Ob 75. obletnici programa Fulbright in 30. obletnici njegovega izvajanja v Sloveniji smo v sodelovanju z Ameriškim veleposlaništvom v Sloveniji organizirali pogovor z globalno uveljavljenimi slovenskimi raziskovalkami in raziskovalci o njihovem sodelovanju v programu Fulbright.
Preden smo začeli z gostjami in gosti obujati spomine na njihovo življenje v Združenih državah Amerike, nam je Špela Sušec, predstavnica Ameriškega veleposlaništva v Sloveniji, zadolžena za koordinacijo programa Fulbright pri nas, predstavila, kaj ta program ponuja.
Program Fulbright je v zadnjih 30 letih, odkar se izvaja v Sloveniji, omogočil obisk ZDA že več kot 250 raziskovalkam in raziskovalcem na različnih stopnjah raziskovanja.
Skoraj tretjino štipendij so podelili na področjih znanosti in tehnologije. Od (uspešne) prijave do poti v ZDA sicer preteče kar leto in pol. Naslednje objave razpisov je Sušec napovedala v marcu leta 2022. V juniju bo predviden rok prijave, v septembru sledi intervju in proti koncu leta bodo znani rezultati razpisa.
V pogovoru so sodelovali dr. Matjaž Kuntner, evolucijski biolog in arahnolog z Nacionalnega inštituta za biologijo, dr. Nike Kocijančič Pokorn, prevodoslovka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Janez Mavri, kemik s Kemijskega inštituta, dr. Nadja Furlan Štante, raziskovalka na področju religijskih študij iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, z Inštituta za filozofske študije, in dr. Blaž Zupan, računalničar s Fakultete za računalništvo in informatiko na Univerzi v Ljubljani.
Vsi so odšli v Združene države Amerike kot Fulbrightovi štipendisti po doktoratu, kot že uveljavljeni raziskovalci in raziskovalke ali na poti k temu. Kot so povedali, je na odločitev za odhod vplivalo več dejavnikov. Nekateri izmed njih so s svojimi gostitelji v ZDA že sodelovali pred obiskom, drugi so stik z njimi navezali zaradi obiska. Dr. Kuntner je že svoj doktorat opravil v ZDA. Prav vsi pa so ta stik ohranili tudi po nekajmesečnem obisku ZDA. Ta obisk je vodil v skupne objave s tujini kolegi in kolegicami, v izvajanje predavanj na tujih univerzah in tudi v nove projekte na področju izobraževanja.
Razlogi za obisk so bili mnogoteri, vsi pa so iskali mesta in kraje, ki so bili povezani z njihovo sedanjo raziskovalno usmeritvijo.
Dr. Furlan Štante je med svojim raziskovalnim delom v Zambiji spoznala Fulbrightovega štipendista in počasi je v njej tlela želja, da bi odšla na izmenjavo v ZDA.
Kar nekajkrat v pogovoru so sogovornice in sogovorniki omenili raziskovalno svobodo, ki jo ponujajo taki obiski. Dr. Kuntner je s svojim gostiteljem v ZDA sodeloval že od doktorskega študija, skupaj sta vodila in objavila kar nekaj raziskav, za program Fulbright se je odločil “v fazi znanstvene kariere, ko sem potreboval znanstveni odklop za svobodo enega semestra”.
Fulbright je slovenskim raziskovalkam in raziskovalcem prinesel nekaj svobode. Vseeno pa poudarjajo, da je raziskovalno delo tam in tukaj zelo podobno, čeprav se zdi, da je v ZDA lažje pridobiti vire financiranja znanosti kot pri nas. Dr. Zupan je obisk v ZDA doživel, kot “da si bil v centru sveta, da se dejansko stvari dogajajo; ko si se vrnil domov, je bilo vse lepše, klima je boljša, gore imamo, a zdi se, da opazuješ svet iz daljave”.
Vseeno pa je doživljanje raziskovanja v okviru programa Fulbright drugačno, kot če bi bili vpeti v vse administrativne posle, ki sicer spremljajo delo na univerzah in inštitutih. Dr. Kuntner je omenil, da obstajajo razlike pri financiranju javnih raziskovalnih zavodov: “Tam so sistemsko financirani in se ne borijo za projekte zato, da bi si pokrivali svoje plače.” Prijavljanje na projekte je namreč poglaviten način delovanja javnih raziskovalnih zavodov v Sloveniji.
Vse sogovornice in sogovorniki priporočajo obisk tujine v času raziskovalne kariere.
Dr. Mavri se je v ZDA naučil novih tehnik raziskovanja, ki jih je pozneje prenesel v Slovenijo. Dr. Furlan Štante pa je omenila pomen spoznavanja ameriške metodologije v religijskih raziskavah, ki je bistveno drugačna od kontinentalnih metodologij, ki so nam sicer bolje poznane.
Poleg tega pa so se raziskovalke in raziskovalci razgovorili tudi o izkušnjah gostovanja v ZDA z otroki in mladostniki. Dr. Kocijančič Pokorn je udeležbo na programu Fulbright, kjer se ji je pridružil sin, takrat še dijak, opisala kot eno izmed “najčudovitejših izkušenj, kar sta jih oba doživela”. Tudi druge sogovornice in sogovorniki so poudarili, da je za družino obisk ZDA neprecenljiva izkušnja, nekatere univerze so se tudi zelo izkazale s tem, kako so poskrbeli za družine gostujočih raziskovalk in raziskovalcev.
Vsekakor je bila to za otroke in mladostnike izjemno dobra življenjska izkušnja, je pa omizje opozorilo, da je dobro vnaprej preveriti in se dogovoriti s slovenskimi šolami, kako bodo priznali izboraževanje v ZDA in kako to urediti, da bo čim manj zapletov.
“Na Kemijskem inštitutu je trenutno zaposlenih več kot 370, samo šest jih je trenutno v tujini,” je sveže podatke na pogovoru delil dr. Mavri. Skupaj s sogovorniki so opozorili na težave, do katerih prihaja ob dvojni obdavčitvi štipendije. Druga težava pa se lahko pojavi tudi pri zahtevah slovenskega delodajalca, predvsem v povezavi s pedagoškim delom.
Na nekaterih fakultetah so dogovorjeni o možnosti sobotnega leta, a to ni urejeno na ravni univerz. Vse to niso problemi Fulbrightovega programa, a otežuje krajše obiske slovenskih raziskovalk in raziskovalcev v tujini. Kot smo lahko večkrat slišali, so to neprecenljive izkušnje za raziskovalno in akademsko kariero.
Vse sogovornice in sogovorniki so ohranili stik s svojimi gostiteljicami in gostitelji. Obiski v sklopu Fulbrightove štipendije so vodili v nadaljnje plodovito raziskovalno delo.
V času pogovora je omizje prejelo tudi vprašanje občinstva in sicer: “Kaj bi si želeli, da bi vedeli pred obiskom ZDA, pa jim ni nihče povedal?” Najbolj uporaben odgovor se je zdel napotek, da je dobro obiskati zobozdravnika, preden greš v ZDA. Izpostavili so, da je dobro poiskati primerno stanovanje ob pomoči gostujoče institucije. Poleg tega je primerno že v začetku razmišljati o čim daljšem obisku in ob tem tudi iskanju morebitnih dodatnih finančnih sredstev, ki bi jih nudila gostujoča institucija. Vsi so omenili, da jim je veliko podporo nudila pisarna za izmenjave na ameriškem veleposlaništvu.
Zaključimo z mislimi dr. Kuntnerja: “Nikoli ni prepozno, da se človek znanstveno ponovno vklopi in administrativno malo izklopi iz slovenske administracije in gre raziskovati v svet.”
V prihodnih mesecih bomo na Metini listi objavili še tri daljše intervjuje s Fulbrightovimi štipendistkami in štipendisti. Poleg tega pa bodo mlajše Fulbrightove štipendistke in štipendisti gostovali tudi v Meta PHoDcastu.
Več informacij o programu Fulbright pa najdete TU.
Pogovor s Fulbrightovimi štipendisti in štipendistkami je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.
“This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State”.