Več učencov hodi v šolo, kteri so bleskoviga, opadeniga obličja; tudi ni veselja, ne otročje gibljivosti na njih viditi. Veliko tacih je tudi, ki vodo v posteljo pušajo (se vsčivajo). Nejevoljni ali nevsmiljeni starši sirotice zjutrej pretepavajo, jih brez zajterka v šolo pošiljajo in tako ubogim otročičam vse veselje za uk in h igri umerje. Prosim tedaj pervič starše tacih nadiožnih otrok za usmiljenje , ki so večidel sami tega krivi, ker jim potrebniga oblačila in toplih ležiš ne preskerbe. Pri odrašenih pa mislim, de je kaka bolezen vzrok te razvade, de postlje rosijo, če se ravno h vodi budijo in odevajo. Za te sirotice prosim pripomočik! Kdor ga ve, naj ga dobrotljivo po “Novicah” oznani.
Odgovorna p r i č i j o č o p r o š n j o. Mene je skušnja naslednjih pomočkov zoper imenovano nadlogo učila; drugi zdravniki bojo morebiti še kaj druziga svetovali.
Po mojih skušnjah nikdar ne izvira imenovana ponočna napaka otrok iz kake bolezni, ampak je le slaba navada ali r a z v a d a , ktere so sami s t a r š i krivi, zoper ktero tedej tudi zdravil iz lekarije (apoteke) potreba ni. I z r e j e n j e otrok je napačno že v petnicah bilo in je napačno ostalo, ko je otroče odrastlo. Revčike pušajo celo noč ali celi dan mokre v pelnicah ležati; če vpijejo, bedaste matere — kmetiške in gosposke — le mislijo, de so lačni, ter jih silijo sesati ali pa jim podmeta v usta namašijo, de morajo, hočejo ali ne hočejo, jenjati vpiti. De pa otročički vpijejo, ker jim je zoperno na mokrim ležati, to jim nikakor ne pade v glavo. Kaj se zgodi? Otroci se navadijo sčasama scavnice in na zadnje še ne čutijo več, kadaj voda pod nje gre. Tako rastejo naprej in imenovana gerda navada ž njimi. Zdaj pa jih začnejo starši grajati, jih tepejo, s vscano rjuho pred hišo postavlajo ali pa pri kakim konjedircu ali pri kaki rokovmažarci pomoči išejo. Ta jim svetje pečeno miš na večer jesti dajati i. t. d. Naj mi kdo reče, de ni res, kar govorim!!
Otroke imenovane napake odvaditi, je tedej treba, jih že v pelnicah snažnosti vaditi, kar jim tudi k zdravju in teku nar bolj pomaga. Če pa že odrašeni postelje rosijo, je gotovo in nar bolje sredstvo: jih ponoči skozi kaka dva tedna vsake dve uri zbudovati, de grejo k svoji potrebi.
Jih pretepati in očitno zasramovati, ne pomaga clo nič in še škodje, zakaj prestrašeni otroci oslabijo na tistih delih, ki mehur zaperajo in odperajo, ter nemorejo vode deržati. De od straha še odrašenimu voda uide, vsak sam ve.
Zraven tega naj se takim otrokam na večer nikar ne pripusti, veliko vode piti ali pa tacih jedi jesti, ktere bolj na vodo ženejo, kakor sladke repe i. t. d. Pozimi naj bojo gorko oblečeni in naj leže v toplih stanicah; zakaj mraz zapera vse kožne potne luknjice ter stori, de vse vodene smeti trupla vdarijo na mehur in se tukej ocedijo, ker skozi kožo iz trupla iti ne morejo. Zavoljo tega vsaciga človeka pozimi veliko več na vodo žene, kakor poleti.
To so gotovi pomočki zoper rosenje otrok: le 14 dni je imenovaniga zvestiga ravnanja in poterpljenja potreba, in treba ne bo — poscanih rjuh sušiti, pa tudi ne krajcarja v lekarijo nesti.
Dr. Bleiweis.
Vir: Bleiweis, Janez. “Prošnja učitelja.” Kmetijske in rokodelske novice letnik 4. številka 9 (04.03.1846). Digitalna knjižnica Slovenije.
Pripravil: Žiga Cerkvenik, avtor bloga Ljubljanske slike.