Avtor: Tevž Černigoj, diplomirani profesor športne vzgoje, ki namesto službe v telovadnici raje poganja pedala kolesa in turistom v Ljubljani predstavlja nekoliko manj obiskane kotičke naše prestolnice pod znamko Watermelon Ljubljana by Bike. Rojen in vzgojen Poljančan, v prostem času tudi gorski kolesar, potovalni kolesar. Pravi, da je kolo eden boljših izum, ki se skozi čas v svoji osnovi ni dosti spreminjal.
Kot turista in popotnika, me nikoli niso privlačili ogledi v velikih skupinah, prav tako ne suhoparni podatki, ki jih pogosto slišimo na takih ogledih. Zato sem se odločil, da v Ljubljani obiskovalcem ponudim alternativo. Sproščen kolesarski izlet po nekoliko manj videnih zanimivostih, ki traja približno štiri ure in je začinjen z razlagami in anekdotami iz življenja Ljubljančanov. Ogledamo si naprimer Krakovo, Plečnikove Žale, Pot spominov in tovarištva, Metelkovo, Rimski zid na Mirju, Cukrarno, nekdanjo tovarno Rog, park ob Gradaščici, Tivoli, itd.). Ko sem začel pripravljati gradivo za omenjeni kolesarski izlet, sem bil presenečen nad količino zanimivih in malo znanih podatkov o Ljubljani. Vsak dan hodimo mimo, pa ne vemo, kdo nas opazuje s pročelja stavb, ali kaj se je na določenem mestu zgodilo pred več sto leti. Pa si poglejmo nekaj zanimivosti o Ljubljani, verjetno neznanih tudi domačinom.
Hmeljniki na Žalah
Na mestu bivše tovarne koles Rog je nekaj časa delovala tudi usnjarska tovarna Ivana Janescha, ki jo je kasneje uspešno vodil njegov sin. Leta 1896 je zaposlovala že blizu 100 delavcev. Štiri leta kasneje jo je prodal Karlu Pollaku in se odločil, da bo poskusil na Ljubljanskem polju pridelovati hmelj. Hmeljnike je postavil na mestu, kjer se danes nahaja vstopna ulica z juga proti pokopališču Žale. Poskusi niso bili uspešni in leta 1914 so hmeljnike odstranili. Drugače bi morda še vedno pili domače pivo z resnično »lokalnim« hmeljem.
Spomenik Franu Miklošiču pred ljubljanskim sodiščem
Spomenik je danes že dobro zakrit zaradi drevja v parku, tako da ga z lahkoto spregledamo. Naslednjič, ko greste mimo, si ga malo oglejte. Spomenik so postavili ob deseti obletnici ljubljanskega potresa, na podstavku pa je bil prvotno doprsni kip cesarja Franca Jožefa. Slednji je namreč po potresu obiskal Ljubljano in ji zagotovil denarna sredstva za obnovo. Vendar cesarjev kip ni dolgo strmel v hram pravice. Ob razpadu avstroogrske monarhije so njegov kip sneli s postavka, ki je sameval prazen, vse dokler niso nanj postavili našega slavista Miklošiča. Ali bi temu rekli recikliranje ali »škrtost« pa presodite sami.
Josef Ressel
Resljeva ulica, ki povezuje Zmajski most z železniško postajo, je poimenovana po inženirju gozdarstva in izumitelju Josefu Resselu. Sicer je bil češkega rodu, a je deloval tudi v Kostanjevici na Krki, Motovunu in Trstu. Leta 1827 je pridobil patent za ladijski vijak. Med enim od testiranj v Trstu je ladja dosegla hitrost 6 vozlov, nato pa je razneslo del parnega stroja in prepovedali so mu nadaljne poskuse. V nasprotju s prepričanji mnogih pa naj vijak sam ne bi bil razlog za nesrečo. Ressel je umrl v Ljubljani, pokopan je v družbi imenitnih na Navju, v enem izmed parkov na Dunaju pa ima svoj spomenik.
Ljubljanski Nebotičnik
Vsi verjetno poznamo naš Nebotičnik. Zadnja leta (po prenovi) je kavarna na terasi spet zaživela in predstavlja enega lepših razgledov v mestu, čez dan in zvečer. Zdi se, da bi se lahko gradu dotaknili z roko. Ob slavnostni otvoritvi leta 1933 je bila to celo najvišja stanovanjska zgradba v celotni Evropi!
V času gradnje pa Ljubljančani ne bi bili Ljubljančani, če jih ne bi Nebotičnik močno razburjal. Razlagali so, da ne spada v Ljubljano, da bo pokvaril njegovo baročno silhueto, zakrival bo pogled na grad ter da domačinom ne bo pustil spati. Seveda so bili tudi mnogi, ki so se nad idejo navdušili. Bili so mnenja, da bo Ljubljano iz provincialnega mesta spremenil v pravo prestolnico svojega naroda.
Z mislijo na ljubljanski potres leta 1895 so izdelali temelje kar 18 metrov globoko, vse do plasti savskega proda. V prehodu iz temeljev v klet pa so položili 2 mm debelo pločevino, ki bi omogočila, da se ob potresu zgornji del premika neodvisno in ublaži sunke. Kot zanimivost naj povem, da so v temeljni kamen ob slovesnosti zazidali tudi bakreno skrinjico, v katero so shranili listine o zidavi Nebotičnika. Nekaj za arheologe čez par tisoč let.
Zgražanja Ljubljančanov nad prvimi avtomobili
Leta 1898 se je na ljubljanske ulice pripeljal prvi avto ali bolje rečeno kočija brez konj. Bil je v lasti barona Codellija (lastnik gradu Kodeljevo), ki se je z njim pripeljal z Dunaja in vzbudil veliko zanimanje med meščani. Nad njegovim hrupnim avtomobilom pa kmalu niso bili več najbolj navdušeni. Rekli so mu »rdeči bik«, saj so pred njim tekli kot pred pobesnelim bikom, plašil je tudi konjske vprege.
Leta 1903 je bil v Ljubljani še vedno le en registriran avtomobil, več jih je prišlo poleti k nam na izlet iz tujine. Zato so naslednjega leta izdali nekakšna določila o vožnji z avtomobili in motornimi kolesi. Pa si jih nekaj poglejmo: »krmilec vozila ne sme med vožnjo niti zapustiti, niti na njem spati«, »ni dopuščeno po cestah voziti z dvema ali več spetimi avtomobili ali motornimi kolesi«, »vozna hitrost v zdržema stoječih krajih ne sme biti hitrejša nego je hitrost konja v kratkem diru«.
Danes se lahko peljemo nekoliko hitreje, mislim pa, da vozila med vožnjo še vedno ni pametno zapuščati. 🙂 Tudi zgražanja nad avtomobili večinoma ni več toliko, razen (upravičeno) nad objestnimi vozniki. Sicer pa so velikost, relief in klima v Ljubljani precej ugodna za kolesarjenje. Večino poti bomo verjetno opravili hitreje s kolesom kot avtom, čeprav kolesarska infrastruktura še ni popolna. Nad številom kolesarjev je bil zadnjič presenečen celo gost iz najbolj kolesarske države – Nizozemske. Sicer jih pa veliko ne more verjeti, da so še pred par leti čez Tromostovje in Prešernov trg vozili mestni avtobusi in ves preostali promet ter da je bil Kongresni trg eno veliko parkirišče. Smo torej na dobri poti ponuditi obiskovalcem prijetno bivanje v naši prestolnici z obilico raznovrstnih dogodkov. Zadovoljen gost pa je najboljši ambasador Ljubljane!
Uporabljena vira: Janez Kajzer: S tramovi podprto mesto (Mladinska knjiga, 1983) in Darinka Kladnik: Ljubljanske metamorfoze (Luxuria, 1991).