Sneg, led in 50 odtenkov modre ali kaj te o življenju naučijo najtežje preizkušnje

Foto: Kaspersky Lab.

Pred natanko mesecem dni smo s članicami Evro-arabske odprave stale na Severnem polu. Do tja smo prišle po sedmih dneh na smučeh, na katerih smo “prehodile” 82 kilometrov, prečkale na stotine ledenih ovir in zamrznjenih vodnih kanalov, medtem ko so se temperature ves čas gibale med -38C in -11C. Na poti smo srečale dve drugi ekspediciji, eno ledeno goro in na srečo nobenega severnega medveda. Pravzaprav sploh nobenih živali. Niti kakšnih sledi ne.

Razmere za življenje so tako neprijazne, da tam enostavno ničesar in nikogar ni. Samo led, sneg in 50 odtenkov modre. Ali bele barve.

Očala zamrznejo, kakor hitro si jih nadeneš. Včasih ne veš, kje se začne nebo in kje poledenela tla. Stopaš na pamet. Pogovarjaš se nič kaj dosti, saj zaradi vetra in neštetih slojev oblačil, ki jih imaš na sebi, komaj kaj slišiš. Imaš pa veliko časa za razmišljanje. In mestoma lahko čutiš celo gibanje pod seboj. Strašljivo, a hkrati lepo.

Foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018.

Srce mi je večkrat začelo hitreje biti, ko smo prečkale hitro zmrznjene ledene ploskve. Kaj pa, če poči ravno takrat, ko bom jaz na vrsti, da grem čez? Kako hitro bi znala sneti smuči? Ali odpeti 50-kilske sani, ki sem jih vlekla za seboj, da me ne potegnejo v globino? Večkrat sem se zalotila, da sem pogledovala nazaj in vadila, kako bi se odpela, če … Na srečo niti enkrat nismo bile v situaciji, ko bi bilo kaj takšnega potrebnega.     

Ko me sprašujejo, kaj se mi je na ekspediciji zdelo najbolje, kaj je bilo najlepše, je ena prvih stvari, ki mi padejo na pamet, nesebična pomoč kolegic v ekipi.

Pred odhodom so me mnogi opozarjali, da postanemo ljudje strašni egoisti, ko nam nasproti stojijo težke razmere in naporne preizkušnje za telo in duha. Da naj se nič ne zanašam na druge, “tam je vsak zase”, so mi govorili. Sem bila pripravljena na to, pa je bilo v našem primeru ravno obratno. Dekleta smo si ves čas pomagala med seboj, kadarkoli je katera potrebovala pomoč. Naj je šlo za discipliniranje sani, ki so šle včasih malo po svoje, za dvigovanje po padcih, iskanje najbolj optimalne poti, pregledovanje obraza za ozeblinami … Občutek solidarnosti je bil takšen, da se nikoli nisem počutila same. Ali osamljene. In to je bilo imenitno. Včasih to pogrešam v vsakdanjem življenju. Da si večkrat pomagamo med seboj. Ker v slogi je res moč. Tam smo bile vsaka s svojo zgodbo, iz različnih držav, da smo bile povezane v celoto, ki je delovala v zahtevnih razmerah, pa je v veliki meri zasluga odlične vodje.

Felicity Aston (foto: Renan Ozturk).

Včasih vsega nekaj centimetrov, drugič morda nekaj metrov nad tlemi oz. Arktičnim oceanom. Vedno pa ob spremljavi brutalno nizkih temperatur in nevarnega vetra. Presenečeni bi bili, kako hitro se lahko ljudje prilagodimo in kaj vse zmoremo.

Nekaj življenjskih lekcij je, ki se jih naučiš na takšnih potovanjih. Ena takšnih je tudi, da je v življenju treba iti korak za korakom.

V sodelovanju z vrhunsko strokovnjakinjo za psihološko pripravo na ekstremne izzive, nekdanjo olimpijko in predvsem tudi krasno osebo, Saro Isaković, sem se pripravljala na vsaj 12 dni hoje. Upala sem seveda, da bo na koncu kakšen dan manj. Pred odpravo sem se sicer čudila naši vodji, zakaj neki naj bi vsak dan naredile vsega nekih 10 kilometrov, bomo pa ja zmogle več in hitreje. No, šele ko je bil prvi dan za nami, mi je bilo jasno, kako naivna sem bila. Ne le, da je treba hoditi zelo počasi, ker ves čas ekspedicije trdo delaš, da bi se čimmanj potil, vlaga je namreč sovražnik št. 1, ovire, ki jih moraš premagovati, hitrejšega tempa za tako številčno ekspedicijo, kot je bila naša, ne dovolijo. In sem vzela vsak dan posebej. Posebej vsako etapo, ki je bila praviloma dolga 90 minut, čemur je sledilo slabih 10 minut počitka. Še tri etape do konca dneva. Še dve. Še ena. Dobro, drugi dan je za nami. In tako dalje. Skupaj sedem polnih dni.

Ves čas je v zraku visela tudi možnost, da bi nas morali evakuirati zaradi  razlogov, na katere ne bi imele vpliva. Recimo lomljenja pristajalne steze, postavljene na ledu, v bazi Barneo.

Vir: Instagram Renan Ozturk.

To je začasna ruska baza, ki jo za nekaj tednov postavijo sredi arktičnega ničesar. In prav to bi se nam skoraj zgodilo. Medtem, ko smo bile me že dobro na poti proti Severnemu polu, so se na Barneu prižgale rdeče luči. Na letališki stezi je začela nastajati široka razpoka. Letalo, ki je bilo iz Svalbarda že na poti na Barneo, se je moralo obrniti, saj pristajanje ni bilo več mogoče. Na srečo so uspeli letališko stezo podaljšati v drugo smer in ekspedicija ni bila ogrožena, a lahko bi bilo tudi drugače. Iskreno rečeno, šele zadnjih nekaj ur, ko smo bile od cilja oddaljene vsega tri kilometre, sem si dovolila razmišljati o tem, da bom najverjetneje kmalu stala na Severnem polu. Korak za korakom do končnega cilja.

Enkrat si bolj spredaj, drugič nekje na sredini, tretjič bolj na repu. Kot v življenju, tako tudi na ekspediciji.

Pogosto, ali pa sem jo samo bolj opazila, je pred mano korakala Francozinja Susan. Na zadku torbe, ki jo je vlekla na saneh, je imela napisano: “Keep smiling”. Po domače – ne prenehaj se smejati. Včasih sem ure in ure dolgo buljila v ta napis, ki je iz mene vedno znova izvabil nasmešek, četudi mi je šlo prevračanje sani krepko na živce, četudi me je zeblo, četudi so me bolela ramena … Odličen nasvet! Z nasmeškom na obrazu je vse skupaj res lažje prenašati.

Foto: The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2018.

Sedmi dan, ura je bila sedem zvečer, pisal se je 21. april 2018, smo prišle na cilj. Na najsevernejšo točko našega planeta. Felicity Aston je zapičila palice na točko, ki je takrat kazala 90°. Misija opravljena. Ampak bistvo te ekspedicije zame nikoli ni bilo v tem, da bomo nekega dne, če bo vse ok, stale na Severnem polu. Tam, kjer v vsej zgodovini človeštva, ni bilo prav veliko ljudi. Nikakor ne.

Bistvo tega potovanja je na svojem Instagram profilu čudovito povzela naša članica odprave iz Savdske Arabije, Mariam: “Seveda, lahko rečeš, da si na vrhu sveta. To je čudovit koncept in fantastičen občutek, ampak to ni razlog, zakaj se udeležiš in sploh postaneš del takšne ekspedicije. Vsi smo že slišali za rek, da je pomembno potovanje in ne zgolj cilj, a dokler tega ne doživiš sam, ne ponotranjiš teh besed. Potovanje je namreč tisto, kjer se začne tvoja rast, kjer se sklepajo prijateljstva, kjer se soočaš z izzivi, kjer se spreminjajo načrti, osebnosti in naše obnašanje, kjer najdeš moč, vidiš lepoto, se soočaš s strahovi in ranljivostjo, potovanje je tisto, ki piše zgodbe. In to je srce ekspedicije. Končna destinacija je zgolj razlog, da greš ven iz cone svojega udobja in začneš spoznavati sebe.”

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 33.