V življenju se nagibam k dvema stabilnima stanjema, kapučinu z rogljičkom in avanturam. Do letošnjega leta sem večinoma odkrival čare tujine – pred devetimi leti se je začelo z Galapagosom, potem je sledila Mongolija, nato sem začel veslati in raziskoval morja in oceane. Od Južne Koreje do Atlantika in vzhodnega Sredozemlja.
Pravijo, da starejši, kot je človek, raje ima dom. Mogoče sem prestopil tisto magično starostno mejo in pri 28-ih letih postal zapečkar na domačem pragu.
Odločil sem, da se bom letos podil po Sloveniji. Skupaj s Harveyem Normanom smo pripravili projekt Male Avanture – 5 kratkih, a sladkih, pustolovščin po zanimivih in lepih krajih naše domovine.
Ko sem pomislil na divjino v Sloveniji, mi je takoj padlo na pamet Kočevje in Kočevski rog. Pragozdovi, prerasle vasi Kočevarjev, medvedi … zaradi vsega tega je bila odločitev, da za prvo Malo Avanturo izberemo Roško pešpot, lahka. Nanjo sem se odpravil skupaj s Sinišo.
Roška pešpot je približno 60 km dolga krožna pešpot čez Kočevski rog, na katero sva štartala z Rudniškega jezera. Da, Kočevje ima tudi pravo, pravcato jezero, ki je celo večje od našega v Fiesi.
Avanturo sva začela zgodaj zjutraj in celoten dan uživala v senci visokih dreves, ki so lajšali poletno pripeko.
Prvo noč sva kampirala na Rdečem kamnu. Sama med medvedi. Oziroma vsaj tako se nama je včasih zazdelo, ko se je sredi noči zlomila kakšna vejica v gozdu. Na srečo pa je sredi noči zapihalo in veter je preglasil vse glasove in šume. Lahek je spanec nevednih.
Za drugi dan sva načrtovala hojo do Podsten, lahkotnih 22 km.
A plan ni zdržal. Že takoj zjutraj naju je prebudilo nekaj kapljic, nekaj ur kasneje pa se je nebo odprlo in nad Rajhenavskih pragozdom je nastal največji slap na svetu.
Na srečo pa je naslednje jutro znova posijalo sonce in naju ogrelo.
Na trenutke me je pot spominjala na Mongolijo, ko smo morali pritisniti tipko “send” na telefonu in ga nato vreči visoko v zrak ter zraven še stiskati pesti, da se je SMS sporočilo uspešno poslalo. In tako nekajkrat, ker večinoma ni bilo niti malo signala. Približno tako je bilo na Roški. Divjina v pravem pomenu besede, le tu in tam je prišel EDGE in uspel sem nekaj tvitniti ali objaviti na Facebooku.
Čeprav naju je bilo malo neracionalno strah (Sinišo bolj kot mene, ker tečem hitreje od njega) pred medvedi, sva videla samo njihove stopinje. Na drevesih ….
… in vsake toliko tudi na tleh. Na srečo niso bile sveže. 🙂
Od živali sva videla kopico srn in enkrat divje svinje, ki so naju, ko so se iznenada pojavile pred nama, precej prestrašile.
Bistvo je seveda v poti, a po treh napornih dneh (zraven sva še snemala, kar nama je vsak dan vzelo še dodatnih nekaj ur), sva se veselila tople postelje. Kot se spodobi za vsako dobro avanturo, se tudi Roška konča s skokom v vodo.
Roško pešpot izredno priporočam. Je še neodkrit dragulj, na katerem lahko izkusiš pristno pustolovščino. Primerna je za vse starosti in izkušnje. Midva sva jo prehodila v treh dneh, nekateri jo pretečejo v manj kot enem dnevu, a nič ni narobe, če si človek vzame malo več časa in še bolj zaužije kočevske radosti.
Avtor: Marin Medak, podjetnik in prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean. Na Twitterju ga najdete pod @marinmedak.
Avtor fotografij: Siniša Glogoški.