Prisilne migracije v sliki in številkah

Politično dogajanje v Evropski uniji je v letu 2015 zaznamovala t. i. begunska kriza. Prihod prvega vala beguncev/migrantov avgusta 2015 je sprožil burno razpravo, v kateri so se pojavile različne teze o vzrokih, naravi in posledicah krize. V Sloveniji (pa tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije) je že zelo kmalu prevladalo prepričanje, da so begunci/migranti evropski problem oziroma kot nekaj, kar je prizadelo predvsem države članice Evropske unije. Pri tem se pozablja, da so prisilne migracije velik svetovni problem ter da »Evropska unija« gosti relativno majhen delež prisilno razseljenih oseb.

KAJ SO PRISILNE MIGRACIJE IN KDO VSE SO PRISILNI MIGRANTI?

V statistiki se s terminom migrant označujejo osebe, ki spremenijo običajno bivališče za daljše časovno obdobje. Čeprav uradne statistike ne razlikujejo migrantov glede na razloge za selitev, se termin navadno uporablja za osebe, ki se za selitev odločijo prostovoljno, zaradi ekonomskih ali osebnih razlogov.

Kadar je oseba v selitev prisiljena, govorimo o prisilnih selitvah oziroma o prisilnih migrantih, beguncih, prebežnikih, azilantih, itd.

V realnosti je mejo med prostovoljno in prisilno selitvijo pogosto nedoločljiva (Mlekuž 2011; Vogrinc 2015), zato o statusih posameznikov pogosto odločajo subjektivni kriteriji držav, organizacij ali posameznikov. V nadaljevanju so uporabljeni različni formalnopravni termini, ki jih v svojih dokumentih in statistikah uporabljata Urad Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (bolj znanega pod angleško kratico UNHCR) in Evropska unija.

Za osebe, ki so prisiljene zapustiti domove, vendar ostanejo na območju svoje države, se uporablja termin notranje razseljene osebe (ang. Internally displaced persons (IDPs)).

Begunci so prisilni migranti, ki so zapustili svojo državo. Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 opredeljuje begunca kot osebo, ki je “zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju zunaj države, katere državljan oz. državljanka je, in ne more ali zaradi strahu noče uživati varstva te države” (Združeni narodi 1954).

Prisilni migrant, ki zapusti lastno državo, ne postane avtomatično begunec v formalnopravnem pomenu. Upravičenost do statusa mora dokazati v postopku, ki ga določa država gostiteljica. Med trajanjem postopka ima posameznik status prosilca za mednarodno zaščito oziroma status prosilca za azil.

Nekatere države poleg statusa begunca poznajo še nekatere druge oblike zaščite prisilnih migrantov, ki iščejo zaščito v tuji državi. Subsidiarna zaščita, ki je uveljavljena v Evropski uniji, je primer takšne zaščite. V statistikah so tako zaščitene osebe navadno obravnavane enako kot begunci.

Posebna kategorija prisilnih migrantov so osebe brez državljanstva. To so osebe, ki so zaradi različnih razlogov ostale brez državljanstva in zato ne uživajo zaščite lastne države in jih kot take priznavajo države gostiteljice oziroma različne mednarodne organizacije.

20. STOLETJE – STOLETJE PRISILNIH SELITEV

Množične prisilne selitve so postale stalnica vseh oboroženih konfliktov v 20. stoletju. Vendar pa vojne in oboroženi konflikti niso edini vir prisilne migracije.

Spreminjanje političnih meja in oblikovanje novih držav sta botrovali številnim »dogovorjenim« izmenjavam prebivalcev, ki jih le z veliko domišljije lahko označimo za prostovoljne.

Vzpon nacionalizmov in ideološki konflikti so ponekod vodili do deportacij »nelojalnih« etničnih in verskih manjšin ter političnih nasprotnikov. V posebno kategorijo spadajo prisilne preselitve zaradi različnih razvojnih projektov (gradnja jezov in različnih infrastrukturnih objektov itd.).

Zaradi globalnega delovanja in podpore Združenih narodov velja Urad Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) za najboljši vir podatkov o prisilnih migracijah na svetovni ravni. Pri tem velja opozoriti, da pogosto vključujejo le begunce, ki so deležni pomoči UNHCR-ja, ne pa tudi tistih, za katere skrbijo posamezne države ali pa druge mednarodne organizacije (podatki ne vključujejo palestinskih beguncev, ki so pod zaščito UNRWA). Podatki o notranje razseljenih osebah se zbirajo šele od leta 1992 in vključujejo le notranje razseljene osebe, ki prejemajo pomoč UNHCR-ja. Podatki o prosilcih za azil in osebah brez državljanstva se zbirajo šele od leta 2000 oziroma 2004.

Slika 1: Število prisilnih migrantov po svetu v obdobju 1950–2015 (vir: UNHCR 2014, UNHCR 2015)

Slika 1

Na sliki 1 so prikazani podatki UNHCR-ja o svetovnem gibanju števila prisilnih migrantov v obdobju 1951–2015. Zaradi omejenega obsega delovanja, omejenih finančnih virov, osredinjenosti na zagotavljanje pomoči določenim skupinam beguncev ter specifične metodologije zbiranja podatkov pred letom 1970 niso reprezentativni. V UNHCR-jeve statistike niso vključene »dogovorjene izmenjave« prebivalcev (v največji takšni izmenjavi med Indijo, Pakistanom in Bangladešem leta 1947 je bilo vključenih več kot 11 milijonov ljudi.), kot tudi številni begunci, za katere so poskrbele druge humanitarne organizacije (zato statistika ne kaže na porast števila beguncev v času arabsko-izraelskih vojn in korejske vojne).

Med konflikte, ki so sprožili večje množice beguncev v obdobju 1950–1970 spadajo korejska vojnaizraelsko-arabske vojne (1948, 1956, 1967), sovjetski vdor na Madžarsko leta 1956alžirska vojna za neodvisnostvojne za neodvisnost v portugalskih kolonijah (Mozambiku, Angoli in Gvineji-Bissau) ter državljanske vojne v DR Kongo, Ruandi, Burundiju, Sudanu, Srednjeafriški republiki, Etiopiji in Nigeriji (Biafra).

Hitra rast števila beguncev po letu 1970 je posledica izbruha nekaterih večjih begunskih kriz, predvsem pa povečanega obsega delovanja UNHCR-ja in sprememb v njenem načinu delovanja.

V sedemdesetih letih 20. stoletja se je težišče begunske krize iz Afrike preselilo v Azijo (UNHCR 2000). V sredini sedemdesetih je izbruhnila begunska kriza v JV Aziji (Vietnam, Kambodža, Laos), v njej je svoje domove zapustilo skoraj tri milijone ljudi (število notranje razseljenih oseb pa je ocenjeno na 20 milijonov) (UNHCR 2000).

Ponovno zaostrovanje napetosti med ZDA in Sovjetsko zvezo konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let 20. stoletja je po svetu sprožilo vrsto konfliktov, ki so sprožili hitro rast števila beguncev in drugih prisilnih migrantov. Največje begunsko žarišče je postal Afganistan, od koder je po sovjetski zasedbi leta 1979 zbežalo več kot šest milijonov ljudi (UNHCR 2000). Drugo veliko žarišče je bilo območje Afriškega roga (Etiopija/Eritreja, Somalija in Sudan). Niz vojn ter suša in z njo povezana lakota so sprožili več zaporednih begunskih valov. Po oceni UNCHR-ja je bilo na višku krize (1988–1990) v regiji okoli 2,2 milijona beguncev (UNHCR 2000). Mozambik je bil tretje veliko begunsko žarišče. Zaradi državljanske vojne je v obdobju 1976–1992 iz države zbežalo 5,7 milijona ljudi. Četrto pomembno begunsko žarišče je postala Srednja Amerika. Državljanske vojne med podporniki in nasprotniki levičarskih gibanj v Nikaragvi, Salvadorju in Gvatemali so povzročile okoli dva milijona prisilnih migrantov. Med drugimi krizami, ki so sprožile močne begunske tokove, pa velja omeniti državljanske vojne na Šrilanki, v Ugandi in Angoli ter vojno med Irakom in Iranom.

Število beguncev je doseglo vrh leta 1992, ko je bilo na svetu skoraj 18 milijonov beguncev. Največ so k temu prispevali zgoraj našteti konflikti v Afriki in Aziji ter novi spopadi in vojne na območju nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze.

Sledilo je obdobje zmanjševanja števila prisilnih migrantov (predvsem zaradi umiritve razmer v Afganistanu, na Balkanu ter v nekaterih afriških državah), ki je trajalo do leta 2005.

V novejšem času je bilo prisilnih migrantov v svetu najmanj leta 2003, ko je bilo na svetu nekaj več kot 17 milijonov prisilnih migrantov (število beguncev je doseglo minimum leta 2005, ko je bilo na svetu nekaj več kot 8,6 milijona beguncev) (UNHCR 2015). Od takrat njihovo število znova narašča, pri čemer je sprva naraščalo predvsem število notranje razseljenih oseb, v zadnjem času (po letu 2012) pa močno narašča število beguncev in prosilcev za azil. K rasti so poleg nekaterih tradicionalnih kriznih žarišč (Sudan, Afganistan, Somalija, DR Kongo, itd.) največ prispevale državljanska vojna v Siriji, Iraku, Jemnu in Kolumbiji.

PRISILNI MIGRANTI IN MIGRANTKE – STANJE JUNIJA 2015

Po podatkih UNHCR-ja (glej sliki 2 in 3) je bilo sredi leta 2015 na svetu skoraj 56 milijonov prisilnih migrantov. K temu moramo prišteti še nekaj več kot pet milijonov palestinskih beguncev pod okriljem UNRWA (2015). Skrb zbujajoča je hitra rast, ki ni le posledica vojne v Siriji. Rast števila prisilnih migrantov je značilna za vse celine. V Evropi je ta rast posledica ukrajinske krize. V Latinski Ameriki se zaostrujejo razmere v Kolumbiji. Zaostrovanje razmer v Afganistanu in Pakistanu ter vojna v Jemnu so poleg vojne v Siriji in Iraku najpomembnejši vzroki naraščanja v Aziji. V Afriki sta k rasti največ prispevala zaostrovanje razmer v Nigeriji in nadaljevanje državljanske vojne v Sudanu in Južnem Sudanu.

Slika 2: Prisilni migranti v obdobju 2013–2015. Število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015).

Slika 2

Regionalno (glej sliko 4) prihaja največ prisilnih migrantov iz Azije, sledita Afrika in Južna Amerika. Če odštejemo še delež ljudi brez državljanstva in tiste, katerih država izvora ni znana, prihaja iz preostalih regij le 5 % prisilnih migrantov. Če upoštevamo le begunce in prosilce za azil, je razporeditev še bolj neenakomerna, saj jih kar 55 % prihaja iz Azije, 32 % pa iz Afrike.

Slika 3: Regija izvora prisilnih migrantov in begunci leta 2015. Število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015).

Slika 3

Sirija je od leta 2013 daleč največji vir prisilnih migrantov. Od tam je sredi leta 2015 prišlo skoraj 12 milijonov oziroma skoraj petina vseh svetovnih prisilnih migrantov. Kolumbija je s skoraj sedmimi milijoni prisilnih migrantov drugi največji vir.

Večinoma gre za notranje razseljene osebe, ki so zapustile domove zaradi nasilja paravojaških enot (med njimi je najpomembnejša Fuerzas Armadas Revolucionarias de Colombia FARC) in kriminalnih združb. Sektaško nasilje in vojna z Islamsko državo sta v Iraku razselila skoraj 4,5 milijona oseb. Čedalje večji problem postaja Afganistan, kjer so se po umiku koalicijskih enot varnostne razmere znova začele zaostrovati. Samo v zadnjih dveh letih se je iz domače države izselilo pol milijona ljudi, skupaj jih je razseljenih že štiri milijone.

Vojna med državama in spopadi med različnimi uporniškimi skupinami so v Sudanu in Južnem Sudanu povzročili 5,5 milijona prisilnih migrantov (od tega tri milijone v Sudanu in 2,5 milijona v Južnem Sudanu). Demokratična republika Kongo je edino večje krizno žarišče, v katerem se je število prisilnih migrantov v zadnjem času občutno zmanjšalo (s 3,5 milijona leta 2013 na 2,4 milijona leta 2015). V Somaliji je državljanska vojna med vladnimi enotami in militantno islamistično skupino Al-Shabaab pognala v beg več kot dva milijona ljudi. Zaradi spopadov med vladnimi enotami in različnimi islamističnimi skupinami na severu države je tudi v Pakistanu že več kot dva milijona prisilnih migrantov. Podobno je v Nigeriji, od koder prihaja 1,6 milijona prisilnih migrantov. Državljanske vojne, v katere so neposredno ali posredno vpletene tudi sosednje države, so prisilile v selitev 1,7 milijona ljudi v Ukrajini, skoraj 1,3 milijona ljudi v Jemnu in nekaj več kot milijon v Srednjeafriški republiki.

Na koncu pregleda držav z največ prisilnimi migranti leta 2015 je treba omeniti še skoraj štiri milijone ljudi, ki zaradi različnih razlogov niso državljani nobene države in so deležni zaščite UNHCR-ja. Največ oseb brez državljanstva živi v Mjanmaru (več kot milijon), Slonokoščeni obali (0,7 milijona), na Tajskem (0,5 milijona), v Zimbabveju (0,3 milijona) in Latviji (260.000).

Sliki 4a in 4b: Prisilni migranti glede na državo izvora junija 2015. Število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015).

Slika 4a

Slika 4b

Velika večina prisilnih migrantov poišče zatočišče v domači državi (notranje razseljene osebe). Med tistimi, ki zatočišče poiščejo onkraj državnih meja, jih večina ostane v sosednjih državah (glej sliko 5a in 5b).

Sliki 5a in 5b: Prisilni migranti glede na državo azila junija 2015. Število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015).

Slika 5a

Slika 5b

Čeprav se v Evropski uniji in drugih razvitih regijah po svetu pogosto ustvarja občutek, da se vsi begunci zgrinjajo ravno k njim, je resnica precej drugačna. Ob upoštevanju standardne delitve držav po dohodku, ki jo uporablja Svetovna banka, je v državah z visokimi dohodki le nekaj več kot 18 % beguncev in prosilcev za azil. To je le odstotek več kot v najrevnejših državah (UNHCR 2015; Svetovna banka 2015).

Slika 6: Prisilni migranti glede na regijo azila leta 2015. Število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015).

Slika 6

Slika 7: Struktura prisilnih migrantov po posameznih regijah azila leta 2015. Število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015).

Slika 7

Slika 8: Begunsko taborišče Zaatari v Jordaniji (18. 7. 2013), v katerem je bilo leta 2013 čez 150.000 beguncev, s čimer je postal četrto največje mesto v Jordaniji (avtor fotografije: US State Department, Vir: Flickr).

Slika 8

Nemčija je edina evropska država v deseterici največjih gostiteljic (preglednica 1). Po podatkih Zveznega urada za migracije in begunce je konec leta 2015 gostila že nekaj več kot 700.000 beguncev in prosilcev za azil.

Na vrhu sta Jordanija, kjer je ob upoštevanju palestinskih beguncev že skoraj tri milijone beguncev in prosilcev za azil, ter Turčija, kjer jih je po podatkih vlade iz marca 2016 že 2,7 milijona (UNHCR 2016). Pri tem velja opozoriti, da je samo v zadnjega pol leta število naraslo skoraj za 800.000.

Sliki 9a in 9b: Begunci in prosilci za azil glede na državo azila leta 2015. Število ne vključuje 5.149.742 palestinskih beguncev pod zaščito UNRWA (vir: UNHCR 2015).

Slika 9a

Slika 9b

Slika 10: Spreminjanje števila beguncev v Turčiji med decembrom 2011 in marcem 2016 (vir: UNHCR 2015).

Slika 10

Preglednica 1: Deset največjih gostiteljic beguncev in prosilcev za azil leta 2015 (vir; UNHCR 2015; UNRWA 2015)

preglednica1

Nekoliko drugačno sliko dobimo, če število beguncev in prosilcev za azil primerjamo s številom prebivalcev v državi. V tem pogledu sta svetovni fenomen Libanon in Jordanija, saj gostita okoli 440 beguncev in prosilcev za azil na tisoč prebivalcev. Za primerjavo: Slovenija je na višku vojne v Bosni in Hercegovini gostila 70.000 beguncev (Utenkar 2015) oziroma 34 na tisoč prebivalcev.

Med državami, ki močno izstopajo, je še majhna tihomorska država Nauru s 131 begunci in prosilci za azil na tisoč prebivalcev in Čad, kjer pa je razmerje že občutno manjše (37,9 begunca na tisoč prebivalcev). Sledijo Turčija, Južni Sudan, Mavretanija, Džibuti in Švedska kot edina država Evropske unije v prvi deseterici. V zgoraj naštetih državah se omenjeno razmerje giblje v razponu od 20 do 25 beguncev in prosilcev za azil na tisoč prebivalcev. Poleg Švedske, ki močno izstopa, imajo med evropskimi državami relativno visoko razmerje še Malta (15,33), Avstrija (10,77), Švica (10,56) in Norveška (10,36).

Preglednica 2: Države z največjim številom beguncev in prosilcev za azil na tisoč prebivalcev leta 2015 (vir: lastni izračuni na podlagi podatkov UNHCR, 2015, Združeni narodi, 2016)

preglednica2

Zgoraj prikazani podatki dokazujejo, da je problem prisilnih selitev globalni in ne evropski. Delež prisilnih migrantov, ki si zatočišče poiščejo v Evropi, je relativno majhen.

Podatki UNHCR-ja kažejo, da so sosednje države prevzele levji delež beguncev iz Sirije. Po podatkih iz sredine leta 2015 je v Turčiji, Libanonu in Jordaniji nastanjenih več kot 3,5 milijona sirskih beguncev, to število pa se je v zadnjem času še občutno povečalo.

 

Dr. Boštjan Rogelj
Dr. Boštjan Rogelj

Avtor: dr. Boštjan Rogelj, geograf, zaposlen na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zanima ga vse, kar vsaj malo diši po geografiji in politiki (beri politični geografiji).

 

Opomba: Prispevek Prisilne migracije v sliki in številkah povzema glavne ugotovitve članka Prisilne migracije – Novo poglavje starega problema, ki bo objavljen v en od prihodnji številk revije Geografski obzornik. 

 

Viri in literatura

– Eurostat, 2016: Asylum statistics (28. 3. 2016).

– Goldin, I., Cameron, G., Balarajan, M. 2012: Exceptional people: how migration shaped our world and will define our future. Princeton University Press. Princeton, Oxford.

– Mlekuž, J. 2011: ABC migracij. Založba ZRC, Ljubljana.

– Svetovna banka, 2015: Refugee population by country or territory of origin (20. 2. 2016).

– UNHCR, 2000: The State of the World’s Refugees 2000: Fifty Years of Humanitarian Action. Oxford University Press, Oxford.

– UNHCR, 2014: UNHCR Statistics – The world in Numbers (20. 2. 2016).

– UNHCR, 2015: UNHCR Mid-Year Trends, June 2015 – Trends in populations of concern to UNHCR (20. 2. 2016).

– UNHCR. 2016: Syria Regional Refugee Response (Inter-agency Information Sharing Porta) (25. 3. 2016).

– UNRWA, 2015: UNRWA in Figures (20. 2. 2016).

– Utenkar, G. 2015: V Sloveniji je bilo že 70.000 beguncev. Delo.

– Vogrinc, J. 2015: Politični da, ekonomski ne? Kako razločimo ekonomskega migranta od političnega begunca. Mladina, Ljubljana.

– Združeni narodi, 1954: Konvencija o statusu beguncev. Generalna skupščina Združenih narodov, New York.

– Združeni narodi, 2016: Population and Vital Statistics Report – Population, latest available census and estimates, latest available data (25. 3. 2016).

Več od Metina lista

Dan zardel od strasti / Day, blushed from passion

31. maj 2012 (četrtek) Združeni botri genocida – Boštjan Videmšek, Delo (P)...
Beri dalje