Pogovarjanje z otroki je pogosto naporno in nemalokrat mučno. Tako za otroke kot za starše. Ko otrok zbere toliko poguma, da pride k tebi in ti zaupa težave, si lahko vesel, čeprav te to, kar slišiš, morda zelo potre. Otrok na začetku vedno pride, prvič, drugič, morda tretjič, vprašanje pa je, ali otrokove besede v utrujajoči kakofoniji življenja pridejo do nas. In če si tega sploh želimo. Nemalo je namreč bližnjic, jasnih do prvega ovinka, ki se nam odrešilno ponujajo na dlani, tako neboleče, tako hipne, tako tukaj in zdaj. Takšne bližnjice ne zakrpajo, ampak samo poklopijo. Prekrijejo. Kot bi si zatiskali oči, samo da še vedno gledamo. Trud pa boli.
Otroci nas morajo zanimati, ne smejo biti samo zanimivi.
Tegobe otrok, ko se začnejo zavedati, da njihovi vrstniki niso vsi po vrsti prijatelji, čeprav druge besede ne poznajo, se v svojem bistvu sicer ne spreminjajo, vsi smo jih doživljali, pa vendar se zdi, da skrb zase danes z vse večjo lahkoto pohodi skrb za vse. Solidarnost je beseda, tako nerazumljena kot zgodnje prijateljstvo, ki se na napačnih temeljih razvije v tekmo priljubljenosti, vlečenje vrvi, pri katerem pogosto ta kratko potegne tisti, ki mu ni vseeno. Ljudje radi stopimo na stran svetlečih, mamljivih, glasnih, neomajnih, pa čeprav brezobzirnih, ki vedno nekaj hočejo, da bi tudi nekaj malega dali. Želja biti je prevelika. Sprejetost s ceno je boljša kot izključenost. Bolje pripadati kot izpadati.
Otroka vzgajaš v duhu empatije. Ne razlagaš pomena besede, ampak tako živiš. Živiš, kot da na svetu nisi sam. Pomagamo si pri opravilih, načrtujemo, opazujemo, se trudimo, da se ne zgražamo, razumemo, da imeti nekaj ni samoumevno. Ne kažemo s prstom, ampak prst ponudimo. Toda potem pride otrok k tebi. Čakal si trenutek, se ga po svoje bal, ko bo otrok odkril, da se domači svet in svet tam zunaj ne prekrivata. V vrečki bombonov mu je ostal samo še eden, ker je druge razdal. Za hip celo pomisliš, kako radodarnega otroka imaš, pa vendar, ko se pogovor, ta mučni pogovor, ki te zahteva celega, nadaljuje in izveš, da so ti bomboni pogoj za prijateljstvo, za vstop v krog igre, v katerem je smeh, občutek sprejetosti, kot starš začutiš izjemno nemoč. Prva, hipna misel, ki se naravno prikrade v ospredje, me skoraj prepriča, da bi se naredil pokončnega, odločnega starša, ki pridiga o krutem svetu. Toda kaj to pove o prihodnosti?
Pogovor z otroki zahteva napor in je velikokrat mučen. Zlasti zato, ker pogosto ni hitrih odgovorov. Toda nekaj mi je vedno bolj jasno. Pogovor mora biti varni kraj, iz katerega je treba izriniti odrasli ponos, da otroci znajo poskrbeti zase in le zase, da je le prvo mesto sprejemljivo mesto. Otroci naj izstopajo z drugimi in ne zaradi drugih.
V nasprotnem primeru, če se vdaš hipnim mislim, ki na videz pomirjajo, sam vstopiš v igro dobrikanja pred sodelovanjem. Kupljeno prijateljstvo ima v različnih obdobjih življenja različna imena. In prav nobeno ne sporoča, da je edina prava pot v povezovanju, ne izključevanju, da nas drugačnost bogati, ne siromaši, da moj vzpon ne pomeni tvojega padca. Udobja imamo še preveč. Manjka veliko drugega.
Razdvajanje se začne že zelo zgodaj. Zato nas morajo otroci zanimati.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na blogu Peripetije, 13. maja 2019.