– ekipa je prvič v živo skupaj, energija je odlična
– z avtornjakom do bivališča in poslednjega hamburgerja
– dežurstva razdeljena
Uf, kakšen prvi dan, sploh ne vem, kje naj začnem, ker je bilo že toliko tega. Da o količinah smeha niti ne govorim, strašno dobra energija že na samem začetku, ko smo se ujele v baru Joe & the juice na letališču v Keflaviku.
Ker se že vsaj nekaj mesecev vsak dan pogovarjamo preko zasebnih komunikacijskih kanalov, predvsem WhatsAppa in Facebooka, sem imela občutek, kot bi že vse poznala.
S Francozinjo Susan sva potovali na istem avionu, slabe tri ure leta Pariz-Reykjavik, Icelandair, kjer so mi v eni sapi dali na voljo več kot 50 filmov in še odlično delujoč wi-fi. Ne zgolj določene strani, ampak skoraj vse. Ja, še kar pogosto sem v zraku, ampak ta je bila zame prva.
Pet stopinj celzija v Reykjaviku. Arabke so se že veselo fotkale v kapah. Jaz pa, iz nosa mi je malo teklo, ampak bi bila kar razočarana, če ne bi. 🙂 Vse pod kontrolo.
Iz letališča smo se proti dve uri oddaljeni bazi na jugu odpeljale kot prave gospe avanturistke, v neke vrste tovornjaku, ki to ni, ampak temu, kar je, težko rečeš tudi avto, je pa nekaj vmes.
Jaz mu pravim avtornjak. Na visoke pete je postavljen, z zelo mogočnimi gumami. Človek se jih skoraj malo ustraši, ampak si tudi vesel, da so tam, ker veš, da si potem lahko privoščiš, da jo na poti pičiš čez drn in strn brez večjih skrbi.
Prvi izziv je bil pakiranje prikolice. Velika se je zdela, ampak smo jedva vse stlačile gor, toliko enih torb in kovčkov, pa smuči, sani, hrana … Prava pošast na poti. S Felicity, Susan, Laro in Aniso smo v avtornjaku klepetale o Islandiji, občudovale pokrajino, ki je res posebna, celo načele že politiko, ko smo se ustavile na bencinski črpalki. Ve se, zakaj.
Postanek je bil nepričakovano malo podaljšan. Lamees je zagledala burgerje in nas hitro vse prepričala, da se ni za hecat, da je to zadnja priložnost za hamburgerje, preden pademo v drugačen jedilni ritem. Moram priznati, zelo dobra ideja. Vse smo naročile svojo porcijo.
Z AVTORNJAKOM DO LJUBKIH HIŠIC
Vožnja z avtornjakom s prikolico je bila krasna, rikvercanje pa tudi. Ko smo iskale naše koče in šle malo s poti, smo morale reševati zadevo. To je delala Felicity, jaz sem pripomogla v toliko, da sem delila očetov nasvet, ki mi ga je dal v takih primerih: volan je treba obračati v drugo smer od tiste, v katero želiš, da gre prikolica, pa vmes malo uravnavati. Saj ne, da bi kdaj vozila avto ali tovornjak s prikolico, ampak teorija mi pa še kar gre. In vse se je uredilo.
Prišle smo do hišic, kjer bomo naslednjih nekaj dni. Okoli nič kaj dosti, mi je pa ravno to tudi strašno všeč. No, Anisa je takoj našla par pajkov in muh. Do zgodnjega večera je bil mir z dežjem, potem pa se je, kot bi rekli v Sloveniji, ulilo. In je lilo do zjutraj. Ko smo Felicity omenile, uf, dežuje, je samo odvrnila, da na Islandiji temu ne rečejo, da dežuje. To rečejo le, kadar lijejo mački in psi in to vodoravno, da seka v hiše.
Vremenska za naslednje dni je dež, dež, dež, ampak ok, ko naj bi šle na ledenik, so narisani sončki.Veter pa v teh krajih kar potegne, ni, da bi človek časopise bral na verandi.
Vodja odprave je določila, katera je v kateri hiši, meni družbo delajo Susan (FRA), Asma (Katar), Lara (Jordanija), Mariam (Savdska Arabija), Anisa (Oman) in Misba (VB). Pred nosom imamo tudi topel vrelec, kar se je že izkazalo za zelo priročno.
Dneve imamo na uro natančno splanirane, tudi urnik, kdaj kuha kateri par, vse vnaprej določeno, vključno s tem, kaj je na meniju. Prvi večer sta bili dežurni Lara in Anisa, ki sta se imenitno odrezali. Da o umetniški postavitvi kruha s česnovim namazom niti ne govorim. Zelo vikinško.
In na čudovito oblikovano ladjo, s katere smo trgale kose popečenega kruha, smo stresale šefle islandske jedi, ki ji pravijo Plokkfiskur – nastrgana riba v krepki beli omaki.
Z Asmo sva dežurni v nedeljo.
Za sladico smo stregle vse možno, poleg pristne islandske vode in arabske kave, je bilo veliko datljev v taki in drugačni obliki. “Moji” doma narejeni čebelji panji, ki so jih pekle gospe iz Zavoda Nesseltal Koprivnik, so bili prava uspešnica.
Ja, tudi prve lekcije in predstavitve smo že dale skozi. Pa privolila sem, da me vključijo v en znanstveni projekt, napišem več o tem naslednje dni, in z nami je ameriška snemalna ekipa, ki načrtuje dokumentarec o ekspediciji, prvi kadri so že padli.
Tudi na naši Facebook strani smo precej aktivne, vam utegne biti kar zanimiva, če bi radi ekspedicijo in sploh naš trening na Islandiji spremljali bolj podrobno. Fotke in videoposnetki, da jim še sama komaj sledim. Misbe ni za ustaviti. Prav paziti moram na gvant in frizuro, ker vse posname. 🙂
Za konec pa še komad, ki mi ga je ravno priporočila Jordanka Lara, avtor je eden njenih najljubših glasbenikov, Wael Kfoury. Mi pravi, to pesem jim zavrti. 🙂 Nemogoča ljubezen. Ali po domače وائل كفوري … الغرام المستحيل.
Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
EKSPEDICIJA NORTH POLE 2017
– priprave na ekspedicijo lahko spremljaš na Metini listi
– Spletna stran ekspedicije North Pole 2017
– podkast Polar Exposure
– Facebook stran
– Twitter @NorthPole2017