Bil je eden tistih dni, ko niti pod razno ne pričakuješ, da boš razočaran. Temnozeleni kavč v obliki črke L, ki se je s krajšo stranico tesno prilegal bež steni s tapetnim retro vzorcem in babičinim gobelinom ter je bil zaradi mojih neumornih levjih skokov na njem na hrbtni strani izdatno ojačan, si je lahko oddahnil. Tokrat sem – kot sem bil dolg in širok – zleknjen na njem miroval. Vsake toliko sem zadovoljno pomigal s prsti na nogah, ko sem iz belo-modre skodelice imitacije kitajskega porcelana v usta nesel zvrhano žlico borovnic, na katerih se je lesketal sladkor. Nekaj posod teh slastnih gozdnih sadežev smo družinsko nabrali dan prej, v soboto. V tistih časih so bili klopi še prijaznejši in niso polnili časopisnih vrstic.
Vrata v kuhinjo so bila odprta, da sem iz dnevne sobe lahko slišal nerazločno radijsko čebljanje. Oče si je za kuhinjsko mizo kot Rodinov Mislec podpiral brado in si enkrat olajšano, drugič nejevoljno mrmral ter je odrezavo sikal proti šahovski tabli. Zraven lesene šahovnice so bile v organiziranem neredu odprte že precej načete knjige, iz katerih je oče črpal šahovsko znanje. Ročno izrezljane figure je kimajoče vlekel po že ustaljenih poteh in neutrudno preigraval otvoritve velemojstrov. Bila je povsem običajna zgodnjepoletna nedelja. Oče se je vživljal v kožo Kasparova, Fisherja in Karpova, mami je od vsega silnega dogajanja v tristopetintridesetem delu nadaljevanke zraven mene na kavču gledala pod kožo, sestra – ki jih v tistih najstniških letih ni bila nobena koža prav – pa je v najini sobi verjetno listala po bravotih. Takšen dan mi je bil pisan na kožo. Zlasti ker so vsi pozabili, da imam še domačo nalogo.
»… nagradno igro … prvi trije … nagrajeni … hitro pot pod noge …«
V kuhinji je zahreščalo, ko je oče od sebe živčno in nerodno odrinil stol. Topotanje korakov. Nedelja se je prevesila v nekaj drugega, ko je jakost radia povečal do te mere, da je zvok pretrgal popoldansko omotico. Mami se je zdrznila z zasanjanim kaj, kaj?, jaz pa sem peto žlico borovnic pridržal nekje na pol poti do odprtih ust. Pomežiknil nisem. Ah, kje.
»… ponovim. Za vse naše mlajše poslušalce urnih nog imamo danes prav posebno nagradno igro. Prvi trije, ki bodo v prestolnici prišli na kraj, na katerem se vidi vse štiri strani neba, bodo nagrajeni. Prejeli bodo Adidasove športne copate. Nagrada je mikavna, zato hitro pot pod noge. Prvi trije, ki bodo prišli tja, kjer se vidijo vse štiri strani neba …«
Znova topotanje. Na vratih se je prikazal oče. Nekaj mi je govorilo, da bo spregovoril, saj so to s prav posebno glazuro urgentnosti napovedovale že njegove oči. Popraskal se je po bradi. Ne vem, zakaj sem pričakoval, da se bo z nje usul sladkor.
»No, evo. Neki zate.«
»Kaj?«
»Ja, tole, a nisi slišal? Prvim trem dajo superge.«
»Kako pa vejo, katere cifre?«
»Ja, ne vem, saj ni važn. Superge so superge. Obuj se pa pejt hitr.«
»Kam?«
»Kako, kam? Kje se v Ljubljani vidijo vse štiri strani neba?«
»Na gradu, po moje.«
»Ja, no! Kje na gradu?«
»Na stolpu!«
»Ja, dej, hitr, hitr!«
Živeli smo tik pod gradom, kar je imelo svoje dobre in slabe strani. Med slabe strani bi lahko prištel to, da čeprav se na silvestrovo ni bilo treba drenjati med večtisočglavo množico, da bi opazoval magični ognjemet, kot škorec nikoli nisem zdržal dlje kot do enajstih, ne glede na to, koliko so me starši ščipali, polivali z ledeno vodo ali me z navijaško sireno poskušali obdržati v budnem stanju. Preprosto vedno sem ga prespal, pa čeprav sem ga imel tik pred nosom. Oziroma nad glavo. Dobra stran vsega skupaj pa je bila, da sem z leti nabral toliko kondicije, da sem to čudo kitajske pokajoče tehnike uzrl. In nato naveličano zamahnil z roko. Seveda pa to ni bila edina dobra stran. Prav posebej prikladno je bilo tudi takrat, ko so na grajskem stolpu name čakali čisto novi športni copati. Taki, da se z njimi lahko pohvališ. Taki, da si jih neseš s sabo v posteljo. Tudi če niso tvoje cifre.
Stekel sem. In nato tekel. Mimo priljubljene vogalne gostilne, ki je z zaprtimi polkni in nepobrisanimi vrtnimi mizami samevala, sem zavil v hrib. Zaradi vročične vneme, ki me je kot orkanski veter v hrbet vlekla naprej, prvič nisem zaznal globoke raze, ki se je v dolžini kakšnih petih metrov zažrla v steno ob poti navkreber. Od nekdaj se je govorilo, da jo je z ročko na balanci naredil podivjani motorist, ki je v zblazneli alkoholiziranosti izgubil nadzor nad motorjem, se najprej podrajsal po zidu, nato pa se na dnu raztreščil na prafaktorje. Jaz sem seveda verjel. Vedno sem verjel.
Tekel sem naprej, mimo otroškega igrišča, na katerem se je nekaj let pozneje poškodoval moj prijatelj. Na enem od tistih igral, na katerih je mogoče nekaj metrov nad tlemi prav frajersko sedeti in poznavalsko puhati žitenke iz djutifrija, mu je nenadoma spodrsnilo, da je kot lesena dila zgrmel na hrbet. Na ploh, da je naredilo puh. Za nekaj dolgih sekund je izbuljil oči, zmanjkalo mu je sape, nam pa otroškega junaštva. Danes je živ in zdrav. Vedno spi na boku. Vsaj tako se govori. Jaz verjamem.
Ko sem po Mačji stezi tekel mimo drevesa, na katerem sem vsako leto mami nabiral mačice, sebi pa nekaj pik, sem bil že zelo blizu cilja. Rahlo sem upočasnil, saj se mi je zdelo, da sem prvi. Ne, ni se mi zdelo, vedel sem. Zagledal sem dobro znani futuristično-socialistični rdeči kiosk, ki je lahko pomenil troje. Ali si v njem dobil hotdog, sličice za Tarzanov album ali pa karto za stolp. Stolp, na katerem so me čakale superge. Stekel sem mimo kioska.
»Ej, kam pa ti?« je iz notranjosti kioska zakrakala postava, odeta v zelen suknjič kontrolorja, ki je zelo verjetno oddajal vonj po skladiščih in pasti za poliranje strojev. Suknjič, ne kontrolor. Čeprav …
»Ja, veste, gospod, zgoraj, nagrada, samo prvi trije, superge dajo, po radiu povedali.« Ob avtoriteti sem vedno po malem zmrznil. To se je poznalo po glasu in stasu.
»Karto.«
»Ampak to je drugače … Nagradno je … Radio je zgoraj, gospod.« Seveda nisem vzel nobenega denarja s sabo. Kakšen denar, lepo prosim.
»Kupi karto.«
»Ampak, gospod, nimam … Stekel sem … Saj grem samo hitro gor, gospod.«
»Ne.«
»A vam lahko potem prinesem, gospod? Prosim. Prosim! Ne bom gledal okoli, obljubim. Samo po nagr…«
»Ne, ne. Ne. A-a.« S kemičnim svinčnikom je trkal po križanki in me nepremično gledal, medtem ko so mu plastična očala na recept počasi lezla navzdol po mastnem nosu. Razmišljal sem, da bi naredil nekaj korakov nazaj, kot da grem domov, potem pa se kot marinec odplazil mimo težaka v zelenem, ki že dve uri panično klika kemičnega in si razbija glavo pri 4 vodoravno, stekel gor in kot prvi dobil superge. Za to bi bilo vredno iti v marico. V zapor za deset let. Ampak sem cviknil, itak, v glavi mi je zavrelo od ponižanja, na jok mi je šlo. Na koncu jezika sem imel, da ga bom povedal mami, bo že videl.
»Prosim, saj bom hitro … Vam potem prinesem. Res, čisto res, gospod.« Samo odkimal je. Ni verjel, kot sem verjel jaz. Red mora biti, je govoril postani zrak v kiosku.
»Mi lahko vsaj poveste, gospod, če je šel že kakšen otrok gor?«
»Ne, nobenega nisem videl.«
To me je navdalo s kančkom upanja, zato sem se hitro pobral nazaj dol. Mimo drevesa z mačicami, zlizanih igral, zloglasne petmetrske črte in gostilne, ki je počivala na sinočnjih lovorikah, sem smuknil nazaj domov. Napol v solzah in poln nepotrpežljive evforije, da sem mencal na mestu in lovil zrak, sem v dveh stavkih povedal celotno zgodbo in že sem imel v žepu denar za karto. Na petah sem se obrnil in zdrvel nazaj v hrib. Eye of the Tiger.
Ko sem z jezikom do tal znova prisopihal do kioska, sem trdoglavemu križankarju pod nos zmagoslavno pomolil denar in ni mu preostalo drugega, kot da mi izroči karto. Seveda ne brez privoščljivega privihanja kotičkov ust in pokroviteljskega prha skozi nos. Toda vse to zdaj ni bilo več pomembno. Stekel sem. In tekel po rdečem polžastem stopnišču navzgor. Proti nagradi.
Ko sem prispel na vrh in je vame bušnil veter, je bilo v trenutku vsega konec. Tam, v kotu stolpa, so stali radijska ekipa in trije mladostniki, vsak s svojo svetlomodro škatlo športnih copat v rokah. Nekaj so vneto razlagali v mikrofone in ko so me zagledali, so za hip utihnili. Jaz pa sem se delal, da jih ne vidim, da se pred mano odpira samo prekrasen pogled na mesto. Pretvarjal sem se, da sem obiskovalec. In se zazrl v oblake. Ni mi šlo več na jok.
Kot vedno, ima vsaka stvar dobro in slabo plat. Tokrat je bila dobra ta, da sem pravilno uganil in sem dejansko lahko videl vse štiri strani neba. Slaba pa, da me je doma čakala polovica skodelice pacastih borovnic.
Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.
Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.