S Camina sem prinesla bogato mero prepričanj o tem, da je vse mogoče.

Kdo je po koncu poti utrujen? Midve že ne! Let's party!!!

Za Camino sem se odločila med svojim duhovnim potovanjem v Medjugorje. Zanimalo me je, čemu je ta sveti kraj tako zelo privlačil mojo pokojno mamo in zakaj tja zaide tako veliko dušnih iskalcev, ki se vračajo z najbolj izjemnimi zgodbami. Izkušnja Medjugorja tudi v meni pusti poseben pečat, najbolj pa me do obisti pretrese trenutek, ko pred mano zapleše prava pravcata majcena lučka, ki se nežno spušča z neba, pozibava v svojih gibih in v meni vzbudi globok občutek miru. Racionalno bi težko razložila, kaj sem vidla, pa saj se sploh več ne trudim uporabljati leve hemisfere možgan, ko gre za tako izjemna doživetja. Sočasno iz zvočnika zaslišim le del govora župnika, ki ravno vodi mašo: »Nikar se ne bojte. Bodite tudi vi pogumni žvižgači. Bodite glasni, bodite srčni, bodite iskreni. Naj vas ne bo strah. Le ta v resnici uničuje vaša življenja. Bodite pogumni, čas od vas zahteva predvsem avtentičnost, pogum in srce«. Uou. Zadelo se mi je, kot bi mi skozi ta kanal spregovoril sam bog. No, morda pa le moja izjemno odločna duša?

Tjaši Artnik Knibbe
Tjaši Artnik Knibbe

Odločitev za Camino? Se rodi prav v tem posebnem trenutku. Na poti v Medjugorje sem naletela na navdušenega romarja, ki je prehodil Camino že večkrat in mu romanja niso bila tuja. Sprva me njegova pripoved navduši, a le v perspektivi občudovanja, da se sploh poda na takšno pot. Ideja, da bi storila to tudi sama, se mi po letu, ki ga imam za sabo, ni zdela ravno top izbira. Skrb za umirajočega očeta potem, ko sem si dobro zlizala rane po mamini in bratovi smrti, tumor, ki ga operiram jeseni in nato še odhod iz službe, v kateri sem zorela celih 12 let, me povsem izčrpajo. Zato mi odklop od ponorelega sveta in umik v svoje globine še kako paše.  A, da bi hodila več kot 850 kilometrov ob tem? Huh.

A ni kaj, ko se duša odloči, nimam več kaj. Vse smrti, ki sem jim zelo zavestno prisostvovala, me spremenijo. Povsem. Po novem slišim. Svoj notranji, povsem prisoten glas. Ki me vodi in mu brezpogojno zaupam. Tisti, ki iz mojih misli čisti meglice na strahu temelječih vibracij, in tisti, ki me odločno drži za srce, ko bi to v bolečini najraje počilo. Gre za vir modrosti, ki bi ga najlažje opisala kot prisoten stik z virom neskončne modrosti srca. A tudi vsa romantika in ves stik z vsem modrim in zelenim tega sveta je včasih na testu. Posebej, ko se v nas na polno želi izraziti bolečinsko jedro, ki izsiljuje, zahteva in se kot rakaste celice v trenutku razbohoti na polju s strahovi infekciranega dela naših izkušenj. Drži. Ljubezen v svoji najpristnejši obliki je pravzaprav edini pravi protistrup. In prav ta vir mi v trenutku, ko na sredi Medjugorja, pred osrednjo cerkvijo, opazujem čarobno lučko, zakliče, da je čas za Camino.

Ker o hoji nisem imela pravega pojma in me je čakala vmes še pot na Nizozemsko, sem prijazno prosila dušo, naj vse zorganizira, da me ne bi moj um, ki rad zakomplicira tam, kjer to ni potrebno, pustil pri miru. Vse steče kot reka Soča, neustrašno, čisto in preudarno v smeri odhoda. Od najbolj praktičnih stvari, kot je najti pravo obutev, do zelooo poceni letalske karte, prenočišča v prvem hostlu v Bordeauxu, od koder sem se nato odpravila na začetek poti v francoski del Camina Saint-Jean-Pied-de-Port.

Nikoli prej še nisem šla sama na pot. Še manj z nahrbtnikom, ki je premogel le 35l, in še to peš. Bizarna misel še kakšno leto nazaj. A vznemirjenje, da sem se tega lotila, me prime pod roke in po svoje na trenutke skozi Camino resnično letim. Pred odhodom sem se s seboj tudi zelo aktivno pomenila, saj si želim dobro prečesati misli, ki bi mi znale na poti nagajati. V eni svojih meditacij se posvetim prav Caminu in vsem mnenjem, ki sem si jih o tej poti po izkušnji drugih nabrala. Ozavestim in takoj izpustim. Na pot se odpravim prazne glave, saj si ga želim okusiti na polno, brez omejujočih idej. Poteza, ki se mi zelo obrestuje, saj doživim pot v vsej svoji živosti, vibriranju in globoki lepoti.

OČIŠČEVALNA MOČ VETRA

Začetek poti se začne z izjemnim vetrom, ki nas v Pirenejih tako razpiha, da je od sinusov ostal na koncu le s. Odlična priložnost za razkroj vseh mislih, povezanih s tem, da nas prepih dela bolne, da nas bodo bolela ušesa, nos, grlo … koliko misli, ki nas v resnici delajo bolne na lager. Ko se prepričam, da me veter v resnici čisti in da me na svojstven način tako objema, iz mojega nosa ne priteče niti kaplica. No, res je, da sem na trenutke resno podvomila, če bo moj nos odletel med prijazne konjičke, ki so začudeno gledali, čemu se ljudje tako zelo matramo. Res je bilo zabavno opazovati njihovo ležerno predajo vetru, ko so poležavali na tratah kot na plažah Ibize in mi, ki smo se borili proti sunkom in se že skoraj plazili po vršacih. Seveda mi je iz pljuč ob tej sceni ušel glasen smeh, ki pa ga slišim le v glavi, saj ga veter pridno odpihne nekam daleč v notranjost Francije.

Konji z Ibize.
Konji z Ibize.

KAKO DO NAZIVA “LOCAL LEGEND”

Po vetru se mi na pot postavijo nočne zveri in zanimiv sprehod med gozdovi in deročo vodo. Trenutek, ko sem se resno vprašala, ali sem šla morda tokrat malce predaleč. Gre za zgodbo, ko mi ob dveH zjutraj duša prišepne, da je čas, da se podam na pot v temi. Naboj je bil tako močan, da zdrava logika ni delovala in z lučko na glavi in nahrbtnikom na rami sem se podala v neznani gozd v Španiji iskati … POGUM. Sprva sem bila globoko hvaležna za to, da se pravzaprav ne bojim tako zelo, in ponosna na to, da sem se sploh spravila v to zgodbo. A kmalu je tisti tam gor, ki upravlja show, začel spuščati efekte.

Prvi je sledil na sredi opuščene vasice na robu gozda, ko me je obiskalo osem mačk, ki so spuščale vse mogoče glasove. Priplazile so se za mojim hrbtom in začele prepevati najbolj grozljive glasove vredne top grozljivke. V želodcu me je pošteno zvilo, čeprav sem velika ljubiteljica muckov. A te zverke gozdne nočne? Hm … ne, hvala. In že sem jo ucvrla v nov del gozda.

Tam sem spoznala, kako naporno je hoditi ponoči in gledati okoli sebe. Svetlikajoče oči, ki se odsevajo v daljavi, ko z naglavno lučko siješ v smer, niso ravno prijetne, pa četudi gre za bambi. Ponoči tega ne veš in naš razum začne s svojo dramo, da gre najmanj za zmaja, ki je ušel iz sosednjega planeta. Tako sem dojela tam, sredi teme, dve lekciji: »Ko hodiš, glej naprej, saj s pogledom uprtim v neznano, ne veš, kaj te tam čaka. Bodi povsem prisotna v trenutku, korak za korakom. Več od tega ne obvladaš in ti povzroča le strah. Vedenje je tukaj in sedaj.« Sprejela sem močno lekcijo prisotnosti in čutila v tem prav poseben mir. In druga lekcija? »Ne verjami umu. Ta vedno pretirava.« Verjetno je bil res le kakšen srnjak, ki me je spremljal na poti, a moj um … ah …

Vsa vznemirjena, da znova komuniciram s svojo dušo, sem se pognala naprej. In padla na brado, si ob tem spahnila ramo in krvavela od povsod. A takoj sem slišala glasek, ki mi je rekel: “Vzemi hladen kamen iz vode in si ga prilimaj na obraz. Nadaljuj.” In kaj sem hotela, kakor da se brcnem v rit in nadaljujem. Ob tem nisem mogla razumeti, kako je mogoče, da me je nahrbtnik tako močno zanesel na tla, da sem si še ramo poškodovala. Sila teže je bila tako nenavadno močna, da sem imela občutek, kot bi me kdo prijel za lase in v polnem šusu pritisnil k tlem.

Ranjena brada
Ranjena brada

Ste vedeli, kako zelo pomaga na udarnino mrzel kamen? Naj ne pozabim omeniti, da je na moji desni tekla reka, ki se mi je zdela gromozanska in zelo, zelo, zelo me je plašilo njeno bučanje, ki je povsem onemogočilo moj čut za sluh in orientacijo. Da sem jo lažje sprejela, mi je pomagala prispodoba, da je reka pravzaprav moja podzavest, v kateri se trenutno odvija urnebes, ki pa mora kot voda neovirano naprej in naj me tega ni strah. In smo znova pri lekciji sprejemanja. Zakaj naslov »Local legend«? Ker se je zgodba o nori ženski, ki hodi sama ponoči po gozdovih, razširila med romarji kot virus. Ko sem na eni naslednjih etap veselo čofotala po vodi, je k meni pristopil Američan in mi začel razlagati o tem, kako bi šel s sinom ponoči hoditi, a ga je malce strah. Zgodba o ženski, ki se je skotalila v reko in polomila čeljust in so jo prišli reševati neki Nemci mu je natrosila resen strah v kosti in znova je bil v igri um, ki je iz miša naredil slona.

ODKRIVANJE ZMAJEVSKEGA DRAGONTA

Kdor si resnično želi biti povsem prisoten in se soočati z vsemi zmaji, omejitvami, frkami in nefrkami, ki jih nosi v sebi, je vsakodnevno 12-urno “sprehajanje” s seboj odlična priložnost. Na poti  v Villafranco del Bierzo, kjer prespim v čudovitem hostlu (teh na poti ne manjka), srečam preljube prijatelje, ki omenijo, da obstajajo za naslednjo etapo tri možnosti. Ena od njih (imenovana Dragonte), je nemarkirana, kar je na poti redkost in menda je ne izbere veliko ljudi, saj si pri tako dolgih turah ne moreš privoščiti, da bi se izgubil. Preprosto nimaš moči za to. Poleg tega ima tri večje vzpone, kar se pri 38 kilometrih hoje še kako pozna.

Njihova pripoved me ne pritegne, saj sem si komaj pozdravila žulj na mezincu, ki me je mučil še kak dan nazaj. Ko sem se utrujena od vročine in hoje ulegla v posteljo, sem si želela le zaspati. Pot je bila zelo dolga in je trajala celih 12 ur. Za tisti dan sem imela res dovolj. Pa mi nekaj ne da spati. » Dragonte, Dragonte, Dragonte slišim. Zmaj (Drago po italijansko) je nov izziv, Tjaši. Saj si rekla, da imaš dovolj omejitev uma in come on join, you can do it!!!!!” Ja pa ne no. Ne. Ne. Ne. Prestara sem za to s… Pa za sabo mam že tako naporno leto. Kaj pa moj žulj, pa kako naj se spustim v gozd nekam v neznano. Dej no spirit, ne se hecaaaaaat, tako nekako se je petnajst minut repenčil moj um, a mirno sem ga opazovala iz varne pozicije ptička na veji in mu dovolila, da se malo sprazni.

Zjutraj ob 5ih pa sem brezkompromisno vzela v roke nahrbtnik, si zavezala gojzarje in gasa. Ko sem iskala začetek, sem naletela na dve ženski, ki sta dan prej šli do začetka poti in se obrnili: “To je norost, če nimaš mape, kompasa ali česarkoli, ne hodi tja!!!! Midve sva se pripravili na to, pa naju je pot odvrnila!” Mirno sem jima odgovorila, da če bodo pogrešali Lokalno legendo s Camina, naj me pridejo iskati v Dragonte. Le za trenutek so se mi zašibila kolena, a že naslednjega sem dobesedno poletela po cesti navzgor in izginila za ovinki. Ne vem, kaj sta si mislili Avstrijki, ki nekaj o gorah že vesta, a gledali sta za mano vse do zadnjega ovinka. Za mano nista prišli.

Najprej sem po poti vriskala, prvi vzpon se je namreč zaključil s čudovitim razgledom na vse strani in sončni vzhod, ki me je nežno pobožal, je v mojem srcu prebudil tono radosti. Nadaljevanje je potekalo brez večjih težav in oznake v kombinaciji z vero v intuicijo so lepo kazale, kam jo mahniti. Prvo nelagodje sem čutila, ko se je na moji desni strani začel spuščati oblak. Če se to čudo veliko spusti nad moj del poti, sem pečena. V telo se je začel vsiljevati krč in pospešila sem korak. Pogled okoli mene je namreč kazal na to, da sem res nekje bogu za nogo v tuji deželi, sama. Stiska je v meni stestirala vero in prosila sem svojo notranjo moč naj me varuje pred oblakom. Pot, hvalabogu, takoj zavije v desno in z največjim veseljem se poslovim od grozljivega trenutka, nagrada pa spust, po katerem dobesedno stečem. In tečem polna radosti in neskočnih zalog energije, tečem, juhej nato pa flock flock flock flock. Kaj je pa zdaj to? Potoček, ki nenadoma nastane blatna mlakuža z grmovjem, ki vedno bolj zapira pot. Kdaj se je pa to zgodilo? Kdaj se je to zmanifestiralo?! Silim naprej, saj nazaj ne gre. Na Caminu, si obljubim, grem vedno naprej, nikoli nazaj. V tem trenutku se mi to ni zdela najbolj briljantna ideja. Zabredem do kolen v blato, srce začne biti, saj naprej ne morem. Panika? Ni šanse Tjaši, na tej točki sva že bili in rinem naprej v hrib, vse okoli mene polzi in občutek imam, da sem se resnično zafrknila. Naredim krog, a nazaj ne grem. Sicer pa sem prehodila že 10 km in ni šanse, da se vrnem. NE. Spet želim na silo riniti čez grmovje in takrat čutim znova notranjo modrost, ki mi šepeta: “Nič na silo. Življenje je harmonija, je tok. Nič na silo. Spusti krč in zadihaj. Dovolim toku, da ponudi rešitev.” Moj ego se temu seveda želi za trenutek upirati, a ga kmalu utopim v blatu in se umirim.

OBLAK
Preteči oblak, ki bi lahko povsem spremenil dan.

Takrat pa na sosednjih dve drevesih vidim znak S. Verjetno v španskem jeziku to pomeni, da je godno za sekanje ali kaj podobnega, a jaz čutim, da je to smer Santiaga in kot omamljena sledim smeri. Hodim še pol ure po poti, nakar naletim na znak, da je nekdo že hodil pred mano. Nekod je prijazno ob poti nastavil mini skulpture s kamenčki. Sesedem se na kolena in začnem kričati kot volkulja, ki ji vzamejo mladiča. Kričim. Jočem in iz svojega telesa izstisnem vso težo, ki me tako zelo stiska zadnje leto. Zatem takoj nadaljujem. Sonce pripeka, začenja se nov vzpon  in moje vodne zaloge niso ravno velike, saj sem vsak dan izbirala med težo in udobjem. Tokrat nisem bila prepričana, ali sem se odločila prav, saj sem z solzami pokurila kar nekaj mineralov in tekočine. Ja, res sem izlila iz sebe velikooooooo trde, lepljive energije.

Po vzponu dobesedno vzletim in čutim, kako neverjetno močno postaja moje telo, da o umu sploh ne govorim. Telo prevzamejo mravljinci, adrenalin mi dobesedno šprica iz ušes. “Nisem prišla tako daleč, da bom dovolila umu, da me potre. Dovolj je bilo. Gremo dalje bejbi. Zmoreš!” In sem zmogla. Vse do Santiaga in od tam še naprej do Finisterre.

Na koncu sem imela dovolj moči še za en Camino, a me je doma čakal mož, s katerim sva se podala novemu izzivu naproti iz mojega »Bucket« seznama, učenju surfanja še pred štiridesetim. Kako je šlo? Več kot odlično, saj sem s Camina prinesla bogato mero prepričanj o tem, da je vse mogoče, in močen občutek, da sem kraljica svojega življenja jaz sama. Potrebno je le stopiti prvi korak k sebi in že smo na novi poti, ki nam lahko prinese veliko radosti. Pripravljeni? Let’s go!

Kdo je po koncu poti utrujen? Midve že ne! Let's party!!!
Kdo je po koncu poti utrujen? Midve že ne! Let’s party!!!

 

Avtorica: Tjaši Artnik Knibbe, na Camino se je sama odpravila letos poleti. Na blogu sparklyrealityslo.com lahko spremljate njene zapise, najdete pa jo tudi na Facebooku.

 

Preberite tudi:

Čutila sem vsako mišico, vsak sklep, vsak del telesa

Več od Metina lista

Kampanja je podobna kramarskemu sejmu

Avtor: Klemen Belhar, trener in svetovalec na področju komuniciranja. Po sili razmer tudi...
Beri dalje