Rada imam dvojino. Rada imam sirove štruklje, slovenske popevke iz sedemdesetih in slovensko zagnanost.
Nikoli se ne bom mogla vživeti v plesanje polke in nikoli ne bom v soboto dopoldan lezla v hribe. Čeprav, saj veste, kako pravijo – zarečenega kruha se največ poje.
To, da sem se preselila v Slovenijo, je bilo zgolj naključje, splet okoliščin. Hrepenela sem po šolanju v tujini, sanjala sem o Italiji, a kozmične sile so poskrbele, da sem pristala v sosednji državi: Sloveniji. Kot 16-letna gimnazijka iz Kruševca, Srbije, sem se na pot proti Drugi gimnaziji v Mariboru odpravila z ne kaj dosti informacijami o državi gostiteljici.
Mati mi je povedala, da so Slovenci v nekdanji skupni državi, Jugoslaviji, veljali za najbolj delavne, oče pa je dodal, da je v vojski imel enega prijatelja Slovenca, ki je enkrat v kasarno prinesel marihuano.
Verjela sem, da se tja odpravljam za določen čas, dve leti programa mednarodne mature, izključno zaradi znanja in nove izkušnje. Nisem si mislila, da bom kdaj razmišljala v slovenščini in da bo Ljubljana moje mesto, moj dom, Maribor pa moj prvi slovenski gostitelj, gostoljuben in odprt, tako kot večina Štajercev. Da bom kdaj imela odnos do slovenske himne in se zanimala za slovensko politiko, ah, kje pa!
12 let je minilo, odkar sem se s solznimi očmi in neizogibno tremo pred novim, neznanim, usedla na avtobus, ki je šel preko Madžarske proti Mariboru. Sledili so dolgi dnevi, polni novih običajev, novih pravil, in dolge noči domotožja, solz in melanholije. In brezpogojna potreba po tem, da se navadim na vse, kar slovenska družba in kultura ponujata. “Tudi na Triglav bom šla, če bom zaradi tega bolj Slovenka”, sem si enkrat obljubila.
Iz perspektive najstnice, ki je odraščala v Srbiji, so se Slovenci zdeli bolj hladni, praktični in vsekakor bolj delavni kot moji srbski sovrstniki. Manj spontanosti, več razuma, manj topline, več distance. Ni mi bilo jasno, zakaj nas ne povabijo k sebi domov, na obisk, pri nas (na Balkanu) bi jih naše mame že klicale ‘sine’ in bi jim ob polni mizi dobrot stalno govorile: “Uzmi još malo sine, nemoj da budeš gladan.”
Minili sta dve leti, navadila sem se mariborskega naglasa in se iz Maribora preselila v Ljubljano, vpisala sem se na faks in začela spoznavati prestolnico. Sošolci so mislili, da sem Štajerka in jim nikakor bi bilo jasno, da ne vem, kaj pomeni ‘letina’. Da ne vem, da, ko rečeš ‘Mah, tisti fant je šel po gobe’, to ne pomeni, da je šel gobe nabirat, ampak, da se ljubezenska zgodba ni razvila, da fant ni več aktualen. Tri dni sem potrebovala za esej v slovenščini. Jezikovno nepopoln esej, da se razumemo. “Hoću nešto da kažem, a ne znam tu slovenačku reč”, kot recitira Bajaga v priljubljenem komadu.
Zdaj razmišljam v slovenščini, včasih pa se ne morem spomniti kakšne srbske besede. Bolje poznam slovensko glasbo in gledališče, da ne govorim o tem, da sem bolj na tekočem s slovensko, kakor srbsko politično in družbeno sceno. Tik pred tem, da dobim slovenski potni list, daleč od tega, da se poročim s Slovencem, da si kupiva najnovejšo športno opremo in skupaj kolesariva in nedelje preživljava na Šmarni gori.
Znanec – Srb, ki je nekaj let živel v Ljubljani – mi je pred kratkim zaupal, da je za nas Srbe Slovenija obljubljena dežela. “Taman ti je Ljubljana, blizu je Balkan, a za posao potpuno neka druga priča. Srbin u Ljubljani, pa to je milina!”
Sama tega ne bi ugotovila, če se ne bi vmes preselila v Belgijo. Belgijska sivina, mlačnost in ‘zahodnjaštvo’ so v meni prebudili nezaustavljivo nostalgijo do Slovenije: ko sem nedelje, ta nesojeni družinski dan, preživljala sama, sem želela poslušati slovensko glasbo, pila sem cedevito, jedla frutabele in idealizirala Slovenijo. Pogrešala sem svojo ‘slovensko družino’ – skupino prijateljev, ki so mi dali občutek pripadnosti in varnosti -, v Belgiji sem pogrešala Slovenijo.
V Bruslju sem bila nostalgična do Ljubljane, zdaj v Ljubljani sem nostalgična do Srbije. Starejša sem, več mi pomeni, da govorim materni jezik. Nenehno iščem Beograd na ulicah Ljubljane, na Vodnikovem trgu, na Metelkovi, na Trubarjevi. Oči se mi zasvetijo, ko omenim legendarnega srbskega igralca Đuzo Stojiljkovića, pisatelja Moma Kaporja, časnik NIN ali kultni Klub književnika in druga stran ve, o čem govorim. Ko si zavrtim Ubiću te ja od Magnifica in grem na ćevape. Presrečna sem, ko s prijatelji – urbanimi čefurji – prevajamo srbske reke v slovenščino in obratno. Ko poslušamo S.A.R.S., Bad Copy in Toma Zdravkovića. Ko prijateljica naredi sarmo, jaz prinesem dunju (žganje iz kutine) in se ure in ure pogovarjamo o srbski glasbi, gledališču, modi in književnosti. O tem, kako je ‘pri nas’ na Balkanu vse drugače, kako je vse bolj živahno in spontano, kako so Srbi bolj šarmantni moški in Srbkinje večje zapeljivke.
A na misel mi ne pride, da se vrnem v Srbijo. Ne, ah, kje! Moj dom je v Sloveniji, v Ljubljani. Beograd je za čez vikend. Za dober koncert, za ležerni pobeg iz realnosti, za kakovostno razstavo. V Srbiji pravijo, da sem ‘Slovenka’, v Sloveniji, da sem ‘Srbkinja’. Nek satelit pač. Satelit, ki ti omogoča, da posrkaš najboljše, kar ponujata Slovenija in Srbija. Ravno pravšnja kombinacija pridnosti in šarma, spoštovanja pravil in iznajdljivosti.
Ko me v Srbiji vprašajo, kako je živeti v Sloveniji, povem, da je to pravljična država, s čudovito naravo in odlično geografsko lego. Ljubljana, da je butična, poleti navihana, pozimi skrivnostna in skrita pod jutranjo meglo. Izjemno obvladljivo mesto, ki ponuja vsebine, ki jih najdeš v kakšnem večjem mestu. Čeprav so Slovenci drugačni, da imam okoli sebe krasne ljudi, odprte in tople, ustvarjalne in naprednjaške. Ljudi, ki cenijo, da sem dobro integrirana v slovensko družbo in da uporabljam dvojino, a hkrati razumejo, tolerirajo in posrkajo, kar jim je všeč iz balkanskosti, ki jo bom vedno nosila s seboj.
Zadnjič mi je na letu med Dunajem in Sarajevom ena Bosanka, ki že leta živi v Švici, odločno povedala: “Znate, kako se kaže, budala živi tamo, gdje se rodio, a pametan tamo, gdje mu je lijepo“. Meni je v Sloveniji prav lepo.
Obljubljena dežela, vam povem. “Srbin, Srpkinja, u Ljubljani, pa to ti je milina!
Avtorica: Milica Kotur, Srbkinja v Sloveniji, Slovenka v Srbiji. Asistentka evropske poslanke (Tanje Fajon) in navdušenka nad umetnostjo diplomacije in pogajanj. V poznih dvajsetih letih. Ljubiteljica dobre kave, lepe besede in zanimivih ljudi. Goreča zagovornica miroljubnega reševanja sporov.