– Podpreš nas lahko TU in TUHVALA!

Več od Nataša Briški

Dan brzic in vrtincev / Day of rapids and whirlpools

20. februar 2012 (ponedeljek) Vse najboljše, Tomaž – Gorazd Suhadolnik, siol.net Tretjerazrednosti...
Beri dalje

4 komentarji

  • Meta, doživeto, ni kaj. Pritegne še in še. To doživetje barv in čarobnosti… Ostalo pa… je treba biti res dobro pripravljen in iti preko…pa še malo bolj.
    Ampak… ne vem, zakaj ravno rozine :)?! Ko bi vsaj datlje:)

    • Zdravo, Sabina!

      Ja, datlji, so bili tudi v paketu in sem jih z užitkom mlela :).

  • Nataša,

    spremljam tele priprave za odpravo. In želim samo izraziti svoje globoko spoštovanje do tega kar počneš. Od priprav do končne ekstremne preizkušnje, ki te še čaka.

    Vse dobro želim.

    Miran

    • Hvala Miran :).

      Bom skušala čimbolj ažurno vse popisovati, da bi čimveč delila, kar bom videla in doživela. Hvala za spremljanje!

      N

Komentiranje je zaprto.