Avtor: Dino Bauk, pravnik, ki je svojo poklicno pot po diplomi leta 1998 začel na Ministrstvu za šolstvo, kjer je služboval šest let, zadnji dve leti kot vodja kabineta ministra. Leta 2004 je prešel v odvetniške vrste. Danes je partner v Odvetniški družbi Ferfolja, Ljubič, Bauk, ljubiteljski bralec in občasni kolumnist v tedniku Mladina. Na Twitterju ga najdete pod @dinobauk.
Hej Luka,
sredina …, sredina je praznina, ker ne le, da ne daje odgovora na problem rastoče neenakosti, ki je bistven izziv današnjega časa, pač pa ga s svojo na videz vrednostno-nevtralno politiko nevmešavanja v trg, majhne države in pod pretvezo zagotavljanja svobode posameznika kot najvišje vrednote, reproducira in povečuje. V čem je fora? Svoboda in enakost si namreč nista nasprotujoči vrednoti, kot bi človek lahko sklepal ne le iz tvojega, pač pa tudi iz pisanj drugih, bolj uveljavljenih domačih in tujih neoliberalcev. Janez Šušteršič, za katerega vem, da ti je pri srcu bolj kot marsikateri drug slovenski ekonomist (da ne rečem ravno Jože Mencinger, ker boš rekel, da te po nepotrebnem vznemirjam), tako v svoji kolumni na Planet Siol precej lahkotno zapiše, da je “socialna država ena od resnih groženj svobodi” … Če bi bil Bernard Nežmah, bi na tem mestu natipkal nekih petindvajset izmenjujočih se klicajev in vprašajev, da bi vsaj približno izrazil začudenje zapisom univerzitetnega profesorja, ki je zaposlen na javni univerzi, v celoti financirani iz proračuna (okej, tudi na nekaj zasebnih, ki pa so tudi bogato financirane iz tega istega vira). Financirani torej tako, če nadaljujem v njegovem tonu, da država jemlje denar uspešnim, pridnim posameznikom in ga nemarno troši za nesposobneže in lenuhe. Prav smili se mi, ko se vsak mesec potem, ko prejme plačo, še nekaj noči prebuja v potu slabe vesti in si prisega, da ne bo več dolgo ena od javno-sektorskih pijavk, ki obremenjuje gospodarstvo, in da se bo, čim prej bo to mogoče, samo, da odplača kredit ali dva, prestavil na trg, ki ga ves čas tako opeva.
Naj se vrnem na svojo izhodiščno poanto. Enakost in svoboda si ne nasprotujeta, ravno obratno: ena drugi sta nujni pogoj. Ne moremo namreč resno govoriti o družbi svobodnih posameznikov (če seveda svobodo razumemo v njenem polnem, tudi participativnem pomenu), če je med posamezniki zev popolne neenakosti, ki se v svetu povečuje že zadnjih trideset let, jasno, da ne zato, ker bi bili današnji najuspešnejši posamezniki z vsakim naslednjim dnem še bolj sposobni kot so bili še včeraj, ampak prav zaradi deregulacij trga in zniževanja davčnih obremenitev za njih, s čimer se bogastvo po družbeni hierarhiji stalno premika samo v eni smeri – od spodaj navzgor, proti vrhu. Znana neoliberalna tolažba tistim spodaj, ki se ji reče trickle-down economics, da se bo pomemben del tega istega denarja potem, ko bo prišel na vrh družbene lestvice, nato kot dež spet zlival po isti lestvici navzdol, se je izkazala kot lažna. Tega nista ugotovila le Joseph Stiglitz in Thomas Piketty, pač pa celo IMF, ki ga res težko umestiš v zgodbo o kakšni socialistični zaroti. Kako svoboden je torej lahko kateri od 50-ih milijonov Američanov, ki nima osnovnega zdravstvenega zavarovanja? Kako je mogoče, da v državi, ki petino svojega BDP-ja porabi za zdravstvo, za družino izvotljenega srednjega razreda že ena hujša bolezen predstavlja resno grožnjo, naslednja bolezen pa je gotovi bankrot? Pomemben del odgovora se zagotovo nahaja v 150-ih milijonih dolarjev letne plače 1 (z besedo: enega) samega CEO-ja ene od zdravstvenih zavarovalnic, med katerimi lahko Američani “svobodno” izbirajo. Razen za tovrstne mezdice top menedžerjev se del tega bogastva, ki je z muko priplezalo do vrha družbene lestvice, potroši tudi za lobiste, medije in think-tanke, katerih naloga je, da zagotovijo, da se ta denarni tok ne bi slučajno obrnil v nasprotno smer, od 1 % nazaj proti 99 %. To storijo tako, da ideologijo prostega trga, zniževanja davkov, pod parolo svobode prodajo tako levim kot desnim etabliranim strankam, jih vse pripeljejo v sredino in jih na tem ključnem vprašanju tako rekoč poenotijo. Po besedah Tonya Benna, britanskega socialista med laburisti, to poenotenje na videz konkurenčnih strank (ameriških republikancev in demokratov, britanskih laburistov in konservativcev kot tudi nemških socialdemokratov in CDU-jevcev) in njihovo približevanje sredini, ki jo opevaš, pripelje do tega, da politične stranke niso več reprezentanti ljudi in njihovih interesov, pač pa izključno njihovi voditelji. Ljudstva torej ne predstavljajo, ampak ga zgolj upravljajo v interesu kapitala. Za ljudi, ki nimajo svojih predstavnikov v politiki, preko katerih bi lahko uresničili svoje interese, pa težko rečeva, da so zares svobodni.
Da ne bi bistveno presegel dogovorjenega obsega posameznega pisma, ti bom o tem, da zgoraj opisano uničuje tudi nogomet kot igro, ki jo imam sicer že od otroštva res rad, pisal prihodnjič.
Pozdrav,
Dino
Dopisovanje #DinoLuka:
Problem Solidarnosti niso predčasne volitve, njihov problem so volitve (4. del)
Svoboda in enakost sta si nasprotujoči, ker je enakost človeštva umetna in ne stabilno stanje. Za njen bstoj je potrebna nenehna aktivna regulacija. Za svobodo ne.
Ampak to ne pomeni, da moramo stremet k svobodi. Ljudje smo si pokorili Zemljo zato, ker smo socialna, pametna in empatična bitja. Če bi stremeli k absolutni svobodi, bi še vedno skakali iz veje na vejo. Svobodno in z vetrom v laseh.
Kar večinoma mislimo, ko govorimo o svobodi, je možnost uveljavitve osebnega potenciala. Je ni polične opcije, ki si ne bi zavzemala za meritokracijo. Hudič pri tem je le to, da je glavni faktor uspeha tvoj kraj rojstva ter status/izobrazba staršev.
Ne vem v kolikšni meri si želiš enakosti. Jaz si želim predvsem to, da imamo vsi dovolj, ne pa da smo vsi enaki. Da ima vsak človek možnost, da s svojim trudom naredi tisto, kar si želi. Ni treba, da bogatim vzameš enormne količine denarja, vzeti pa ga moraš dovolj, da čisto vsem v družbi zagotoviš dostojno življenje in resnične možnosti, da si ustvarijo takšno življenje, kot si zaslužijo. Na račun svobode bolj sposobnih. Ker je tako prav.
Najprej bi veljalo reči, o kateri “enakosti” je sploh govora. Gre za enakost v smislu republikanskega “Liberté, égalité, fraternité”, katerega dediči smo vsi (o feudalnem monarhizmu in teokraciji pač nihče več ne razmišlja), ali pa gre za enakost v socialističnem smislu. Prva govori o tem, da smo pred zakonom in v politiki vsi enaki, druga pa o tem, da moramo biti vsi (razen avantgarde) enako revni.
Zadosten dokaz, da trg deluje bolje od planskega gospodarstva je LR Kitajska, ki ima danes že večji odstotek nereguliranega BDP od R Slovenije, in gre njenim državljanom bistveno bolje, kot prej, ko je bil ta odstotek 0 in so umirali od lakote. Če pa bi imeli še svobodo, bi jim šlo najbrž še bolje.
Ampak ne mešajmo hrušk in jabolk. Pomembno je oboje – svoboda in enakost. In oboje je tudi ključno za uspešno gospodarstvo.
Diskusije, kjer se gleda zgolj na ZDA, in se iz tega implicira na domače razmere, se mi zdijo povsem zgrešene. To je enako, kot bi imela dva zdravnika pred seboj dva pacienta, enega s hudimi opeklinami, drugega pa močno podhlajenega, onadva pa bi se prerekala o tem, ali je zanju prava terapija ogrevanje ali ohlajevanje.
Slovenija ima problem z gospodarstvom, ki ga je ugrabila politika. ZDA pa ima problem s politiko, ki jo je ugrabilo gospodarstvo. Zdravila so povsem različna.
Sam sem za ordoliberalizem, čimbolj participatorno politiko in zmerno socialno državo.
Pri socialistih (tako levih kot desnih kolektivistih!) na eni strani in liberalcih na drugi me najbolj moti to, da ne razumejo ali pa nočejo videti enostavnih življenjskih dejstev.
Socialisti, ne razumejo, da na tem svetu stvari ne nastanejo same od sebe. Da je potrebno ogromno truda, da kaj nastane. In da je potreben močan interes, da se ta trud vloži. Kmet se od jutra do večera muči z njivo, ker ima močan interes. Podjetnik se od jutra do večera muči z delom in mozganjem, ker ima zato močan interes. Vzameš zasebni interes stran in gospodarstva ni več.
Liberalci pa ne razumejo, da svet ni nastal v trenutku, ko so odprli firmo. Če jaz kot svobodni državljan in solastnik tega sveta v okvirih meja Republike Slovenije dam nekomu koncesijo, da v mojem imenu izkorišča naravna, socialna in kulturna bogastva te države, potem imam pravico nekaj zahtevati v zameno. Davki niso kraja, so pravica.
Zgolj za ilustracijo: Podjetnik se odloči, da bo v našem lepem in zanimivem kraju odprl hotel in privabil množico turistov. Prebivalci se s tem strinjamo in vzamemo v zakup, da bo okrog naših hiš, po naših travnikih in trgih in po naših gostilnah mrgolelo radovednih, izjemoma nadutih in zoprnih, v tujem dialektu ali jeziku govorečih tujcev. In da bomo do njih gostoljubno prijazni. V zameno seveda pričakujemo gospodarski razcvet, posledično pa predvsem davke, ki bodo naše skupno življenje (republika = res publica = javna ali skupna stvar) obogatili z novo infrastrukturo, udobnejšimi cestami, sodobnejšo šolo za naše otroke, urejeno okolico in podobno.
Resnice ni iskati v ekstremih. Resnica je vedno vmes.
@Janč
”Socialisti, ne razumejo, da na tem svetu stvari ne nastanejo same od sebe. Da je potrebno ogromno truda, da kaj nastane. In da je potreben močan interes, da se ta trud vloži”
OK, ampak AFAIK tega ne zagovarja prav veliko ljudi. Oz. off the chart predloge skrajne levice se v EU (upravičeno) tretira za politični cirkus (četudi v Sloveniji dobijo precej medijskega prostora – recimo UTD). Na drugi strani pa imamo v javnosti povsem legitimno debato s strani ljudi tipa Akrapovič o ukinitvi progresivne davčne stopnje, pri čemer pa ljudem pozabi povedati, kaj 20 odstotna enotna stopnja pomeni za ‘brezplačno’ šolstvo, socialo itd. In tako smo v Slovenijo ujeti med kleptomanskim ostankom komunizma (nepotizem, korupcija, populizem, ki se predstavljajo kot levica), kot alternativo pa se nam ponuja neka bizarna oblika libertarizma – vmes, na terenu common sensa, pa je pustinja.
Strinjam se v tem, da se veliko (preveč) govori o raznoraznih ekstremih.
Omenjene izjave Akrapoviča nisem našel, sem pa našel na forumu financ tole: “Že pred leti je izjavil tudi: ‘Dobremu inženirju moram dati 2500-3000 evrov neto plače, kar pomeni 8500 evrov bruto. Na Japonskem bi za istega strokovnjaka odšteli 4500 evrov bruto, država pa tam kljub progresivni lestvici vzame največ 31 odstotkov” (www.motosvet.com/tab…ntry622490 post #309), pa sta ga tako takratna Janševa vlada kot Damjanov strateški “reformni” svet gladko preslišala’
Se ti to zdi v redu?
Omeniti pa je treba tudi to, da Akrapovič in somišljeniki nimajo praktično nobenega kandidata, medtem ko jih imajo raznorazne levice in pa zagovorniki interesa elite celo morje.
Tule je ta njegov intervju (se oproščam, predlagana je bila 25 odstotna stopnja, ne 20):
http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2014/04/igor_akrapovic_prvi_del.aspx?format=json&hide_hf=1&mob=1&os=iOS&ver=2.4
”Se ti to zdi v redu?”
Ne, ne zdi se mi v redu – vsekakor pa to ni argument za ukinitev progresivnega davčnega sistema, pač pa kvečjemu argument za prerazporeditev davčnih razredov.
Se strinjam – trenutno v Sloveniji nimaš izbire: imaš ‘levico’, ki je normalni ljudje ne jemljejo resno, in SDS, ki je v bistvu nek offshoot levice, katere program obsega zgolj ‘antikomunizem’. Moti pa me, da se kot alternativo tej levici (v nelevičarksih medijih) predstavlja zgolj enako bedaste različice libertarizma. Če želiš končati godlo, v kateri smo, potrebuješ racionalno politično stranko, ne pa tovrstnih ekstremov (slej ko prej bo IMO Slakov klub postal stranka), ki tako in tako realno nikoli ne bodo ogrozili slovenske ‘levice’. Vsak intervju, ki ga da Akrapovič, je namreč voda na mlin slovenski levici.
Če bi Akrapovič imel kakšnega kandidata, bi ga z veseljem volil.
“Mislim, da inženirje bolj zadržujejo njihove družine kot jaz. Ker v tujini imajo za enako bruto bruto plačo dvakrat višjo neto plačo. To je nevzdržno. Če zaposlenemu za tisoč evrov zvišaš maso za plačo, takoj ko je nad pet tisoč evrov bruto, dobi 270 evrov, država pa 730.”
“Jaz bi najprej zmanjšal obremenitev plač, uvedel socialno kapico, podobno kot v Nemčiji. Torej, ko prideš do 50 odstotkov dohodnine, ne plačuješ več za socialo in pokojnino.”
“Bojim se, da bodo v Sloveniji ostala le delovna mesta za proizvodnim trakom. Ali je to cilj naših politikov, ne vem, ampak delajo v tej smeri.” “Potreben je neki konsenz med politiki o temeljih gospodarskega okolja, ki bi bili vsaj osem, deset let dobesedno zabetonirani, da se stvari ne bi spreminjale tako hitro, kot se zdaj. V takem okolju je tako rekoč nemogoče poslovati.”
In kaj se potem dogaja:
– zaposleni nima nobene motivacije k večji učinkovitosti (ne nujno tudi več dela)
– zaposleni odpre s.p. in prek njega dela za delodajalca, tako ima namreč dejansko enotno davčno stopnjo + socialno kapico
– zaposleni odide v tujino
Velik problem v Republiki Sloveniji, povezan s pojmom svobode, pa je tudi to, da se velik del državljanov te svobode, in odgovornosti povezane z njo, niti ne zaveda (več) dovolj.
Kaj je bistvena razlika med republiko in monarhijo (klasično, brez ustave in parlamenta)? V monarhiji imamo enega samega suverena – monarha. V republiki smo suveren državljani. Državljani smo suvereni lastniki in upravljavci države.
Zdi se, da nam je bilo to nam, ki smo se sveta začeli zavedati (OŠ) v zadnjih letih SR Slovenije, precej bolj jasno, kot nam je vsem skupaj danes v svobodni in demokratični državi.
Res je, da je to bila takrat tudi posledica indoktrinacije, saj smo vsi šli skozi državljansko vzgojo in afirmacije, kot so bili sprejem med “pionirje” in med “mladince”, večina moške populacije pa tudi med vojake, eni v JLA, drugi potem v SV.
In posledica je bila zavest o tem, da je država naša, da smo njeni lastniki in soustvarjalci. Kasneje smo se začeli bolj in bolj zavedati, da pravzaprav ni tako naša, da imamo dve kategoriji državljanov, tiste s knjižico in privilegiji in vezami ter njihovo sorodstvo, in vse ostale.
Zdaj pa imamo svobodno in demokratično državo, nimamo pa državljanske vzgoje. Ritualov prehoda iz otroštva v opolnomočenje ni več. In tudi večina starejših je skozi lastne bridke izkušnje “spoznala”, da niso lastniki nove države, ampak le novi podložniki v novem fevdalizmu starih in novih “elit”, in se (tisočletne izkušnje so nam še v podzavesti) vdali v usodo.
In vstajniki? Najmanj, kar bi lahko dosegli, je bila modifikacija volilnega sistema, da bi volivci odločali o tem, kdo konkretno bo šel v parlament. Nič od tega. Še huje, najvitalnejši del vstajnikov se je priključil stranki, pravni naslednici Zveze Komunistov Slovenije, katere predsednik se je včeraj odločil, da bo ustanovil svet modrecev, vključno s Kučanom, Kocijančičem in ostalo prastaro gardo.
Vse bolj se mi zdi, da “nori” “pojoči major”, ki že 8 dni gladovno stavka, mediji pa ga ignorirajo, le ni tako povsem nor. Edini, ki je (kolikor je meni znano) z njim opravil intervju, je bila pogumna Elena Pečarič, ki se tudi sama že vsaj desetletje bori proti korupciji. Ne vem, v kolikšni meri so izjave Trohe (še posebej zanimiv je zadnji del intervjuja) resnica in v kolikšni meri nebuloze. Bi pa pričakoval, da se bodo z njegovimi trditvami argumentirano spopadli novinarji. Ampak nič od nič.