Rešitev je v regulaciji

Foto: Tessa Kavanagh via Pixabay.

Kakšno je stanje v prevajalstvu ter kako prevajalci vidijo svoje delo, si lahko preberete tu in tu, tokrat pa o tem, kako bi lahko razmere uredili v dobro prevajalskih poklicev, še zlasti pa v javno dobro in v korist naročnikov prevajalskih storitev. Ti imajo danes v poplavi prevajalske ponudbe le malo zagotovil, da bo delo opravil za to strokovno usposobljen prevajalec.

Celo visoko opevani prevajalski standard ISO 17100:2015, ki je bil ena od glavnih zvezd pri nedavnem razpisu za javno naročilo prevajalskih storitev največjega državnega naročnika GSV, v resnici ni pravo zagotovilo za dejansko kakovost procesa ali strokovno podkovanost vključenih akterjev. Pridobitev takšnega certifikata je morda sicer smiselna poteza za večja prevajalska podjetja, za posameznike pa je takšen korak glede na vsebino nepotreben, pa tudi cenovno nedostopen. Odločitev, da je prav imetnik takega standarda na javnem razpisu deležen dodatnih točk, pa je jasno diskriminatorna do samostojnih prevajalcev. Je to le hiter način, da si imetniki povrnejo stroške postopka iz državnega korita?

Podatki z zadnjih razpisov, objavljeni v skupini Prevajalski razpis na Facebooku, kažejo, da se celo prevajalska podjetja vse redkeje prijavljajo na takšne razpise in da je marsikateri razpis treba ponoviti (NIJZ), da se prijavi premalo izvajalcev za pokrivanje vseh razpisanih del in jezikovnih kombinacij (ZRS Koper) ali pa pride do izločitve in potem vseeno podpisa pogodbe (DRI).

Kot bi šlo za gradbena dela, glavno merilo pri takih razpisih ostaja le cena. Nič ne preprečuje prijave s ceno 1 EUR/stran!

Hkrati pa se pogoji dela (razpoložljivost, odzivni časi, pričakovane dnevne norme) zaostrujejo in ne omogočajo kakovostnega prevajalskega procesa. Kratko znova potegnejo izvajalci, prevajalci. Zelo pogosto so menda dejanski izvajalci študentje ali drugi prevajalci, ki sploh niso bili na seznamu prijavljenih podizvajalcev, čeprav je na papirju vse videti lepo. Prav tako je videti lepo in obetavno, koliko založb in novo izdanih knjig imamo v Sloveniji. A v praksi vemo, da je izdaja kakovostne prevodne literature, ki bi tudi prevajalcu omogočila dostojno preživetje, običajno pogojena s subvencijo Javne agencije za knjigo, pa tudi sicer je dejansko izplačilo odvisno od vsakokratnega dogovora.

Še vedno ni standardizirane in pravične avtorske pogodbe, ki bi zaščitila vse deležnike, uredila vprašanje avtorskih pravic in tudi prevajalcem omogočila normalne pogoje za delo. Prevajalci s statusom samostojnega kulturnega delavca zaradi nizko postavljenega cenzusa tega pogosto za malenkost presežejo, če po nekem srečno-nesrečnem naključju v tistem letu dobijo tri redne honorarje in še dva že dolgo zapadla, ki so ju morda celo morali terjati z izvršbo.

Na področju sodnega tolmačenja so razmere nekoliko bolje urejene, odkar je bil 2018 sprejet Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, ki natančneje opredeljuje dostop do tega poklica in izvajanje zadevnih nalog, hkrati pa od izvajalcev zahteva redno izpopolnjevanje. Vprašanje je seveda, katero je dovolj strokovno in kakovostno. A še vedno je sodelovanje s sodnimi tolmači, tudi v sodnih dvoranah, za marsikaterega udeleženca neznanka, zato je nujno nadaljevati z ozaveščanjem o naravi in pomembnosti tovrstnega dela.

V strokovnih društvih in združenjih si že leta prizadevamo za dvig strokovnosti članov ter upoštevanje poklicnih standardov in etičnih kodeksov. V Društvu filmskih in televizijskih prevajalcev Slovenije bodo letos tako po vzorih iz tujine začeli pripravo nacionalnih smernic za podnaslovno prevajanje. A ne glede na notranje strnjene vrste takšni ukrepi ne bodo zagotovili dolgoročnih sprememb in ureditve razmer, saj je od potencialnih naročnikov pri iskanju izvajalcev iluzorno pričakovati, da se bodo ukvarjali z raziskovanjem, kakšni so standardi in kateri izvajalci jih upoštevajo.

Zato si prizadevamo za regulacijo poklica in zakonski okvir, s čimer bi jasno opredelili zahtevane kompetence in reference za opravljanje in registracijo prevajalske dejavnosti, v prvi vrsti vsaj z registrom poklicev. Naročniki in uporabniki prevajalskih storitev potrebujejo jasno zagotovilo, da bo delo izvedla strokovno usposobljena oseba in da se lahko zanesejo na kakovost, točnost in uporabnost končnega izdelka. Prevajalci pa potrebujejo zagotovilo, da bodo lahko z opravljanjem tega dela dostojno živeli, primerno intelektualni dejavnosti in visokošolski izobrazbi.

Takšen register bi bil lahko eden od pogojev ali meril za sodelovanje v javnih razpisih, prijavo za opravljanje izpita za sodnega tolmača ali kandidiranje za status samostojnega kulturnega delavca. Hkrati pa bi od članov zahteval redno strokovno izpopolnjevanje in spoštovanje standardov. Dvojna zmaga!

V času študija sem od profesorjev pogosto slišala, da je dobro opravljeno prevajalsko, tolmaško ali lektorsko delo takšno, kjer nas nič ne zmoti, kjer se naše posredovanje v resnici ne opazi. A ta nevidnost in neopaznost sta se izkazala za veliko prekletstvo. Očitno je prišel čas, da prevajalci, tolmači in lektorji stopimo iz sence in se izpostavimo. Tudi v prihodnje, čez deset let, 50 in 100 let želimo 30. septembra praznovati dan prevajalcev in ne neke davno pozabljene obrti.