Mura je evropska reka, ki izvira v Turah pri Salzburgu in na svoji 438 km dolgi poti teče skozi štiri države, Avstrijo, Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko (vir). Mura je eden od pritokov Drave, Drava pa je pritok Donave, ki se končno izliva v Črno morje. S tem je Mura del velikanskega skupnega rečnega sistema, ki se z vsemi svojimi pritoki razširi ne samo na omenjene države temveč na obširen del Evrope. Povezanost vodotokov med drugim omogoča ribam dolge drstne migracije, od katerih je odvisno njihovo preživetje. Določene vrste rib v času drstenja potujejo do 500 km. Rečni sistem je torej tudi ogromen skupen ekosistem, kar še posebej velja za območja, v katerih lahko tečejo vodotoki »po svoje«, se pravi brez nepremostljivih ovir, ki jih predstavljajo na primer hidroelektrarn s svojimi pregradami.
V zgornjem toku, od izvira in do Gradca, je Mura tipična alpska reka z znatnim padcem, ki so ga ljudje že od davnine izkoriščali za dejavnosti povezane z mlini in žagami.
V prejšnjem stoletju, z elektrifikacijo Evrope, so tam gradili vse več hidroelektrarn, danes jih je kar 34 zapored, tako da je zgornji tok reke v geološkem preseku videti kot pravo stopnišče.
Zadnja hidroelektrarna oz. pregrada na Muri je danes v Ceršaku, vasi v bližini Špilja, kjer Mura doseže avstrijsko-slovensko mejo, se vije proti vzhodu in teče naprej kot mejna reka med Slovenijo in Avstrijo. Od tam naprej teče voda prosto, brez umetnih ovir, vse do izliva v Črno morje, to je več kot 4.000 km prostih poti, če prištejemo odseka v Dravi in Donavi.
Nedaleč od Gornje Radgone, kjer Mura dokončno vstopi v slovensko ozemlje, oz. natančneje od Veržeja naprej, teče Mura še svobodneje, saj ni bila deležna nikakršne regulacije s strani človeka. V tej regiji zaradi manjšega padca oblikuje prelepe vijuge s stranskimi rokavi, tako imenovanimi mrtvicami, ki še danes kdaj pa kdaj, zlasti po poplavah, spreminjajo svoj tok in predstavljajo edinstveni življenjski prostor za nešteto živali in rastlin (slika 1).
SLIKA 1: Mura s starimi rokavi in mrtvicami v prekmurskih nižinah v bližini Hrastju-Moti (vir: Google Earth).
Raznolikost domorodnih živali prostotekoče Mure je neverjetna: 51 domorodnih vrst rib, tri vrste rakov, piškur, bober, vidra … ipd., kar je izjemnega pomena za celotno Evropo (vir: predavanje dr. Mete Povž, Evropsko pomembne ribe v povodju Mure). Ne brez razloga je reka Mura končno dobila častni naslov »Amazonka Evrope«.
Tega častnega naziva pa bo kaj kmalu konec, če proizvajalci elektrike uresničijo svoje zdajšnje načrte in obstoječi niz hidroelektrarn podaljšajo z izgradnjo dodatnih objektov in akumulacijskih jezer vzdolž spodnjega toka reke, od Špilja naprej vse do nedotaknjenih naravnih območij. Pa ima to sploh kak smisel? Padec reke Mure je v nižinah zelo majhen.
SLIKA 2: Mura (foto: Goran Safarek via Amazon of Europe).
Da bi dobili samo nekaj megavatov elektrike, bi morali zgraditi cca 8 km dolge jezove gorvodno od umetne pregrade in izkopati / poglobiti v dolžini 2,5 km do 2 m poglobljene kanale dolvodno od pregrade. Takšni posegi bi imeli katastrofalne vplive na naravo in okolje v okolici. V nadaljevanju na kratko navajam najpomembnejše:
- Prekinitev prostega vodnega toka
Umetne pregrade zmanjšujejo možnost drstnih migracij. Vodne živali, zlasti ribe, se ne morejo več seliti po rečnem sistemu, kot jim je prirojeno. Na območju hidroelektrarn sicer zgradijo danes obvezne ribje steze, da bi ribam omogočili potovanje na drstišče, vendar pa te pravzaprav ne opravljajo svoje funkcije.
Večina ogroženih rib namreč rabi zelo specifične naravne razmere za drstišča, predvsem prodnate plitvine, določeno hitrost voda, določeno globino vode, temperaturo, razmere v mrtvih rokavih … V nizu hidroelektrarn in akumulacijskih bazenov takšnih pogojev ni. Če reko spremenijo v stopnišče akumulacijskih bazenov, občutljive vrste izginejo, ribje steze pa so zgolj izpolnjen pogoj na gradbeni dokumentaciji.
- Prodni nanos
Erozija je naraven pojav. Reke prenašajo grušč z gorovja in ga drobijo vzdolž poti. V nizkih legah je prodni nanos temelj za nastanek dragocenih in hranilnih prsti, v katerih ljudje lahko pridelujemo hrano. Z zajezitvami pa se grušč zadržuje. Pod hidroelektrarnami se izmuznejo samo najdrobnejše usedline, ki med drugim zamašijo odprtine med gramozom. Rečna struga postane trda in v talnih plasteh živeča živa bitja izgubljajo svoj življenjski prostor. Posledica je zmanjšanje biodiverzitete oz. izginjanje vrst, zmanjša se tudi samočistilna sposobnost vode.
- Padanje gladine podtalnice
Pri zajezitvah se zaradi reguliranja in bočnega odvodnjavanja lokalno poveča hitrost toka v podtalnici, podtalnica lahko spremeni smer toka itd. Pogosto nastane podzemni srk, ki izsuši cela območja. Zajezitev rek torej lahko negativno učinkuje na vodno ravnovesje okolice in povzroči zmanjšanje zalog pitne vode.
- Zadrževanje padavinskih voda
Akumulacijske bazene pogosto napačno označujejo za zadrževalne bazene za padavinske vode. Učinek je ponavadi nasproten. Že nekaj minut po močnih padavinah morajo upravniki hidroelektrarn deloma odpreti zapornice, da zaradi naraslih voda ne bi ogrozili človeških naselij.
Zaradi gradnje umetnih bazenov pride do uničenja ali vsaj hudega poškodovanja naravnih gozdov, ki pa veljajo za najpomembnejši naravni vodni zbiralnik.
Z izginotjem gozda torej izgubimo varovalko pred večjimi poplavami, akumulacijsko jezero te funkcije seveda ne opravlja. Posledice tega mehanizma so Slovenci čutili na primer novembra 2012. Takratne poplave v Podravju so pretežno posledica neizogibnega istočasnega uravnavanja zapornic gorvodnih hidroelektrarn na Dravi. Že danes teče kar 80 postopkov, katerih celotne odškodninske tožbe znašajo 103 milijone Evrov (vir).
- Koncentriranje težkih kovin
V akumulacijskih bazenih se nalagajo oz. skoncentrirajo težke kovine. Ob dvigu zapornic se sprostijo in se potem tudi odložijo na brežine.
- Tvorjenje metana in drobnega materiala
V akumulacijskem jezeru se zbira veliko drobnih usedlin in organskih snovi. Začne se anaerobna fermentacija in nastane metan. Metan je po rezultatih zadnjih raziskav 34-krat bolj nevaren za ogrevanje podnebja kot CO2. Akumulacijske bazene morajo njihovi upravitelji dodatno od časa do časa izpirati. Pri tem razburkajo ogromne količine drobnega materiala. Posledici sta sicer kratkotrajno, ampak obsežno onesnaženje voda in s tem povezan pogin rib v celotnem rečnem toku.
- Temperatura voda
Med poletnimi meseci se voda v zajezitvenih prostorih veliko bolj ogreva kot v odsekih prostega toka. Posledici sta slabša vezljivost kisika in s tem poslabšanje kakovosti voda oz. podtalnice. Dvig temperature vode pomeni neposreden pomor ribjih vrst, ki so vezane na visoko vsebnost kisika, zlasti salmonidov.
- Uničenje kulturne krajine
Naravna rečna struga, nabrežje, pritoki, tolmuni, meandri … vse to daje Pomurju značilno podobo neokrnjene narave, ki predstavlja izjemno priložnost za razvoj zelenega turizma in naravi prijaznih delovnih mest. Z izgradnjo betonskih kompleksov in zajezitvami pa bi prišlo do dokončnega uničenja tega bisera ter za nepovratno razvrednotenje obstoječe kulturne krajine.
Zavedamo se, da obstajajo tudi razlogi, ki govorijo v prid izgradnji hidroelektrarn. Eden od teh je, da vodna energija velja za obnovljiv vir energije.
Vendar se pri tem vse prevečkrat pozablja, kako uničujoč vpliv na okolje ima izgradnja hidroelektrarn. Seveda drži, da je pri hidroelektrarnah voda obnovljiva, toda uničena narava zaenkrat še ni obnovljiva.
Vodna energija v primerih nepopravljivih posegov v življenjski prostor ljudi in živali enostavno ni trajnostna in dolgoročno naredi več škode kot koristi. Od kod pa naj bi prišla elektrika, ki jo rabimo za preživetje? Vprašanje je po moje narobe postavljeno. V razvitih državah imamo že zdavnaj dovolj elektrike. Najbolj razvite države se poslužujejo koncepta Negawatti – npr. Danska.
SLIKA 3: Reka Mura kot naravna meja med Slovenijo in Hrvaško (foto: Arno Mohl WWF AT via Amazon of Europe).
Zemlja je omejen planet, zato bo ta potrošna družba mogla nujno v smer zmanjševanja porabe eneregije, v nasprotnem primeru bo konec s človeško vrsto, saj s HE izgubljamo pitno vodo, brez katere pa človeška vrsta ne more obstati, poleg tega smo v obdobju podnebnih sprememb in ohranjeni ekosistemi so najboljša prilagoditev na podnebne spremembe, tudi kar se tiče ohranjanja zalog pitne vode.
Napor je potrebno usmeriti v izkoriščanje možnosti za varčevanje z energijo in nehati z zapravljanjem energije, ki je ne rabimo za preživetje, temveč pogosto le za vprašljiv luksuz in pospeševanje krogotoka denarja.
Hidroelektrarne »da«, toda ne v regijah, kjer bi z njimi nepopravljivo uničili zadnja naravna območja. Še zlasti pa ne v varovanih območjih Natura 2000!