Sedim na Veliki planini in razmišljam

Velika planina (foto: Damjan Zorc).

Velika planina. Sedim na mehki travi in si ogledujem ta veličastni kraj, skozi katerega je nekoč vel veter, ki je razpihoval snežne zaplate proti osamelim planšarskim kočam ter božal tišino, s katero so se napajali žafrani in moji spomini, preživeli do današnjih dni, ko je ta tišina razmetana na vse strani, kot občasni odpadki, ki jih za seboj pustijo vijugaste kolone pomanjkljivo opremljenih sprehodnikov, za katere se zdi, da so zgrešili odcep za Rožnik.

Po tišino je treba iti vedno više in tudi tam, kjer ne bo več možen korak navzgor, bo nekoč tišina obnemela.

Velika planina, 1986. Konec aprila, ko se je proti nam bližal radioaktivni oblak, je na Veliki planini nasulo toliko snega, da smo ga na svojih rednih počitnicah na planini zajemali kar skozi okno, če smo želeli skuhati čaj.

Foto: arhiv Damjana Zorca.

Bile so to počitnice, ki si jih zapomniš. Če se ob nenadni megli in snežnem metežu nismo izgubili, smo se znašli na prvomajskem tekmovanju v vožnji z lavorjem po hribu navzdol, na katerem je moja mama – ob vsesplošnem navdušenju – celo osvojila bronasto kolajno.

Na osrednjem mestu planine, ki je danes idealen kraj za samoportrete, so v tistih dneh »bajtarji« priredili tradicionalni smučarski tek po snegu in prvih spomladanskih rožicah. Tekmovali so za zadnje mesto pri uvrstitvi, ki je prineslo velecenjeno prvo nagrado, svinjsko glavo. Kakšno veselje je bilo opazovati nepopisno gnečo pred ciljno črto, ko nihče izmed smešno napravljenih tekmovalcev ni želel prvi prečkati cilja.

Foto: arhiv Damjana Zorca.

Sedim tu in si poskušam naslikati tiste čase, ki so se razkadili kot nesrečni oblak z vzhoda. Pogrešam svojo zeleno zašiljeno planinsko kapo, ki je bila moja najdragocenejša pridobitev, z vsemi zataknjenimi značkami vred.

Pogrešam tisto tišino, ki nikoli ni bila tiha, vendar je s seboj prinašala nekaj drugega, nekaj obstojnega. Razumem očarljivost tega kraja, po katerem hrepeni vedno več ljudi. Razumem in sprejmem, da se bom moral po tišino odpraviti drugam. Bojim pa se, da je tudi tam, drugje, nekoč ne bom več našel.

Več od Damjan Zorc

Črni mož

Zmrznil sem. Pravzaprav ne vem, če bi temu lahko tako rekel. Ko...
Beri dalje