Sestanek ob 19h. Vmes mi javijo, da moram danes nujno poslati prijavo za delovno mesto. Pošte so seveda zaprte. Med sestankom z enim ušesom poslušam in z enim učem posodobim svoj CV v sprejemljivo obliko. Še motivacijsko pismo napišem, da ne izpadem totalen šalabajzer, ki je pri pripravah za maturo iz slovenščine poslušal s pol ušesa in gledal tako, kot zdaj buljim v svoj ekran.
Ni panike, hvalabogu ima Pošta Slovenije dežurno poslovalnico na Cesti v Mestni log, ki je odprta po načelih 21. stoletja – 24/7! Naložim voziček, se zbašem v avto in odpeljem tistih ubogih 10 km do pošte. Luč gori, torej je vse OK. Praktično vstopam v raj. Angelska glasba mi špila v ušesih in vse je tako, kot mora biti. Na pošti trije uslužbenci, eno okence deluje. Boli te, sej smo na morju. Ata pred mano plačuje položnice. Slovenija laufa, kot je treba, si mislim in sem z mislimi že na kavču pri ženi. Ata zrihta in vplača še Loto. Mu zaželim vse najboljše. Če vplačuje na dežurni ob 21h, mu že malo škripa v denarnici. Vedno sem imel rad ljudi, ki jim rata. Zato tudi ne kupujem srečk. Ker nekomu ziher bolj nuca kot meni in kdo sem jaz, da bi mu s svojim listkom nižal verjetnost zadetka.
Stopim do tete in ji porinem USB ključek. Dva koraka do zaključka nakupa. Pa mi teta reče: “Se opravičujem, ne tiskamo dokumentov. Mi jih samo fotokopiramo.”
Tema se mi spusti na oči, ki so zarošene od ljubljanske megle. Za trenutek mi rata vseeno, da sem kvazi-javna oseba in da ne smem znoret kar na vsakem vogalu in me ima, da bi se začel dreti na vsepovprek, odprl še preostala dva šalterja in se drl še tam. “KAKO HUDIČA NE TISKATE?! A RAČUNE PA NA ROKO PIŠETE?! AL SE ŠE V KAMEN KLEŠEJO?!” 0.002 sekundi pred izvedbo dejanja se ugriznem v jezik. Ker teta ni nič kriva, ona j*** ježa tam na šalterju za minimalca in najbrž dela ponoči, ker ji tako bolj znese. Skratka nuca ji skoraj toliko kot atu, ki je vplačal Loto. Se nasmehnem, sicer bolj kislo, in ji zaželim lep večer.
Spoštovana Slovenija, Bill Gates je knjigo “Poslovanje s hitrostjo misli” napisal daljnega leta 1999, jaz pa še vedno v vsakem drugem lokalu slišim, da ne morem plačati z bančno kartico, ker poslujejo samo z gotovino, medtem ko v Evropi in po svetu kavo plačaš s PayPal-om, Stripe-om, in bitkojni po trenutni tržni vrednosti. Knjižnice delajo samo do 19.30 in bohnedaj ob nedeljah, pa gradiva ne moreš podaljšat, če je za tabo že nekdo rezerviral gradivo. Medtem, ko ostalo prebivalstvo fopate s številkami o BDP-ju, zadolženosti, zeleni državi in prijaznemu poslovanju, o tem, da so s.p.-ji krivi za krizo v državi in da je SAZAS organizacija, ki jo nucamo vsaj toliko kot sekret papir, jaz na dežurni pošti ne morem sprintat dokumenta. Ker ne tiskajo. Oni samo fotokopirajo. Ob tem me prešine, da je to itak “naša fora” – kdo pa še piše svoje dokumente! Reprodukcija in kopiranje, to pa podpiramo!
Grem na net, kupiti printer. Ker pri spletnih trgovcih lahko na Črni petek (Black Friday) plačam tudi s pol odojka in 0.00008 bitkojna za poštnino.
Avtor: Gal Jakič, po poklicu športnik, upokojeni alpski smučar, parakajakaš, ekstremni športnik in paraolimpijec ter nekdanji pisec kolumne “Štiri kolesa, en korak” v reviji Jana. Je absolvent Fakultete za šport. Najraje se zanaša nase, zato se zadnjih 6 mesecev skupaj z prijateljem iz ceha izjemnih ekstremnih športnikov, Marinom Medakom, posveča zagonu novega slovenskega startupa z inovativnim fotografskim produktom. Je t.i “prijatelj” Red Bullove fundacije Wings For Life ter mladi ambasador za boj proti dopingu pri Slovenski antidopinški organizaciji (SLOADO). V dobrodelnih dejavnostih sodeluje z Zavodom 13 ter Društvom onkoloških bolnikov Slovenije. Opravlja tudi družinske funkcije z nazivi sin, brat, mož. Ne verjame v stereotipe in delovni čas. Občasno avtor drugačnega potovalnega bloga na NinaInGal.si.
Gal Jakič na Metini listi:
Vstajenje knjižnega molja: Gal Jakič
Pošta ni fotokopirnica? Napisano v zanosu, razumem. Poleg vse nesnage, ki jo Pošta Slovenije prodaja, bi lahko strankam nudili še fotokopiranje, izdelavo diplomskih nalog in ajde, tople sendviče. In Slovenija laufa kot je treba.