Sociologinja dr. Andreja Vezovnik je izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede, Univerze v Ljubljani. V okviru programa Fulbright trenutno gostuje na University of Colorado, Boulder, natančneje na College for media, communication and information, kjer se v zadnjih mesecih ukvarja predvsem s problemom hrane za prihodnost.
Kaj tam počnete oz. raziskujete in kakšen je vaš cilj?
V zadnjem času se je strokovni, politični in nevladni diskurz zedinil v predpostavki, da je trenuten sistem prehrane nevzdržen za okolje in javno zdravje ter problematičen iz vidika dobrobiti živali. To velja predvsem za pridelavo živalskih beljakovin, kot so meso, jajca in mlečni izdelki ter ribe. Rast prebivalstva, ki ga predvidevajo demografi, s hkratno ekonomsko tranzicijo držav v razvoju, bo vodila v to, da si bodo lahko, globalno gledano, ljudje privoščili še več živalskih beljakovin, kar naj bi vodilo v ekološko katastrofo.
V svoji raziskavi se ukvarjam s preučevanjem različnih diskurzov o hrani za prihodnost. Preučujem različne tekste, politične, znanstvene, medijske, promocijske, nefikcijske literarne, tekste dokumentarnih filmov in perspektive potrošnikov. Pri tem se osredotočam na proučevanje pozicij, argumentov, okvirov, pomenov, predvsem pa razmerij moči, ki jih lahko nato identificiramo in vežemo na različne diskurze o prihodnosti hrane.
Moj fokus je predvsem na problematizaciji ideologij, ki stojijo za visokotehnološkimi rešitvami. Primer takšne rešitve je denimo laboratorijsko vzgojeno meso.
V svoji raziskavi skušam razkriti, kakšne družbeno-kulturne pomene nosi laboratorijsko vzgojeno meso ter kakšno je ideološko ozadje produkcije tovrstnih visoko tehnoloških inovacij. To počnem skozi ideološko kritiko biotehnologije, politik in prehranske industrije, ki skušajo denimo laboratorijsko vzgojeno meso predstaviti kot edino možno alternativo aktualnemu sistemu prehrane. V zvezi s tem skušam pokazati, da je težava te alternative predvsem ta, da ne skuša narediti paradigmatskega preloma z že poznanim kapitalističnim in neoliberalnim delovanjem prehranskega sistema.
Kakšne razlike, prednosti in/ali slabosti opažate, ko primerjate inštitucijo, na kateri sicer redno delujete, in raziskovalnim okoljem v ZDA, kjer trenutno gostujete?
Na to vprašanje pravzaprav težko odgovorim, ker tu nisem pretirano vpeta v administrativne in študijske procese. Oddelek, na katerem gostujem, mi je dal popolnoma proste roke, zato sem ta čas izkoristila, da sem se zakopala v podatke in znanstveno literaturo, v kodiranje podatkov in oblikovanje predloga za knjigo na prej omenjeno temo.
Imam pa občutek, da je tu na visokošolskih institucijah sistem zelo podoben kot pri nas, verjetno s to razliko, da imajo kadri nekoliko manj obremenitev z birokracijo, več časa za raziskovanje in pisanje, več finančnih resursov in več možnosti, da se zaposlijo tudi na kakšni drugi instituciji, kar je v Sloveniji zelo težko.
Univerza je tudi vidno bogatejša od tega, kar imamo v Sloveniji. Ima veliko športne infrastrukture, ogromne objekte, knjižnice, galerijo in muzej, celo svoje gledališče in še kaj. Vendar pa se akademski kadri prav tako borijo za raziskovalna sredstva ter študente in študentke, da preživijo v sistemu, morajo objavljati. Imajo pa recimo vsakih 5 let možnost, da gredo na pravo sobotno leto in takrat to izkoristijo za pisanje. Zato imajo pred nami tudi ogromno konkurečno prednost. Na Univerzi v Ljubljani te možnosti žal nimamo več.
Če ne bi bilo omejitev, katere predmete/programe/prakse … bi preslikali v slovensko raziskovalno okolje?
Sobotno leto vsakih pet let! Definitivno. Pa tudi manjše skupine študentov in študentk, s katerimi potem res lahko poglobljeno delaš. Na Fakulteti za družbene vede, kjer sem sicer zaposlena, so te skupine prevelike. S študenti in študentkami težko navežeš tesnejši stik in težje poglobiš razpravo in znanje.
Preveliko število študentov in študentk vodi v njihovo nezainteresiranost in v našo preobremenjenost. To je velik problem.
Kar lahko rečem za raziskovalno prakso pa se veže predvsem na interdisciplinarnost, morda celo transdisciplinarnost. S tem imamo v Sloveniji še vedno težave, ker so vsa nacionalna sredstva ARRS pravzaprav vezana na discipline, namesto da bi se razpisi za raziskave oblikovali problemsko.
Tu je denimo oddelek za Environmental studies transdisciplinaren. V njem so zaposlene biologinje, geografi, ekonomistke, politologi, sociologinje, kemijski tehnologi itd. Pri nas si kaj takšnega žal še nismo sposobni zamisliti. In to velja tako raziskovalno kot pedagoško.
Visok odstotek nekdanjih Fulbrightovih štipendistov in štipendistk pripoveduje o pridobljenih izkušnjah z delovanjem v multikulturnem okolju. Kakšna je vaša osebna izkušnja?
Mesto Boulder, v katerem živim, je pretežno belsko in je slab pokazatelj multikulturnosti. Vendar čim se zapelješ malce ven v predmestje Denverja, si že v pravem talilnem loncu. V tem loncu sem se znašla predvsem z ljudmi, ki se pretakajo skozi mesto zato, ker so tu za nekaj let dobili zaposlitev. S temi ljudmi preživljam večino svojega prostega časa.
Mesto Boulder je sicer znano po svoji demokratičnosti. Napisi in transparenti s sloganom »Black lives matter« ponosno stojijo na vsakem vrtu in tudi na pročelju univerze.
Ironično je tu izjemno malo temnopoltih Američanov in Američank. Sama univerza se seveda trudi vzdrževati neko ravnovesje med različnimi rasami in kulturami. Ko sem prisostvovala npr. predavanjem, se je lepo pokazalo, kako pomembna je multikulturnost v akademskem okolju. V slovenskem okolju te multikulturnosti kronično primanjkuje. Ta homogena kulturna in etnična struktura, tako študentov in študentk kot tudi kadrov in prebivalstva nasploh, je verjetno tista, ki nas v primerjevi s tujimi okolji vleče nazaj.
Najbolj navdihujoča zgodba vašega bivanja v ZDA je …?
Težko bi rekla, da imam konkretno zgodbo. Veliko je bilo lepih stvari. Tako raziskovalno kot zasebno. Predvsem me je navdihnila izkušnja pobega iz Slovenije. Ta pobeg bi rekla, da me še najbolj zaznamuje vsakič, ko se imam priložnost umakniti za tri ali več mesecev. Ta izkušnja, narediti si novo življenje drugje, me vedno navdahne in zaznamuje. Pogosto se spomnim Šalamunovega citata »Utrudil sem se spodobe svojega plemena in se odselil«. To je moj navdih.
Kako je na vaši gostujoči inštituciji poskrbljeno za čimbolj vključujoče in varno okolje za vse? Kakšna je npr. politika, ko gre za boj proti diskriminaciji, spolnem nadlegovanju …?
Mislim, da imajo vse zahodne institucije to pretežno urejeno že kar nekaj časa. Enake možnosti, politike in akti proti diskriminaciji, to je kar globoko v njihovi zavesti.
V času mojega gostovanja se je moj gostitelj, tudi trenutno prodekan, ravno ukvarjal s primerom mobinga doktorske študentke na sorodnem oddelku. Moram reči, da se je z vsemi močmi zavzel, da je tej študentki pomagal, jo prestavil na svoj matični oddelek in ji omogočil nadaljevanje doktorskega študija. Vse to, kljub temu, da je vedel, da s tem tvega hude konflikte s kolegi, ki so bili vpleteni v mobingiranje omenjene študentke. S tem nočem povedati, da rasizma in seksizma na univerzah tu ni. Morda se ga le lotevajo bolj pogumno.
Pri nas izjemno redko vidiš, da se kakšen, sploh starejši kolega, loti takšnega problema. In to je huda težava slovenskega prostora. Vidim pa, da se je, vsaj na Univerzi v Ljubljani, nekaj premaknilo ravno v času moje odsotnosti. A naj vseeno poudarim, pravilniki niso dovolj, take stvari je treba reševati tako sistemsko kot tudi v praksi. Predvsem pa je treba o teh problemih zgraditi neko zavest in okolje, v katerem se sistematično obsoja tovrstne prakse in se ustvarja kultura ničelne tolerance do teh praks. Za slovenski prostor je to velik izziv. Še vedno je akadamija zelo patriarhalna.
Začasno živite v mestu Boulder, kaj priporočate, da tam in v okolici obiščemo, si ogledamo ali izkusimo?
Trenutno živim mestu Boulder oz. v mikro mestecu zraven njega, ki se imenuje Louisville in se nahaja med Denverjem in Boulderjem. Boulder je znan po hribih, gorskih tekaških poteh, jezerih, smučiščih, neskončnih travnikih in naravi nasploh.
To mesto ni zares urbano, tudi Denver se šele prebuja, zato tu ni pričakovati bogate kulturne ponudbe, kot smo je vajeni npr. v evropskih mestih ali denimo na severovzhodnem delu ZDA. Nad tem sem bila, priznam, precej razočarana. A sem našla v tem okolišu druge kvalitete.
V času svojega bivanja tu sem denimo smučala na štiritisočaku, hodila v hribe, preigrala ure in ure badmintona v lokalni telovadnici in hodila redno na ure sodobnega plesa. Udeležila sem se najbolj slavnega severnoameriškega tekaškega mitinga Bolder Boulder in lokalnega badminton turnirja. Bila pa sem tudi na »road tripu« iz Kolorada do Utaha, skozi Nevado do Las Vegasa in nazaj preko Arizone in Nove Mehike v Colorado. Na poti sem obiskala praktično vse nacionalne parke (Arches, Bryce, Zion, Grand Canyon, Sedona, Colorado Dunes, Petrified forest itd.), ki jih zares priporočam. Res so grandiozni in neverjetni. In vsak je unikaten.
Predstave o življenju in delu v ZDA so velikokrat pogojene z impulzi iz okolja, v katerem sicer delujemo in živimo. Vas je kaj presenetilo? So se kakšni stereotipi izkazali za zgrešene?
Ne, glede Colorada so se vsi stereotipi o Koloradčanih potrdili. Predvsem ljudje iz Boulderja in okoliša so zares obsedeni s športi do te mere, da jim v Sloveniji niti največji navdušenci ne morejo parirati. Za njih je denimo normalno, da vsakih nekaj dni tečejo po 17 ur skupaj pod žgočim soncem in se podijo s kolesi po hribih. Pozimi obsesivno smučajo, ko zapade nov sneg, pa se vsi zapodijo na »powder days«. Večina jih ima po dve sezonski smučarski karti, da lahko hodijo na karseda veliko smučišč.
Še vedno držijo tudi stereotipi glede ameriške hrane. Če hočeš v ZDA jesti zdravo hrano, moraš res na široko odpreti denarnico. Gostinska ponudba pa še vedno temelji pretežno na hitri hrani. Kot pribito tudi še vedno drži, da se Američani za vsako ceno oklepajo svojih svoboščin. Ne glede na to, do kakšnih absurdov lahko to pripelje. Še en stereotip, ki drži, je, da Američani živijo v nekvalitetnih gradnjah. Energetska potratnost stavb je naravnost neverjetna, nimajo pa tudi nobenih standardov reciklaže odpadkov.
Na FDV predavate v okviru Medijskih študij in glede na to, da ste v zadnjih mesecih intenzivneje izpostavljeni ameriški medijski sceni, nas zanimajo vaši vtisi, vam je kaj posebej padlo v oči?
Po pravici povedano, tu nimam naročnine na TV, naročena sem samo na dva ameriška medija in to sta New York Times in Jacobin. Morda nisem ravno pravi naslov za to vprašanje, mene novičarski mediji večioma dolgočasijo in jih ne spremljam več, odkar se je novinarstvo po večini spremenilo v nekakšno hitrostno disciplino. No, lahko dam kakšen nasvet glede fikcijskih nadaljevank. V zadnjem času mi je bila všeč Julia na HBO.
Kje vidite priložnosti, da bi okrepili znanstveno-raziskovalno sodelovanje med Slovenijo in ZDA?
Teh možnosti je žal zelo malo. Razen ARRS razpisa za bilateralno sodelovanje, ki pa pokrije samo stroške nekajtedenskega bivanja, prevoza in dnevnic, jih pravzaprav ne poznam.
Želela bi si, da bi dobili finančna sredstva za skupen raziskovalni projekt z raziskovalci in raziskovalkami iz ZDA.
Morda bi morala pogledati v nov sveženj razpisov Evropske komisije, a načeloma je teh možnosti za raziskovalno sodelovanje zelo malo, jaz pa sem se tudi že prenajedla prijav na projekte. Še najboljša možnost so verjetno individualne štipendije, kakršna je Fulbright.
Kaj bi svetovali vsem, ki se prijavljajo na Fulbrightov študijski program?
Prvič, izberite res aktualno in novo temo, takšno, s katero se nihče še ne ukvarja. Drugič, na intervjuju prikažite pristen zanos do raziskovanja svoje teme. Tretjič, ključna je tudi res dobra sposobnost komuniciranja v angleškem jeziku. Četrtič, najdite ustrezno institucijo in gostitelja oziroma gostiteljico, s katero ste imeli že prej tesne povezave in sodelovanja.
Predvsem pa to, ko dobite štipendijo, res uživajte! To so dragocene izkušnje, ki ostanejo za celo življenje.
Intervju je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.
This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State”.