Vsako podjetje je svet zase. Da pa bo prestop v papirniško branžo kot prehod med vesolji, si pred dobrima dvema letoma, ko sem sprejela nov poslovni izziv in se pridružila kolektivu največje slovenske papirnice, nisem niti slučajno predstavljala. Dokler konkretno ne prestopiš praga tovarne, kjer noč in dan, vse dni v letu, obratuje kartonski stroj, ne moreš razumeti da nedaleč od prestolnice že skoraj 100 let obstaja in živi povsem samosvoj univerzum.
Če se ob spremljanju informacij iz poslovnega sveta ne moreš znebiti občutka, da vse kar je bilo včeraj izumljeno, danes že spada med zastarelo, da se informacijska tehnologija menja dnevno, ter da se še lani najbolj opevanih poslovnih praks in pristopov nihče skoraj več ne spominja, ob pogledu v svet papirništva lahko doživiš manjši šok. Pozitiven, da ne bo pomote.
Marsikdo bi zamahnil z roko, ah papirnica, kaj je pa tukaj tako posebnega, pa bi se potem hitro ujel v presenečenem dviganju obrvi ob prebiranju podatkov o njenih poslovnih dosežkih. Kako je mogoče, da v današnjem turbulentnem in nepredvidljivem okolju deluje neko podjetje po nekih lastno izumljenih zakonitostih, a vendar po merilih ‘ostalih’ z nadpovprečno uspešnimi rezultati?
Proizvodnja papirja je ena najstarejših obrti na svetu, ki že več tisoč let deluje po bolj ali manj istem principu – raztapljanju vlaknin v vodi sledi sušenje v želeno obliko – principu, za katerega prav nič ne kaže da bi se v naslednjih letih, celo desetletjih, drastično spremenil. Vhodi v proces so vse od časov Egipčanov bolj ali manj isti – vlakna, energija, voda – če že ne celotni stroji, na katerih se papir izdeluje, pa vsaj njihovi posamezni deli, bi bili z lahkoto uvrščeni med eksponate tehniškega muzeja, vendar brez težav obratujejo skupaj po več desetletij. Naša papirnica pri tem ni nobena izjema. Delovanja stroja niso zaustavile ne menjave držav, valut, vlad, lastnikov, vsakih se je v sto letih zamenjalo kar nekaj, ne cene surovin, ne težave z dobavo energije. Kot da je ta prastara, primarna branža, povsem nedovzetna za zunanje vplive in teorije.
Vendar je resnica daleč od tega.
Srce papirnice je kartonski stroj, gigant spoštljivih dimenzij, iz katerega se na enem koncu neprestano vijejo kilometri sijočega papirja a to le, če je na vseh ostalih koncih ustrezno nahranjen in primerno posluževan. Vse aktivnosti in celotno poslovanje podjetja so usmerjene le v en cilj: zagotoviti stabilno delovanje tega stroja 24 ur na dan, 7 dni v tednu, vse dni v letu, ker le takšno delovanje rezultira v stabilni kakovosti produktov, ki jo trg zahteva in pričakuje. In to kar najbolj učinkovito seveda.
Naloga, ki sama po sebi najbrž ne bi bila nič posebnega, če ne bi vključevala izjemno široke množice deležnikov in če ne bi imela še dodatnega izziva – če le en od deležnikov zataji, se bo to v takšni ali drugačni obliki odrazilo na končnem produktu. Kar pa je nesprejemljivo. Za porabnike kartona je sprejemljiva le stabilna kakovost.
Zato je neprestani in vsakodnevni izziv vseh, ki tako ali drugače pripadamo papirnici, podoben vlogi blažilcev, amortizerjev – skrbeti za stabilen in miren tek stroja, ne glede na to kaj se dogaja izven ograje podjetja. Vsi neugodni zunanji vplivi – pa če so to ekonomski, preskrbovalni, energetski… ali pa vremenski, enostavno morajo ostati pred vrati papirnice.
Vse kar ne sovpada s cilji in ritmom podjetja, pa naj si bodo to po eni strani neustrezne surovine ali nezanesljiv podizvajalec, po drugi neučinkoviti sestanki in projekti, po tretji netransparentnost, neetičnost, neupoštevanje pravil ter zakonodaje, notranji konflikti ali preprosto kakšen prevelik ego, tukaj ne najde prostora. Fokus je jasno in nedvoumno določen, od njega se ne odstopa in kdor tega ni pripravljen razumeti in sprejeti, ga sistem po povsem naravnem zakonu enostavno izloči.
Takšna brezpogojna osredotočenost je nedeljiv del podjetja že desetletja. Z njenim neprestanim ponavljanjem, noč in dan, leto za letom, se je – tako kot se zgodi pri vsakem živem organizmu – iz navade oblikoval značaj, ki ima močan vpliv na vsakogar, ki živi s podjetjem.
Ko si enkrat del takšnega organizma, pa če to hočeš ali ne, ta enostavno pronica v najgloblje pore tvojega mind-setupa in te naravna na svojega. Še preden se dobro zaveš, si že del kolesja, ki te obteše, posvoji, kar malo zasvoji in kot bi prenašal svoje gene – tako poskrbi za svoj nadaljnji obstoj, za prenos dediščine, ki je podjetju toliko let zagotavljala uspešno delovanje, v naslednje leto, desetletje. Kot da bi se ta velikanski stroj zavedal, da je brez ljudi, ki se vsak dan vrtijo okrog njega, njihove predanosti ter bogatih znanj, ki se jih je nemogoče naučiti v teoriji, le kup neuporabnega železja. Zavedal, da je stabilna podpora lahko le nekdo, ki je tudi sam takšen, ne glede na to kaj si o tem mislijo drugi.
Zaupanja vase namreč ne more spremeniti noben zunanji vpliv. Zato bo nedaleč od prestolnice še naprej živel samosvoj univerzum, svetovne trge zalagal s slovenskim kartonom in verjel v svoje vrednote.
Avtorica: Irena Rupnik, organizatorka, inženirka, managerka, ljubiteljica kulinarike, morja, hribov in dobrih knjig, a najrajši od vsega nasmejana mama in prijateljica. Zadnji dve leti pripada kolektivu Količevo Kartona, pred tem je izkušnje nabirala v lesni, papirniški ter kovinsko predelovalni branži. Verjame da v življenju ni naključij, dobre navade pa so ključ do uspeha.