Silvestrsko čofotanje v Atlantiku

Silvestrsko kopanje v Plerinu, Bretanija. 31.12. 2016 (foto: Nataša Briški)

Resda sem bolj malo pisala v zadnjih mesecih o pripravah na ekspedicijo, ampak daleč od tega, da ne bi tudi nič počela. Nasprotno, v zimskih mesecih že dolgo nisem bila tako aktivna, kot sem. Redno tečem, prvič v življenju pa celo sodelujem z osebnim trenerjem. Precejšen del svojega najstništva in študentskih let sem resno trenirala odbojko, ampak prav nikoli nisem individualno sodelovala s kondicijskim strokovnjakom. Delam vaje, da okrepim moč tam, kjer mi utegne med pohodom zelo prav priti, to pa je predvsem okoli pasu (vleka sani), veliko pa delam tudi na moči rok, nog in stabilnosti.

Po otroštvu spet vrtim hulahop obroč in mi celo kakšno minuto obstane na bokih.

Vodja naše Evro-arabske ekspedicije na Severni pol, Felicity Aston, je med enim od predavanj na islandskih pripravah omenila tudi možnost “kopanja” v ledeni vodi. Če bi bil led slab in mestoma razpokan do te mere, da se ga ne bi dalo prečiti s smučmi, se utegne zgoditi, nas je opozorila, da se iz ene ploskve na drugo ne bo dalo drugače, kot da si nadenemo t.i. “suho obleko” in v njej nekako priplavamo na drugo stran. Glede na to, kako intenzivno hitro se topi led na Arktikipostaja kopanje v ledenici vse bolj grozeča prihodnost.

ŠTEVILKA 7 ZAME ALI ŠIVALA BO DEKLICA LEDENE PLOSKVE

Če bo na koncu kakšen “skok” v vodo in “šivanje ledenih ploskev” res potrebno, bom zdržala. Moram. Ne bom ne prva in ne zadnja, ki bo šla skozi to. Zadnje čase vse pogosteje razmišljam prav o tem. Kaj, če bo res treba v vodo? Bom zmogla? Tisti, ki me poznate, veste, da ne grem rada v morje, če nima voda vsaj kakšnih 25C. Vse, kar je pod tem, je zame ledara. Ampak s strahovi je že tako, da se je treba z njimi kar spopasti.

plerin_morje

In tako me, ne da bi sama iskala, nekega dne v novembru najde povezava na zapis z naslovom “Ten ways to spend New Year’s Eve in France” (op. 10 načinov, kako preživeti novo leto v Franciji). Pod številko 7 je bilo kopanje v Bretaniji. OK, zakaj pa ne. 🙂 In sem šla. Plérin je prijazna obmorska vas v Bretaniji, na očarljivi Cote d’Armor. Silvestrski skok v morje je bila moja zadnja naloga leta 2016. Pred večerjo sem šla “sovraga” pogledat od blizu. Rok nisem pomolila notri, da ne bi začela prehitro paničariti.

ČOFOTANJE V ATLANTIKU

Vseeno me je bilo malo strah in nisem bila povsem prepričana, če bom zmogla. Poznalo se je, da sem zaskrbljena, saj sem zadnjo noč napol nekaj sanjala o zmrznjenih rokah in podobnem. Bolj, ko se je bližala enajsta dopoldne, za to uro je bila namreč napovedana zabava, bolj me je črvičilo v želodcu. Ker sem se zadnjič v sezoni navadno kopala septembra in ne decembra.

-2 stopinji celzija sta bili, ko sem na silvestra z avta drgnila led in se odpravljala na plažo v Plérinu. -2C. Koliko ima potem voda?

Do plaže je bilo nekaj minut vožnje, nisem želela biti prezgodnja na “štartu”, da se ne bi preveč namrazila že na začetku. Najprej me je osupnilo že, ko sem videla gnečo. Mislila sem si, da nas nekaj že bo, ampak da se bo komaj dalo parkirati, tega pa že ne. Moram priznati, da me je to dodatno opogumilo.

kopanje_plerin

Odlično vreme smo imeli. Ljudi je bilo polno. Stari, mladi, moški, ženske in prijazne spremljevalne ekipe v bundah in plaščih. Sonce je žgalo na polno. Napovedovalec je odšteval minute do štarta. Vodja ogrevanja je sporočil: “Morje ima 9 stopinj celzija.”

Devet?! Ni slabo. Slekla sem se do kopalk, zajela sapo in postala del nore množice. Doslej nobene panike. Saj je bilo hladno, ampak ko vidiš vso to navdušeno množico okoli sebe, strahu ni bilo več. Klasičen primer iz poglavja o psihologiji množic. Hipoma, ko sem prišla na plažo, so zaklicali GREMO in začeli smo teči proti morju.

Srce mi je razbijalo, na stopalih sem čutila hlad, ampak poti nazaj ni bilo več.

Pred mano samo še sovrag, ki bo izgubil.

KAMOR JE ŠEL BIK, NAJ GRE PA ŠE ŠTRIK

Tekli smo in tekli in voda je postajala vse globja. Vsi okoli mene so kričali in krčala sem še jaz. Ne zaradi mrazu, ampak bolj zaradi vznemirjenja, novega leta, lepote, sreče. Ja, sreče. 

kopanje_plerin1

Ko se prebijaš naprej in naprej in kričiš z ostalimi in imajo vsi na obrazu en velik obraz sreče. Čista magija.

Sredi vode se zdrznem, s kakšno lahkoto sem šla noter. Sploh me ni zeblo. Verjetno zato, ker je bilo ozračje hladnejše (-1C) kot voda (9C). Ven sem odšla kot najbolj važna gospa na Azurni obali. Počasi, ponosna in vesela kot Usain Bolt v ciljni ravnini.

silvester_briski

Da se, spoštovani in spoštovane, da se. Nisem sicer šivala ledenih ploskev in postavljala rekordov v decembrskem čofotanju. Šla sem ven, ko so prsti na nogah rekli, da je dosti guncanja afen. Gremo na vroč kakav. Takoj sem se preoblekla, da ne bi bilo kakšnih neljubih posledic, prste na rokah in nogah, ki so bili malo zmrznjeni, sem tudi kar hitro ogrela.

briski_plerin

Absolutno priporočam takšen skok iz cone udobja. Ni, da bi zdaj to počela prav vsako leto, ampak prav nič mi ni žal, super je bilo in gotovo še kdaj kje to ponovim. Če ne bi bila izbrana za Evro-arabsko ekspedicijo na Severni pol, se tega skoraj gotovo nikoli ne bi lotila. In ne bi vedela, kaj zamujam :).

Hecno, dlje, ko trajajo priprave na Severni pol, manj pomemben se mi zdi cilj in mnogo vznemirljivejša že sama pot.

kopanje_plerin2016

Več od Nataša Briški

Stari zapisi

sreda, 25. januar 2012 Stari znanci – Tanja Starič, Delo Cvetačna koalicija – Vlado...
Beri dalje