Slovenija na čelu mednarodnega boja za pravice LGBT

Eva Tomič, pravnica za človekove pravice

Pred slovenskim referendumom o novem družinskem zakoniku se razprave, tudi tiste pravne narave, osredotočajo pretežno na notranje pravne vidike. Pa vendar Slovenija kot država dejavno deluje v širši mednarodni skupnosti, v katero prispeva svoja stališča in mnenja o razvoju mednarodnega prava, vključno s pravom človekovih pravic. Kot članica OZN in drugih multilateralnih in regionalnih organizacij od teh sprejema tudi sodobne norme, zaveze in standarde varstva človekovih pravic. Slovenske razprave o novem Družinskem zakoniku naj bi torej primerno upoštevale tudi sodobni mednarodnopravni kontekst, tako tudi glede pravic istospolno usmerjenih oseb. To seveda ne izključuje različnih stališč, temveč dodatno ponudi pogled na oblikovanje sodobnih mednarodnih smernic in nastajajočih rešitev.

V sami naravi človekovih pravic je, da so neodtujljive in univerzalne veljave. Univerzalnost človekovih pravic pomeni, da naj vse pravice veljajo za vse ljudi ali povedano drugače: kulturni relativizem ne more služiti kot opravičilo za kršitve univerzalnih človekovih pravic.

Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta leta 1948 in nedvomno eden civilizacijskih dosežkov 20. stoletja pravi: Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino. (prvi odstavek 2. člena).

Skozi zgodovino je opazno stalno širjenje temeljev za prepoved  diskriminacije: tako se je v 19. stoletju v Veliki Britaniji pojavilo gibanje za odpravo suženjstva, nato v ZDA in drugje gibanje za pravice žensk, sem lahko štejemo tudi prizadevanja za dekolonizacijo in odpravo apartheida, po koncu 2. svetovne vojne pa pride do širšega normiranja človekovih pravic za odpravo njihovih kršitev. Opazno je tudi, da Splošna deklaracija človekovih pravic pušča odprte možnosti za dodajanje novih nesprejemljivih okoliščin diskriminacije (“ali kakršnokoli drugo okoliščino”). V času od sprejema Splošne deklaracije je razvoj mednarodnega prava človekovih pravic prinesel tako občo mednarodnopravno veljavo določb deklaracije ter dejansko tudi širitev mednarodnega sistema varstva pravic in svoboščin in v sodobnem času so vedno bolj predmet razprav tudi enake pravice pripadnikov LGBT (lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci ), vključno z vprašanjem porok istospolnih parov in siceršnje izenačevanje njihovih družinskih pravic s heterospolnimi pari. Pravice teh oseb mednarodnopravno še niso ustrezno izrecno normirane, vendar je moč njihovo varstvo pred nediskriminacijo izpeljevati iz obstoječih pravil in standardov na podlagi načel enakosti in univerzalnosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Primer takšne določbe enakosti pred zakonom in zagotavljanja enakega in učinkovitega varstva pred diskriminacijo je 26. člen Mednarodnega pakta OZN o državljanskih in političnih pravicah, na domači ravni pa 14. člen Ustave RS.

Slovenija je skupaj z ZDA, Kolumbijo in Južno Afriko vodila mednarodna prizadevanja za uvrstitev varstva pripadnikov LGBT pred diskriminacijo in nasiljem na dnevni red OZN. Omenjene države smo kot regionalne koordinatorke v okviru Sveta OZN za človekove pravice širile podporno mrežo za varstvo pravic LGBT. Posledično je najprej marca lani skupina 85 držav iz vseh regij sveta Svetu za človekove pravice podala skupno izjavo v podporo pravic LGBT in nato junija lani to še nadgradila z izglasovanjem HRC/17/19, resolucije Sveta za človekove pravice za boj proti diskriminaciji in nasilju na podlagi spolne usmerjenosti ali pripadnosti. Resolucija je pomembna, ker prvič v zgodovini OZN in kljub nasprotovanju arabskih in vrste afriških držav na medvladni izrecno obsoja diskriminacijo gejev, lezbijk in transseksualcev. Na podlagi poziva omenjene resolucije je nato Visoka komisarka za človekove pravice tudi pripravila celovito študijo pod naslovom “Diskriminatorni zakoni in prakse ter nasilna dejanja zoper posameznike na podlagi njihove spolne usmerjenosti in identitete” (A/HRC/19/41), ki nakazuje glavne težave in tudi nastajajoče rešitve zoper diskriminacijo pripadnikov LGBT.

Pred petimi leti je bil v OZN uveden univerzalni periodični pregled stanja človekovih pravic v okviru Sveta za človekove pravice v Ženevi (Svet je nasledil nekdanjo Komisijo za človekove pravice). Njegov namen je pregledati stanje vseh človekovih pravic v vseh 193 državah članicah, ne glede na njihov politični ali siceršnji vpliv in moč. Vsaka država namreč lahko postavi vprašanja in da priporočila državi, ki se znajde pod drobnogledom. Prvi krog se je končal oktobra 2011. Slovenija je svoj pregled v prvem štiriletnem ciklu univerzalnega periodičnega pregleda opravila spomladi leta 2010 in je skupno prejela 97 priporočil. Med temi smo prejeli tudi konkretna priporočila za enake pravice istospolnih parov – omenjena priporočila so nam podale Nizozemska, Kolumbija, Kanada in Norveška. O uresničevanju teh in drugih priporočil bo Slovenija morala Svetu za človekove pravice poročati leta 2014.

Zgoraj podan kratek oris stanja varstva pravic LGBT ponuja nekatera vodila v morebitno pomoč pri razmisleku pred referendumom o novem Družinskem zakoniku:

1. Človekove pravice in temeljne svoboščine nam pripadajo s samim rojstvom na podlagi načel enakosti in univerzalnosti vseh človekovih pravic za vse.  

2. Po obstoječem mednarodnem pravu države sicer niso obvezane pripoznavati poroke med istospolnimi osebami, vendar pa imajo države zavezo, da naj varstvo istospolno usmerjenih posameznikov pred diskriminacijo vsebuje zagotovitev enakega ravnanja in enakih možnosti za istospolne pare, kot to velja za neporočene pare nasprotnega spola (primer Young proti Avstraliji, obravnavan v Odboru OZN za človekove pravice leta 2000).

3. Razdrobljenost in nedorečenost obstoječega mednarodnega prava pomembno dopolnjujejo načela za uporabo mednarodnega prava človekovih pravic glede spolne usmeritve in identitete, imenovana angleško Yogyakarta Principles, sprejeta leta 2006. Ta vključujejo pravico do ustanovitve družine tudi za istospolne pare. Čeprav omenjena načela nimajo mednarodnopravne veljave vendarle podajajo pomembno interpretacijo obstoječega mednarodnega prava za enako obravnavo istospolno usmerjenih oseb. Nekatere države, med njimi Nemčija, Brazilija, Ekvador, Nizozemska in Urugvaj, so omenjena načela Yogyakarta tudi že prostovoljno uporabile pri oblikovanju politik in ukrepov zoper nasilje in nediskriminacijo LGBT.

4. Slovenija je v dosedanjih 20 letih samostojnosti kot članica mednarodne skupnosti vseskozi vztrajala na progresivnem uveljavljanju načela enakosti in univerzalnosti za vse, pa najsi gre za pravice invalidnih oseb, pripadnikov manjšin, LGBT ali katerekoli druge ranljive skupine. Leta 2011 je bila Slovenija v skupini držav, ki so dosegle sprejem prve resolucije OZN o pravicah oseb LGBT, s čimer smo to vprašanje tudi vpisali na nadaljnji dnevni red OZN.

5. Prav je, da sta notranja in zunanjepolitična dimenzija usklajeni in druga drugi v pomoč. Novih in strožjih mednarodnopravnih norm in standardov človekovih pravic in njihovega spoštovanja namreč država ne more verodostojno zagovarjati, če si tudi sama ne prizadeva za dosledno spoštovanje teh pravic doma.

6. Trenutno institucionalno varstvo človekovih pravic v Sloveniji ne pokriva ustrezno pravic oseb LGBT, saj pravice teh oseb celovito ne pokriva nobeno resorno ministrstvo oziroma so pravice LGBT prepuščene specifično tematskih obravnavi zgolj nekaterih ministrstev (tako predvsem ministrstva za delo, družino in socialne zadeve). Tako na vladni ravni izostane celovito spremljanje položaja LGBT in sprejemanje celovitih ukrepov za njihovo enako obravnavo in za učinkovito varstvo pred diskriminatorno obravnavo v zakonu in praksi.

Zakonodaja, pa najsi bo mednarodna ali notranja, mora biti življenjska in mora torej upoštevati realna družbena dogajanja. Sicer zakonu grozi, da ostane mrtva črka na papirju, ki ne bo užival občega spoštovanja prebivalcev. Slovenski državljani imamo na referendumu 25. marca priložnost, da potrdimo Družinski zakonik, ki gre v korak s časom in vsaj občutno tudi s sodobnimi mednarodnopravnimi trendi. S tem bi naredili velik korak pri uveljavljanju načela enakosti in univerzalnosti človekovih pravic tudi za tiste naše sodržavljane in soprebivalce, ki so pripadniki LGBT.

 

Eva Tomič, pravnica za človekove pravice

Več od Metina lista

Dr. Barbara Samaluk

DR. BARBARA SAMALUK – podiplomska raziskovalka na Univerzi Greenwich v Londonu (Raziskovalna...
Beri dalje