Avtorica: Nena Močnik je mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede in kot aktivistka in predavateljica že več let sodeluje v različnih projektih za nenasilje in medkulturno komunikacijo. Trenutno kot Fulbrightova štipendistka študira aplikativno dramo in gledališče za družbene spremembe na School of Dramatic Arts v Los Angelesu.
Odkar živim v svojem gospodinjstvu, dobrih sedem let, nimam televizije. Najprej je nisem kupila, preprosto, ker ni bilo niti prostora niti denarja zanjo. Ko sem se preselila v Los Angeles, sem s stanovanjem dobila svojo prvo televizijo. Prvih nekaj dni sem pred njo dobesedno občepela. Zunaj se je dogajalo življenje, nad mano so preletavali helikopterji, pod mano so hupali Dodgerji, dišalo je po ilegalno zavitih tamales. Jaz pa sem občepela v tem simuliranem vzporednem svetu. Program lokalne mestne televizije je deloval ekstremno surrealistično, čeprav je odlično sovpadel z ne preveč famozno sliko tipičnega, stereotipnega Los Angelesa: »Izginotje kitajske študentke«, »Umor R.A. še vedno nepojasnjen«, »Kriminalist komaj preživel v gangsterskem obračunu«. Morbidnost novic se je stopnjevala do te mere, da je postala prav neverjetna, fiktivna. Nasilje resničnega življenja je delovalo kot del performativnega akta tega filmskega mesta in sama, kot gledalka, naenkrat nisem več znala razločiti med pravim, ti. reality show-om in fiktivnim, torej feature movie. Oboje je bilo enako agresivno. Pretekli vikend se je še ena očetovksa fikcija iz filma Hunger Games manifestirala v zdaj že neokusno tradicijo neuresničenih ameriških sanj, ki ji je sledil rafal jeznega mladeniča proti vsem, »ki si to zaslužijo.« (Opomba 1)
Že, ko sem se po delovni in študijski obveznosti začela vključevati v raznolike lokalne skupnosti, ki se preventivno (kot pedagoške institucije) in kurativno (pomoč pri zdravljenju travmatične izkušnje) posvečajo nasilju, se je tragedija Rodgerjevega obračuna in filmska fetišizacija nasilja izkazala za resničen posnetek ameriških sanj. Raziskovalno in aplikativno se ukvarjam z nasiljem, pravzaprav z razumevanjem nasilja in razvojem raznolikih pedagoških praks za učenje nenasilja, zato sem v tej meki nasilja že na samem začetku lahko raziskala vse mogoče obraze človeške mizerije, v katero nas pahne diskriminacija. Od radikalne revščine, rasizmov, mizoginije, ksenofobije, homofobije, transgenderofobije, od banalnih stereotipov na dnu piramide sovraštva, do raznih oblik –icidov, torej eliminacije posameznikov ali skupin, zaradi namišljenih, kulturno determiniranih identitet. Gibljem se predvsem med manjšinjskimi in migrantskimi oz. t.i. nedokumentiranimi (undocumented) prebivalci, vsemi tistimi, ki jim politično nekoretno Američani boleče metaforično rečejo »trash people«. Gre za ljudi na robu, večinoma iz nižjih družbenih razredov, to so nigga people iz južnega Los Angelesa, latinosi iz Puebla, in multiidentitetna trans-gender in transeksualna, večinoma nebela populacija iz vsepovsod. Beverly Hills, v filmu in zares, ob vsem tem deluje kot neumestna enklava, urbana fatamorgana, kakor da nima nobene veze s tem svetom, v katerem se znajdemo, ves ta trash, človeški odpadki, vključno z mano.
Kot belka v večinsko nebelem okolju nisem preveč priljubljena; ta pijanost od sovraštva, spektakularnost nasilja gre prav v vse smeri. Pred kratkim smo v sklopu dogodka ob praznovanju LACE (Liberatory Arts and Community Engagement) centra pripravili kratko forumsko predstavo. Diskusija je temeljila na nevidnem rasizmu v šolah in neenakih možnostih izobraževanja. Latifa, študentka iz južnega Los Angelesa, je v konstrukciji antagonista-zatiralca in protagonistov-zatiranih, vztrajala, da vloga njene zatiralske učiteljice baleta absolutno pripada meni. Med razlogi je naštela mojo »vzhodno-evropsko« (še pred mojo pikro opombo pa je omenjala celo»rusko«) fizionomijo, ki po njeni razlagi uteleša ne samo belski supermačizem, ampak tudi siceršnji medijski teror ženskega ideala (ki ne dopušča, kakor je sama navedla, »naravno okroglih črnskih zadnjic«). Da bi sprejela to vlogo in predvsem argumentacijo, zakaj naj bi ta vloga pripadla meni, je zame pomenilo dvoje: da bi sodelovala v reprodukciji že obstoječih stereotipov delitve sveta na beli in črni, in potemtakem, da bi se proti razismu v resnici borila – z rasizmom. In drugič, da bi pristala na to, da moja bela fizionomija determinira moje, na nek način avtomatično pripisane kolonialistične in okupacijske težnje.
Ta enodimenzionalna predstava me je spomnila na dogodek, ko sem predstavljala potrebo po novih učnih pristopih v učenju multikulturalizma v Evropi in so na predavanje prišli samo udeleženci z afriškimi migrantskim poreklom. Ta absurdna postkolonialistična situacija in simbolična pozicija moči (jaz, belka, predavateljica, in oni, afriški migranti, slušatelji), je imela pretresljiv sklep, v katerem so slušatelji vztrajali na ideji borbe proti rasizmu, v šahovski metafori rečeno, črni proti belim.
Vsi ti vpogledi v delovanje medčloveškega sovraštva so zanimivi, ker smo tako nagnjeni k fetišiziranju radikalnega nasilja, da pozabimo kako ignorantski znamo biti že na epistemološki ravni: neizogibna egocentrična pozicija naš fokus ves čas preusmerja na druge, na njihove napake in temne, agresivne plati. Nenasilja se učimo s potlačevanjem in dekontekstualizacijo. Obtožujemo holokavst in genocide, ali radikalne koalicije sovraštva, brez da bi razumeli, kako nasilni smo sami v boju proti lastnim frustracijam. Kako se proti sovraštvu, nezavedno začnemo boriti s sovraštom. Kot Latifa, za katero sem pač bela zatiralka de facto.
Z najstniki na delavnicah običajno začnemo z dekonstrukcijo mita o velikih agresorjih tipa Hitler in Osame bin Ladna in končamo pri njih samih, kako ponižujejo mozoljasto in joškasto sošolko ali pa njihovega sošolca Almirja, »ta spodnga.« Z enako zgodbo – ne črno/belo ampak belo/črno – se borimo z najstnicami z migrantskim poreklom iz četrtnega centra v Ljubljani, ki me že na začetku zabijejo, da je moj fant »zihr luzer, ker je Slovenc!« Sovraštvo ni enosmerno, niti nekaj, kar je ‘radikalno’. Ta nenavadna zasvojenost s spektaklom, kjer nasilje postane del fetišistične konzumacije na dnevnem redu in ta herojski nagon po iztrebljanju velikih –izmov in –fobij, dajeta občutek, da je sovraštvo in diskriminacija domena specifičnih ljudi, če ne zelo patološko-vprašljivih-posameznikov in nas odvračata od malih, banalnih rutin, kjer bi priznavali te mikroagresije, ta opoj sovraštva, ki ga ne znamo pojasniti, pa se začne prav z našim ranjenim egom skozi ljubosumnost, posesivnost, (samo)kontrolo in nenazadnje z nereflektiranim moraliziranjem. O moči radi razmišljamo kot o nečem, kar prihaja od zgodaj navzdol in prav vehementno zavračamo idejo ranljivosti pozicij in neskončnostnost izključevalnih praks, čeprav si marsikdaj, prav potiho, prav naskrivaj sfantaziramo, da bi imeli moč. Kakršnokoli, nad komerkoli, v katerikoli poziciji. Neradi vidimo svoje male agresije, ki so zgolj vrivanje v vrsto, subtilni elitizmi, gledanje skozi okno, ko bi morali vstati na nabito polnem avtobusu in prepustiti sedež, izživljanje na forumih in socialnih omrežjih, povzdigovanje glasu nad trgovko v lokalni pekarni in mrko gledanje na soljudi.
A, če se tako težko upremo tem malim fetišističnim uporabah našim malih privatnih moči, kako bomo ustavili multiplicirane sovražne marše, zborovanja, izbrise in izgone? Kako naj vehementno predavam o nenasilju in antidiskriminatornih praksah, če se sama ne znam konstruktivno upreti mimovozečemu moškemu, ki me meni nič tebi nič obsipava z vulgarnimi komentarji in povabili na zmenek?
Opomba 1 – Protagonisti v filmu Hunger Games večkrat poudarijo, kako bodo ubili samo tiste, ki si to zaslužijo. Elliot Rodger naj bi domnevno uporabil enake besede v svojem manifestu, kjer je s pobojem grozil vsem tistim, ki so bili boljši od njega, zaradi katerih je bil on sam neviden in nepomemben za ta svet in so si za to zaslužili biti mrtvi.