S kom bi šla na pir

pivo
(foto: id-iom via Flickr)

Zadnjič mi je prijateljica po izvolitvi Baracka Obame za predsednika ZDA pametovala, da je Obama ostal najemnik Bele hiše zato, ker so zanj glasovale ženske, in zato, ker si več ljudi želi z njim na pivo. Po njenem je Romney prelesen za posedanje po barih, Obama pa bi tudi utegnil imeti probleme z riganjem, a vseeno bi z njim lažje nazdravila, je še rekla.

Rezultati glasovanja: S kom bi šli raje na pir?

Potem me je spravila v zadrego z vprašanjem, s katerim od naših predsedniških kandidatov bi šla jaz najraje na pivo. Takoj sem v mislih vizualizirala tehnike riganja Boruta, Danila in Milana in se zdrznila, kakšne mi gredo po glavi. Sem se pa dobro izvila, da z nobenim, ker je zima in mi pivo pozimi ne paše, in ker sem že vse življenje na dieti. Prej bi šla na kakšen grog, ampak z grogom se ga precej hitro nacukam in potem takšne vice pokam, da mi je še pred sestro nerodno, kaj šele pred prihodnjim predsednikom.

Že pred tem pogovorom sem si ogledala tri od nadštevilnih predsedniških TV soočenj. Če sem prav preštela, smo jih imeli kar 8, Američani, pusiji, so jih imeli samo tri. Ob ogledu soočenja na POP TV, ki ga je vodila Katja Šeruga sem ugotovila, da z nobenim ne bi šla na pir, ker vsi trije štorasto sedijo na barskih stolih. Se mi je zdelo, da bi jih morala pobirati po barskih tleh, še preden bi ga začeli dajati na zob. Še najraje bi šla popivat s Katjo Šerugo, ki je taka prava štajerska babnica, s katero bi se verjetno luštno imeli v vinski kleti mariborske nadškofije.

In potem sem napravila še eno napako. Gledala sem soočenje, ki ga je vodila Petra Krčmar in skrušeno ugotovila, da sem zgrešila kariero. Krčmarjeva je dr. Tuerku kot prava gospodinja navila ušesa, da ne zna z denarjem in da bi kaj ameriških UN dolarjev vendarle lahko prihranil. Tisti hip me je prešinilo, da jaz vsak dan v istem tonu oštevam svojega moža, kar pomeni, da sem vrhunsko usposobljena za vodenje TV predsedniških soočenj. Prihranki, zapravljanje za kavice, to so moje teme! Kaj vse bi se jaz lahko pomenila s predsedniki.

Borut Pahor
(foto: Jože Suhadolnik, Delo)

Nekako mi ne gre v glavo, da voditelji in voditeljice silijo neke doktorje znanosti oz. nekdanjega predsednika vlade, da skušajo v očarljivosti posnemati Maria. Pahorju še nekako uspeva, ker je všečen, si nadene lepe srajce in jih ravno prav odpne in lepo krili z rokami po studiju. Vsebinskih bravur je bolj malo, a nič ne de. Tuerk vsebinsko vedno kaj pametnega pove, a kaj, ko ves čas govori v dolgočansem a molu, Zver pa se itak obnaša, kot da bi bil tiskovni predstavnik vlade in ne nekdo, ki uporablja svojo glavo. Ne gre mi v glavo, da je debelina denarnice, ki jo je dr. Tuerk odpiral v New Yorku, ali račun za kavice, ki jih je Borut Pahor ponujal svojim gostom v pisarni kabineta premiera, pomembnejša tema od problemov, ki res bremenijo slovenski prostor te dni. Moti me tudi, da voditelji in voditeljice tako vneto načenjajo gospodinjske teme in se ne dotikajo eksistencialnih tem, kot so npr. problem izključenosti mladih iz socialnega dialoga, nemoči starejših… In ne dotikajo se vloge predsednika, ki jo jaz vidim…, kot advokata manjšin in državljanov, ki živijo na socialnem robu.

Ne gre mi v glavo, da smo zaradi nezmožnosti slovenske politike, da bi dosegala soglasje o prednostnih nalogah v državi, postali PROTI država. Proti glasujemo na volitvah, proti Janši ali proti Jankoviču, proti reformam, proti družinskemu zakoniku, proti Danilu, proti Borutu, proti Pahorju. Proti vsem in vsemu smo se začeli obnašati potem, ko smo iz parlamenta končno izločili očeta PROTI politike – Zmaga Jelinčiča, ki vse svoje politično življenje ni gradil na svojem programu, ampak nasprotovanju vsem politikam in predvsem nepravim Slovencem. Jelinčič et consortes so pred tviterjem, pred blogi in komentarji na spletnih straneh časopisov, v javni prostor vpeljali jezik nestrpnosti in zaničevanja drugače mislečih, prostaško retoriko, sarkazem in cinizem. Zdi se, kot da je zdaj vsa slovenska politika povzela modus operandi Zmaga Jelinčiča – biti proti in tako zakriti siromašnost ali neobstoj lastne strategije.

V vsem tem histeričnem vreščanju proti vsem, ki je zajelo to nesrečno deželo, nismo izgubili samo nekaj krasnih, mladih in nadarjenih ljudi, ki so odšli v svet. Tiho in v temi je skupaj z njimi popokala kovčke in odšla iz Slovenije tudi beseda ZA.

Joži Zanoškar

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Več od Metina lista

113: Peter Žerjavič (Delo) – Sui generis

O tem, kako Evropska unija spet postaja … seksi. 🙂 S Petrom...
Beri dalje

1 komentar

  • Veš, Joži, ravno to, da Jelinčiča ni v parlamentu / javnem diskurzu, je povzročilo da se je tak jezik naselil bolj v sredino. Pozicioniranje strank deluje tudi na ločitvi od drugih in ena od pozicij, ki so jo imele vse stranke, je bilo ločevanje od Jelinčičevega načina govora. Ker pa njega ni več v javnosti, se ni potrebno distancirati od njegovega jezika in ga lahko preprosto prevzameš.

Komentiranje je zaprto.