NEKAJ O SVOBODNIH ŽENITVAH
(Glas kmetskega človeka.)
Znano je, da so liberalni poslanci sklenoli ogromno število takih postav, ki so na veliko škodo in nesrečo ne samo posameznim krajem, marveč celi državi. Ena izmed teh je gotovo svobodna ženitev.
Prvič je vzrok, da se ljudje presilno, preštevilno množijo, da so tako rekoč eden drugemu že na poti, eden drugemu vsak zaslužek kar iz ust iztrgajo; veliko jih more silno pomanjkanje trpeti ali pa se izseljevati. Skoro na vsakem griči in količkaj pristopnem mestu vže kakšna raztrgana koča stoji, v kteri je večjidel revščina doma, a dobrih, imovitih posestnikov je pa čedalje manj. Ker je uže preveč ljudstva, pa premalo kruha, so začeli najlepše gozde posekavati in kopati, da si novo zemljišča napravijo; a na to se pa ne misli, s čim bomo črez nekoliko desetletij kurili? Premoga ni. Kje se bo vzel les za druge potrebne stvari? Pa poglejmo še nektere druge žalostne nasledke svobodnih ženitev.
Skoro vsak se hoče oženiti, če tudi nima drugega, kakor pipo v žepu ali pa — „čik” v zobeh. Toda kaj se zgodi ? Mož težko prislužene denarje v krčmi pri kupici „šnopsa” zapravlja; nesrečna žena doma v rebrasti koči od srda in žalosti britke solze pretaka ter kolne svojo nesrečno osodo, razcapani in gladni otroci pa vekajo in prosijo za kruh, a ker ga ni, se pa navadijo beračije pa še „uzmanja” ter izrastejo brez nravne odgoje, kakor divjaki.
Vidimo še drugo žalostno prikazen. Marsikteri razuzdani fantalin in nečimurna gizdava deklina že komaj čakata, da bi bila „zvezana”, a jedva gostija mine, se pa začneta sovražiti, prepirati, korobačiti, naposled gresta narazen. Veliko je pa tudi takih ljudi, kteri nikakor niso sposobni ne za ženitev, ne za gospodarstvo, ker jim je božja previdnost le malo talentov odločila, vendar se pa hočejo na vsak način, po vsej sili „oteležiti”. A kako revni in bedasti so potem otroci, koliko revščine in nerodnosti jo pri taki hiši, to bi bilo odveč popisovati.
Zatoraj je pač srčno želeti, da bi se po postavni poti zamogla svobodna ženitev zabraniti in sicer prvič vsem nemaničem, kteri itak komaj samo za sebe skrbijo, kako li potem še za ženo in polno kočo otrok. Izvzeti bi naj bili, pridni, pošteni rokodelci. Potem onim, kteri nikakor niso sposobni za to. In slednjič istim, ki se pohujšljivo obnašajo, ki nikakor ne bojo pridni očetje ali matere.
Mladina, ktera ima malopridne, hudobne stariše, ktera v domači hiši ne vidi lepih zgledov in sliši namesto molitve le preklinjevanje, kreg in prepir, ktera se ne vzgoja na krščanski podlagi, postane hudobnejša, surovejša in bolj neotesana, kakor divjaki.
Ako bi torej ženitev zopet bila omejena in odvisna od srenjske ali ktere druge pravične oblasti, koliko manje bi bilo revščine, pa tudi hudobij. Občine bi ne imele toliko revežev za oskrbovati; gospodarji bi boljše izhajali, ker bi ložej dobili pridnih hlapcev in dekel, kteri jih toliko ne stanejo, kakor pa dninarji.
Vsak pametno misleč človek toraj lahko sprevidi, da nam je potrebno, kakor ribi vode, dobrih, modrourejenih postav, ktere bi v resnici skrbele za gmotni in duševni blagor ljudstva, po kterih bi se sedajno neredno, žalostno družbinsko življenje zopet prav uredilo. Živa potreba je da bi se postavno zamoglo pot zastopiti svobodnim ženitvam; potem pa tudi grdemu vlačugarstvu, pijančevanju, zlasti pa nesrečnemu žganjepitju, ki je sedajni čas strahovita kuga za človeški rod.
Vir: Slovenski gospodar, 15. 01. 1885. Fotografije: Kartografska in slikovna zbirka NUK. Digitalna knjižnica Slovenije.