Raziskovalna integriteta je ključnega pomena za vrednost in koristnost raziskovanja. Čeprav načeloma in tudi dejansko obstajajo razlike med državami in disciplinami v načinu organiziranja in izvajanja raziskav, obstajajo tudi načela in poklicne dolžnosti, ki so temeljnega pomena za integriteto v raziskovanju ne glede na to, kje se opravlja.
1. Integriteta: Raziskovalci in raziskovalke bi morali prevzeti odgovornost za zanesljivost svojega raziskovanja.
2. Spoštovanje predpisov: Raziskovalci in raziskovalke bi morali poznati raziskovalne predpise in politike ter jih upoštevati.
3. Raziskovalne metode: Raziskovalci in raziskovalke bi morali uporabljati ustrezne raziskovalne metode, utemeljiti zaključke na podlagi kritične analize dokazov ter celovito in objektivno poročati o izsledkih in njihovi interpretaciji.
4. Evidence raziskav: Raziskovalci in raziskovalke bi morali voditi jasne in točne evidence vseh raziskav tako, da drugi lahko preverijo njihovo delo in ga ponovijo.
5. Izsledki raziskav: Raziskovalci in raziskovalke bi morali svoje podatke in izsledke odkrito in čim prej deliti z drugimi, takoj po tem, ko jim je uspelo zagotoviti prvenstvo in lastništvo.
6. Avtorstvo: Raziskovalci in raziskovalke bi morali prevzeti odgovornost za svoje prispevke v vseh objavah, prijavah za financiranje, poročilih in drugih predstavitvah svojih raziskav. Seznami avtorjev in avtoric bi morali vključevati vse tiste in samo tiste, ki izpolnjujejo veljavna merila za avtorstvo.
7. Zahvala v publikaciji: Raziskovalci in raziskovalke bi morali pri objavi navesti imena in vlogo tistih, ki ne izpolnjujejo meril za avtorstvo, vendar so pomembno prispevali k raziskavi, na primer pomočnikov in pomočnic, financerjev in financerk, pokroviteljev in pokroviteljic ter drugih.
8. Medsebojni pregled: Raziskovalci in raziskovalke bi morali korektno, hitro in natančno ovrednotiti delo drugih ter pri pregledovanju njihovega dela spoštovati načelo zaupnosti.
9. Nasprotje interesov: Raziskovalci in raziskovalke bi morali razkriti finančna in druga nasprotja interesov, ki bi v raziskovalnih predlogih, objavah, pri komuniciranju z javnostjo in vseh recenzentskih dejavnostih lahko vplivala na zaupanje v njihovo delo.
10. Komuniciranje z javnostjo: V javnih razpravah o uporabi in pomenu izsledkov raziskovanja bi morali raziskovalci in raziskovalke strokovne komentarje omejiti na svoje priznano strokovno področje in jasno ločiti strokovne komentarje od mnenj, ki temeljijo na osebnih stališčih.
11. Prijava neodgovornih praks v raziskovanju: Raziskovalci in raziskovalke bi morali ustreznim organom prijaviti vsak sum nepravilnega ravnanja v raziskovanju, vključno z izmišljenimi ali ponarejenimi podatki ali plagiatorstvom, in druge primere neodgovornih raziskovalnih praks, zaradi katerih je zmanjšana zanesljivost raziskovanja, na primer nepazljivost, nepravilno navajanje avtorjev in avtoric, nenavajanje nasprotujočih si podatkov ali uporaba zavajajočih analitičnih metod.
12. Odzivnost na neodgovorne prakse v raziskovanju: Raziskovalne ustanove ter strokovne revije, organizacije in agencije, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, bi morale imeti predpisane postopke za odzivanje na navedbe o nepravilnem ravnanju in drugih neodgovornih praksah v raziskovanju ter za zaščito tistih, ki v dobri veri prijavijo tako vedenje. Če se nepravilno ravnanje ali druga neodgovorna raziskovalna praksa potrdi, bi morali takoj sprejeti ustrezne ukrepe, vključno s popravki v raziskovalnem poročilu.
13. Raziskovalno okolje: Raziskovalne ustanove bi morale z izobraževanjem, celovitimi politikami in razumnimi merili za napredovanje ustvariti in ohranjati okolje, ki spodbuja integriteto, in obenem spodbujati delovno sredino, ki podpira raziskovalno integriteto.
14. Družbena odgovornost: Raziskovalci in raziskovalke ter raziskovalne ustanove bi se morali zavedati svoje etične obveze presojati o družbeni koristi in na drugi strani družbenih nevarnostih, ki so povezane z njihovim delom.
Opomba: Singapurska izjava o raziskovalni integriteti je nastala v okviru 2. svetovne konference o raziskovalni integriteti v Singapurju med 21. in 24. julijem 2010 kot svetovni priročnik za odgovorno ravnanje v raziskovanju. To ni predpis ter ne predstavlja uradnih politik držav in organizacij, ki so prispevale sredstva za konferenco in/ali na njej sodelovale. Za uradne politike, smernice in predpise o znanstveni integriteti bi se morali posvetovati z ustreznimi organi in organizacijami v posameznih državah. Na voljo tu. Singapursko izjavo je iz angleškega v slovenski jezik prevedla Lucija Mlakar Papič iz vladne prevajalske službe, lektorirali in uredili sta jo viš. znan. sod. dr. Valerija Vendramin in izr. prof. dr. Renata Šribar, ki jo skupaj z viš. znan. sod. dr. Uršo Opara Krašovec tudi umešča v naš kontekst.
Singapurska izjava je formativni dokument v hitro spreminjajočem se svetu znanosti, zato vključuje nujo revizij; pričetek prve bo v letu 2015 in Slovenija je preko Komisije za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport RS med pobudnicami novosti na evropski in globalni ravni;
– pri oblikovanju novih norm predlagamo upoštevanje razmerij moči v znanosti, tako da bo,
* razvidno izpostavljena tudi posebna odgovornost znanstvenoraziskovalnih in akademskih oblasti na vseh ravneh (od nacionalnih in nadnacionalnih politik do vodenja projektov v raziskovalni organizaciji ali akademskem raziskovalnem centru),
* upravljanje s sfero znanosti enakovredno vključujoče tudi za sedaj robne skupine, ki se vzpostavljajo v medpresečnosti družbenih delitev po spolu, starosti, razredni in slojni pripadnosti, izobrazbenemu in poklicnemu profilu oz. znanstvenih disciplinah, delovnemu položaju, telesnim kompetencam in etniji/nacionalnosti;
* preseganje delitve na osnovi etnije/nacionalnosti na globalni ravni naj vključuje tudi strateško določilo o razgradnji ovir in privilegijev, izhajajočih iz maternega jezika.
Dodatno branje: Zakaj Singapursko izjavo potrebujemo in kaj v njej manjka (dr. Urša Opara Krašovec, dr. Renata Šribar).