Spravite se, jebemti, že … delat!

(foto: colorful bleeding via Flickr)

Dolgo časa že oklevam, da bi tole povedala na glas. Ker po eni strani se ne počutim dovolj kompetentne za razlaganje zgodovine, po drugi strani pa se me tematika nikoli tudi ni neposredno dotikala. Razen tega, da se je stara mama med drugo svetovno vojno za las izognila odhodu v taborišče na Rab, od koder se jih večina ni nikoli več vrnila, o vojnih in povojnih pobojih “iz prve roke” k sreči ne vem kaj dosti. Ampak zdaj, ko spet berem sovražne komentarje (tudi Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki naj bi bil pietetno dejanje, je očitno lahko povod za sproščanje ventilov na “obeh polih”), imam pa počasi dovolj. Ker ne morem dojeti, še manj pa razumeti, da se v letu 2015 še vedno ukvarjamo s tem, kdo je koga, kdo bo koga in kdo bi koga. In to na način, ki vedno bolj presega meje dobrega okusa.

(foto: colorful bleeding via Flickr)
(foto: colorful bleeding via Flickr)

VZGOJENA V DUHU RDEČE ZVEZDE

Kot “otrok komunizma” sem bila bolj ali manj vzgojena v duhu rdeče zvezde. Še zdaj se živo spomnim, kako ponosno mi je mami nadela pionirsko čepico in zavezala rdečo rutko, da smo potem lahko s sošolci v en glas zapeli “Mi smo slovenski pionirji”. Čeprav sem takrat besedilo komajda razumela, mi je bil všeč občutek, da smo vsi enotni in da vsaj tisti dan, ko nas je povezovala rdeče-belo-modra uniforma, med nami ni bilo razlik.

A ko pobrskam še malo globje po spominu, vseeno ne morem reči, da sta bila starša v tem kontekstu neka težka fanatika. Vsako leto sta, tako kot vsi sosedje v naši ulici, na Dan republike izobesila zastavo in šla sem ter tja na kakšno proslavo v Šeškov dom. Skupaj smo gledali stare jugoslovanske filme, kjer sem dobila vsaj približen občutek, kakšne grozote so se dogajale med okupacijo na našem ozemlju. Starša sta mi povedala tudi, da so se kmalu po koncu vojne zgodili poboji, ki so pustili velik črn madež v naši preteklosti. Osnove zgodovine so nas kasneje učili v šoli, nekaj podrobnosti pa sem izvedela od vdove partizana – narodnega heroja, s katero sem morala delati intervju za šolski referat. Stari starši mi, razen kakšne anekdote, niso pripovedovali o svojih vojnih spominih, predvsem pa mi nihče ni nikoli vsiljeval sovraštva do katerekoli barve ali simbola. Razen fašističnega križa, kjer pač ni bilo kaj razlagati in vsiljevati. Ker vsaj tu smo si, upam, enotni: Hitler je pač bil ultimativni prasec.

Tekom študija in na začetku svoje poslovne poti sem imela preveč drugih skrbi in interesov, da bi spremljala “dogajanje” na tem področju. A je zadnje čase, ko v medijih in predvsem na družbenih omrežjih vedno pogosteje opažam nestrpne komentarje na temo vojne in povojne zgodovine, več kot očitno, da smo vsa ta leta vztrajno korakali nazaj.

Dobri dve desetletji kasneje, ko je Slovenija že zdavnaj samostojna država in ko večina rdečih, belih, črnih in tistih “prebarvanih” že zdavnaj počiva bolj ali manj v miru, smo še vedno priče žongliranju “naših in vaših”.

Fanatični posamezniki vseh možnih barv in režimov izkoristijo vsako najmanjšo priložnost, da zbudijo pozornost medijev in javnosti, za katero sem prepričana, da ima mnogo pomembnejše skrbi, kot znova in znova premlevati, kaj se je dogajalo pred 70-imi leti.

PRED SEDEMDESETIMI LETI, LJUDJE BOŽJI IN NEBOŽJI!  

Ali ni dovolj, da se vojne sploh dogajajo? Si nismo enotni, da je namerno pobijanje ljudi, pa naj bo iz verskih, teritorialnih ali kakršnihkoli drugih vzgibov, najodurnejši možen zločin? Ali ni bilo v obdobju, ko se je na našem ozemlju dogajala agresija okupatorja, grozljivo veliko nedolžnih žrtev – na obeh straneh, ne glede na “pripadnost”? Nismo vsega tega že večkrat javno priznali in se spravili na vse možne načine?

Nekako še razumem, da bodo ekstremni posamezniki vedno želeli izstopati. Ampak le-ti več kot do nekaj bednih poskusov vzbujanja sovraštva na družbenih omrežjih večinoma ne sežejo. To, česar ne morem razumeti, je, da politični vodje in njihovi “poslanci” vedno znova javno odpirajo teme, za katere bi si upala reči, da smo se mi, navadni smrtniki, z njimi že zdavnaj pomirili.

S kakšno pravico zapravljajo naš denar za vse te proslave, shode in govore, kjer zavoljo bodočih strankarskih točk umetno sejejo napetost in podpihujejo sovraštvo med ljudmi?

Ker dejstvo je, da že same priprave za takšne agitacije zahtevajo svoj čas, ljudi in denar. Tudi če jih, pajade, potem opravijo izven službenega časa, s strankarskim ali kakšnim drugim denarjem. Kaj pa čas in denar, ki ga ti isti politiki in nekateri drugi javni uslužbenci namenjajo širjenju sovražnega govora na družbenih omrežjih, v svojih blogih in drugih bolj “dovzetnih” medijih, evidentno v “službenem času”?  (Mimogrede, ali ni sovražni govor kaznivo dejanje?)

Se ne bi raje vprašali, kaj vse bi lahko v tem času storili za PRIHODNOST svojih volivcev? Mogoče je pa ravno v tem problem, ker nočejo ali ne znajo nič pametnega narediti?

Želim si verjeti, da temu ni tako. Ker na volitvah imamo ponavadi bolj ali manj omejeno izbiro. A glede na to, da se “dejanje sprave” vleče v nedogled, se vse bolj zdi, da se ga izkorišča za distrakcijo od pravih problemov. Naprimer tistih, ki nam zaradi grozljive vojne na Srednjem vzhodu že trkajo na vrata. Da bančnih lukenj, stečajev in skrbi staršev, ki ne vedo, ali bodo v novem šolskem letu otroku lahko plačali malico, sploh ne omenjam.

Verjetno bo potrebno še kar nekaj generacij, da bomo končno lahko zadihali brez bremena preteklosti. Otroštva, vzgoje in režima ne izbiramo sami. Lahko pa vsak pri sebi razmisli, koliko pozornosti bo posvetil zgodovini in na kakšen način sprejema tiste, ki poskušajo z manipulacijami doseči svoje politične cilje. Začenši s mediji.

Če ste v dvomih, si poglejte, kaj piše na zidu v osrednji dvorani Šeškovega doma v Kočevju.

 

Namesto p.s. tokrat dodajam modro misel velikega človeka.

 “An eye for an eye will only make the whole world blind.”
– Mahatma Ghandi

Mar ni že čas, da spregledamo?

 

anda arko
Anda Arko (foto: Simon Pintar)

Avtorica: Anda Arko, ekonomistka, brez dlake na jeziku. Ponosna lastnica čivave. Zasvojena s potovanji. Izvaža zdravje za denar in ponoči mirno spi. Spremenila bi slovensko zastavo. Na Twitterju jo najdete pod @illegall_blonde.

 

Zapisi Ande Arko na Metini listi:

Kdor nima vikenda, ni Sloven’c!

Ena o zaposlovanju ali ko si na drugi strani mize

Bolj kot spoznavam ljudi, raje imam pse.

Vsak dan, v obe smeri, dobesedno borba za preživetje.

Blondinka s Harvarda

 

Več od Anda Arko

Evropokalipsa

V času študija sem večkrat štopala na relaciji Kočevje – Ljubljana. Poleg...
Beri dalje

1 komentar

  • Kaj naj rečem? Nič! Izjemno napisano, kot da bi mi vzela besede iz jezika! lahko le upam da bo večini všeč…. al pa tud ne.. ko jih j… In res je da smo bili v času rdečih rutk izjemno povezani in se ni nihče spraševal od kod si ali kaj si. Še enkrat super napisano! lp A.

Komentiranje je zaprto.