Riba smrdi pri glavi

Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica:  Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina listaV prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43.

Še sveža od nedavno končanega festivala medijske kulture in trendov Naprej 2013 tokrat o medijih, fenomenu, ki je na Slovenskem kriv za toliko teh naših težav. Zadnji, ki je zmetal gnojnico na medije je bil odstopljeni minister za gospodarstvo Stepišnik, ki je novinarje obtožil manipuliranja in pisanja po naročilu. (vir)  Z mediji je podobno kot z nogometom. Vsi se nanje spoznajo in vsem je jasno, kako bi se žogobrc moral bolje igrati in kako ter o čem bi novinarji morali poročati. Glavnina ima o medijih zelo izdelana stališča. Sama skoraj 20 let že delujem v medijih, delala sem na radiu, televiziji, doma in v tujini, pišem za različne časopise in revije, zadnje čase pa imam polne roke dela s spletnim portalom Metina lista. Ta zapis ne služi opravičevanju ne preveč zdravega stanja v medijih, le kratki razlagi delovanja medijev. Da boste v podajanju ocen v prihodnje še bolje diskutirali.

Dejstvo številka 1: Objektivnih in nepristranskih medijev ni. Nikjer na svetu. Ne v razvitih demokracijah, še manj pa v vseh ostalih. Mediji, novinarji in novinarke zgolj bolj ali manj profesionalno opravljamo svoje poslanstvo. Vsi po vrsti, levi, desni in vmesni, pa smo neobjektivni in pristranski, ker objektivnost je zmuzljiva reč. Pristranski si pri izboru in obdelavi tem, pri montaži, izboru besed in ostrini vprašanj. Ali kot je to lepo ubesedila francoska pisateljica Marguerite Duras: “Novinarstvo brez moralne komponente je nemogoče. Vsak novinar je moralist, to je neizogibno.” 

Dejstvo številka 2: Za stanje v medijih pri nas ne gre toliko kriviti novinarje kot predvsem in zlasti urednike in lastnike medijev. Riba smrdi pri glavi. Seveda imamo vrhunska novinarska peresa in šlampaste pisune, tako kot boljše in slabše najdemo v vseh ostalih kategorijah in poklicih. A niti igre v medijih ne vlečejo novinarji. Glavno besedo imajo uredniki in lastniki medijev, novinarji pa so boljši ali slabši (beri bolj ali manj profesionalni) izvajalci del in nalog. Kar seveda ne pomeni, da so brez vsakršne odgovornosti. Daleč od tega. Pomeni pa, da nimajo končne besede pri stvareh, ki so denimo najbolj motile razpravljalce v okviru Medijskega ogledala na festivalu Naprej 2013 (zaposlovanje in skrb za kvaliteto kadrov, dopuščanje žaljivih komentarjev, postavljanje medijske agende in izbira gostov …).

Dejstvo številka 3: Novinarsko delo bi moralo biti cenjeno vsaj toliko kot tisto od, recimo, vulkanizerja, a je plačano vsaj 3x manj. V enačbo niti ne štejem xy let študija in različnih znanj ter izkušenj, nabranih po poti, ki so potrebna za denimo zapis kolumne. Na Twitterju sem v kratki anketi sledilce spraševala, koliko so plačali za menjavo in centriranje gum in v kolikšnem času je bilo to delo opravljeno. Glavnina je za delo, ki je vulkanizerju vzelo 20-30 minut, v povprečju plačala 25 evrov. Ura menjav in centriranja gum torej od oka okoli 50 evrov. Pri tem je treba opozoriti, da se ena menjava gum ne loči toliko od druge, kot se en novinarski prispevek od drugega. In veste, kolikšen je povprečen honorar za recimo 4000 znakov, “tipkano” stran in pol dolgo kolumno v večjih slovenskih časnikih? Med 60-100 evri bruto. Za pisanje, ki običajno vzame vsaj nekaj ur kreativnega dela (meni vedno najmanj pet, največkrat pa veliko več) in se običajno zaupa novinarjem z izkušnjami, kilometrino in dobrim znanjem. O tem, kako podplačano je novinarsko delo, ne slišite veliko. Ker je novinarjem nerodno priznati, za kakšen drobiž zares delamo. Da o spoštovanju plačilnih rokov niti ne izgubljam besed.

Dejstvo številka 4: Kdor da denar, (običajno) tudi narekuje, kaj in kako bo oz. česa ne bo. Pa če nam je to všeč ali ne. Če to priznamo ali ne. Če je to prav ali ne. Obstajajo različne vrste finančne podpore medijem, v grobem pa se delijo na naslednjih pet: politična opcija in z njo povezan veliki kapital, veliki kapital in z njim povezana politična opcija, država oz. bolj ali manj prisilno davkoplačevalci, domači in tuji razpisi ter prostovoljna podpora bralcev, gledalcev in poslušalcev (naročnine, donacije). Zadnja dva vira sta po moji oceni “najčistejša”, a predstavljata hkrati tudi najdaljšo, najtežjo in najbolj negotovo pot. Konkurenca je strahovita, denarja pa (pre)malo. In pri nas je premalo tudi zavedanja, da velja z lastnim denarjem podpreti ljudi, ideje in projekte, ki nas navdušujejo. Vprašanje danes namreč ni več, zakaj bi plačevali za kak medij, ampak za kaj ste pripravljeni plačati. Če mislite, da je karkoli, kar konzumirate na spletu zastonj, čeprav za ogled in prebiranje niste nič plačali, se motite. Lahko je brezplačno, ampak to še ne pomeni, da je tudi zastonj. Vedno vse plačamo, tako ali drugače. Zastonj kosila ni.

Prav je tudi, da za svoj denar zahtevamo najboljše. Ampak, če želimo, da demokracija ostane pri dobrem zdravju, se bomo za to morali potruditi vsi. Vključno z vami, spoštovani bralci, poslušalci in gledalci. Tisti trenutek, ko boste začeli zahtevati kvalitetnejše medije, jih boste tudi dobili. Ampak za to ne bodo dovolj podpisi pod 101 peticijo.

 

Preberite tudi:

Kdo je nor?

Ljudje že od malega vedno iščemo meje, ki jih je moč prestopiti. Treba je postaviti jasna pravila igre in odločno izvajati nadzor, ne pa republicirati bedarije in se potem čuditi, kako vse smrdi.

 

Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.

 

Več od Metina lista

Dan dolgih požirkov / Day of long swallows

28. december 2012 (petek) Božičku in dedku Mrazu – Milena Zupanič, Delo...
Beri dalje