Slovenija ima pri Evropski komisiji zaščitenih 13 prehrambenih izdelkov, kmalu pa naj bi se seznamu pridružila tudi kranjska klobasa.
1. Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre (ZOP)
Zaradi klimatskih posebnosti je oljčno olje slovenske Istre prepoznavno po značilni aromi in cenjeno zaradi ugodne sestave maščobnih kislin. Slovenska Istra je ena najsevernejših krajin, kjer še uspeva oljka. Tradicija oljkarstva sega daleč v preteklost, v zadnjih treh desetletjih pa je v velikem razmahu. Naravne danosti, znanje in zavzetost pridelovalcev oljčnega olja dajejo izjemne, mednarodno priznane rezultate. Oznaka Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre z zaščitenim poreklom zagotavlja, da je to olje pridelano iz lokalnih sort oljk ter predelano in stekleničeno na območju slovenske Istre. Vsebovati mora najmanj 30 % olja istrske belice, ki zaradi visoke vsebnosti naravnih antioksidantov omogoča daljšo svežino in kakovost. (vir)
2. Nanoški sir (ZOP)
Mleko za proizvodnjo nanoškega sira se odlikuje po visoki vsebnosti beta karotena, zato je nanoški sir intenzivno rumene barve. Zaradi specifične mikroflore vinorodnega območja, kjer se nahajajo zorilnice sira, se po dvomesečnem zorenju sira izoblikuje poseben, pikanten okus sira, ki je značilen za nanoški sir. Na planoti Nanos so sir, po kateri je dobil tudi ime, pridelovali že v 16. stoletju. V preteklosti so ga na nanoški planoti izdelovali izključno iz ovčjega mleka. Ker se je po drugi svetovni vojni delež ovc zelo zmanjšal, so izdelali tudi manj sira. Nanoški sir so začeli leta 1986 znova izdelovati v Mlekarni Vipava. Zaradi pomanjkanja ovčjega mleka ga zdaj izdelujejo iz kravjega mleka. Za območje izdelovanja nanoškega sira je značilno prepletanje sredozemskega in celinskega podnebja, podnebje in prevladujoča kraška tla pa se kažeta tudi v kakovosti paše in pridelavi krme. (vir)
3. Sir Tolminc (ZOP)
Sir Tolminc izdelujejo na območju Zgornjega Posočja, ki predstavlja nekakšno križišče vplivov mediteranske alpske klime. Prav s tem v zvezi ima Zgornje Posočje določene naravne danosti, ki se preko krme prenašajo v mleko, od tu pa z blagimi tehnološkimi prijemi tudi do končnega izdelka. Sir Tolminc ima zelo dolgo in bogato tradicijo. Začetki izdelave sira v Zgornjem Posočju se povezujejo z začetki pašništva v viskogorskih planinah kar je razumljivo saj je bilo takrat sirarstvo edini način konzerviranja mleka v planinskih razmerah. Prvi zapisi o siru Tolminc segajo v 13. stoletje, ko je bil sir naveden kot plačilno sredstvo dajatev takratni zemljiški gospodi. Sir Tolminc spada med trde polnomastne sire. Ima obliko okroglega hlebca, skorja hlebca je gladka, slamkasto rumene barve , v prerezu pa ima redka očesa velikosti leče ali graha. Ima značilen čist vonj ter je sladko pikantnega okusa. (vir)
4. Kočevski gozdni med (ZOP)
Širše območje Kočevske sodi v preddinarsko in dinarsko območje. Čebele se pasejo na izrazitogozdnatem območju z zelo pestro floristično sestavo. K floristični pestrosti prispeva tudi vegetacija gozdnih obronkov, travišča in močvirna vegetacija. Za območje je značilno ekstenzivno kmetijstvo, kjer prevladuje živinoreja na travnatih površinah. Čebele se pasejo v ekološko neokrnjeni naravi, kar daje čebelarjenju dolgoročno prednost. Območje, kjer se prideluje Kočevski gozdni med, je območje med reko Krko in Kolpo s približno sto petdeset tisoč hektarji površine. Območje obsega v celoti občine Kočevje, Osilnica, Kostel, Loški Potok, Sodražica in Ribnica ter delno občine Črnomelj, Semič, Dolenjske Toplice, Žužemberk, Velike Lašče in Dobrepolje. (vir)
5. Prleška tünka (ZGO)
Zapiski iz leta 1487 dokazujejo, da na območju Prlekije že dolga stoletja poznajo tünko . Kmetje so tünko začeli izdelovati zaradi konzerviranja mesa. Prleška tünka je sestavljena iz zaseke in
svinjskega mesa-stegna, hrbta, ledij ali vratu. Meso razsolijo opečejo in dimijo oz.»zelhajo«, zaseko pa tako, da v kotlu obarijo slanino, jo solijo in ohladijo nato pa zmeljejo. Kmetje so meso potapljali oz. »tünkali« v zaseko v veliki leseni posodi, v kateri je potem meso zorelo vsaj 30 dni. Tako je nastal izraz tünka in se ohranil vse do danes. Prleška tünka je tradicionalno živilo, ki je etnološko in geografsko vezano na območje Prlekije. Proizvodnja lahko poteka le na območju geografskih meja občin Ljutomer, Razkrižje, Križevci, Veržej, Sveti Jurij, Radenci, Gornja Radgona in Ormož. (vir)
6. Zgornjesavinjski želodec (ZGO)
Zgornjesavinjski želodec je trajni suhomesnati proizvod, izdelan na kmetiji po tradicionalnem postopku, starem več kot sto let. Njegovo območje je Zgornja Savinjska dolina s tipično predalpsko klimo.
Najboljši kosi dobro ohlajenega svinjskega mesa se zmeljejo, doda se na kocke narezana trda slanina, sol, poper in česnova voda. Dobro premešane sestavine se polnijo v dobro očiščene svinjske mehurje, zašijejo, našpikajo in za nekaj dni obtežijo. Potem jih damo v sušilnico, kjer ob pogostem obračanju in po potrebi čiščenju izdelek zori in se suši. Suh in uporaben za narezek je približno 5-6 mesecev po izdelavi, odvisno od vremenskih razmer (temperatura, zračna vlaga) med sušenjem. (vir)
7. Šebreljski želodec (ZGO)
Šebreljski želodec je mesnina, za katero se uporablja svinjsko meso visoke kakovosti in trda slanina. Delež
slanine je majhen, izdelek pa mesnat in ploščate oblike (odvisno tega kam se ga polne; v mehur, danko ali umetni ovitek). Šebreljski želodec se že dolgo časa izdeluje na Cerkljanskem in Idrjiskem, žal pa kot pričevanje obstaja zelo malo pisnih virov. Ustni viri ljudi, ki te izdelke delajo,so pravzaprav edini, ki dokazujejo dolgo tradicijo. Ta želodec se suši in zori v sušilnicah, na sušenje pa ugodno vpliva stalno kroženje zraka, ki ga sproži toplotna razlika med prisojnimi in osojnimi legami. Posebnost Šebreljskega želodca zagotovijo podnebni pogoji sušenja in zorenja, kakovostna surovina in tradicionalna tehnologija polnjenja, prepoznavnost pa si je pridobil s svojo posebno obliko, zunanjim videzom ter gastronomskih lastnostih. (vir)
8. Ptujski lük (ZGO)
Ptujski lük je staro ime za čebulo, ki jo na Ptujskem polju pridelujejo že več kot 200 let. Je značilno ploščato okrogle oblike ter rdečkaste barve luskolistov in mesa. Je zmerno ostrega okusa in ima odlične lastnosti pri kuhanju. Njegova prednost je tudi dolgotrajno skladiščenje. Za njegovo pridelavo je obvezen certifikat ekološke ali integrirane pridelave. Spravilo je obvezno ročno. Prodaja se spleten v tradicionalnih vencih ali v manjših pakiranjih. (vir)
9. Kraški pršut (ZGO)
Kraški pršut je na zraku sušena/zorjena mesnina, narejena iz celih svežih stegen prašičev. Sveže stegno se pripravi brez nogice, s kožo in pripadajočo slanino. Soljenje, sušenje in zorenje Kraškega pršuta mora potekati na območju Krasa. Skupni čas proizvodnje traja najmanj 12 mesecev. Za Kraški pršut je značilen suh postopek soljenja le z grobo morsko soljo. V dovolj dolgi dobi sušenja/zorenja se razvijejo značilne senzorične lastnosti, ki se odražajo v manjši vsebnosti vode zaradi večje dehidracije. Značilna je nekoliko večja slanost (do 7,4 %) in zaznava čvrstejše teksture rezine v ustih. Vonj in okus sta polna. Močno izražena živahnost arome je značilna za stopnjo dozorelosti, po čemer se prav tako loči od ostalih pršutov. (vir)
10. Belokranjska pogača (ZTP)
Belokranjska pogača je iz kvašenega testa narejena specialiteta, okrogle oblike v sredini visoka 3 do 4 in na robu 1 do 2 centimetra, premazana s stepenim jajcem, posipana z zrni kumine in debelejšo soljo ter narezana na kvadrate. Recept prvotno izhaja iz Bele krajine, po njej je dobila tudi ime, koder so ga prinesli uskoki, ko so v 15. in 16. stoletju bežali pred Turki. (vir)
11. Idrijski žlikrofi (ZTP)
Idrijski žlikrofi so slovenska jed z Idrijskega, narejena iz vlečenega testa s krompirjevim nadevom in značilno obliko. Priprava poteka po tradicionalnem receptu, ki je bil opisan v sredini 19. stoletja, natančen izvor jedi pa zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov ni znan. Pripravljajo se kot predjed, priloga k mesnim jedem ali samostojna jed, zabeljena z ocvirki. (vir)
12. Prekmurska gibanica (ZTP)
Prekmurska gibanica je posebnost med sladicami. Uvrščamo jo med slovenske nacionalne kulinarične specialitete in je tradicionalna značilnost prekmurske kulinarike. Na območju Prekmurja, kot tudi na celotnem področju Slovenije nima primerljivega izdelka. Ime je dobila po besedi güba, kar pomeni guba in se nanaša na njeno značilno sestavo iz posameznih plasti. Lastna receptura, kakor tudi tehnologija izdelave vodita do specifičnega videza rezin prekmurske gibanice, ki s svojo barvitostjo dajejo izdelku pravo mikavnost in dopadljivost. Prekmursko gibanico odlikuje bogat razpon vonjev in okusov ter prijetne zaznave v ustih, ki dajejo občutek nežnosti, sočnosti in polnosti. (vir)
13. Kraški zašink (ZGO)
Kraški zašink je tradicionalni suhomesnati izdelek kraške pokrajine. Ugodna mikroklima Krasa omogoča sušenje celih kosov vratovine. Tako ima Kraški zašink značilno valjasto obliko, naravni ovitek obdaja elastična mrežica. Surovina za proizvodnjo Kraškega zašinka je kakovostna vratovina prašičev mesnatih pasem. Za proizvodnjo je značilen suh postopek soljenja. Med sušenjem in zorenjem se razvije polna aroma mišičnine in slanine. Značilen je rahlo slan okus zašinka. Mišičnina zašinka je na prerezu rdeče rožnate barve, rob rezine je rahlo temnejše barve. Slanina je bele barve. Tekstura mišičnine in slanine je rahlo čvrsta, gladka in se v ustih hitro razgradi. Zorjen Kraški zašink se je na trgu uveljavil kot kraška specialiteta s priznano gastronomsko vrednostjo. (vir)
Opomba: ZGO – Zaščitena geografska označba (s to oznako se zaščitijo kmetijski proizvodi, ki so pridelani ali predelani na določenem geografskem območju in imajo posebno kakovost, sloves in druge značilnosti, ki izvirajo s tega območja), ZOP – Zaščitena označba porekla (vse faze pridelave in predelave kmetijskega proizvoda morajo potekati na določenem geografskem območju, saj sta kakovost in značilnost proizvoda posledici vpliva določenega geografskega okolja), ZTP – Zaščitena tradicionalna posebnost (oznaka pomeni, da sta zaščiteni receptura in tradicionalni način priprave, proizvodnja pa geografsko ni omejena), Višja kakovost (pomeni, da so po svojih specifičnih lastnostih boljši od istovrstnih kmetijskih pridelkov oziroma živil in odstopajo od njihove minimalne kakovosti, če je ta predpisana).
Seznam certificiranih proizvajalcev zaščitenih kmetijskih proizvodov in živil.