Stroji

Zadnjih nekaj mesecev v valovih do mene prihajajo novice iz sveta prevajalstva in s tem tudi drugih svobodnih (sic!) poklicev, ki me navdajajo z neprijetnimi občutki. Situacija že vrsto let drsi navzdol po namaščeni in nalomljeni brvi v brezno, za katerega se zdi, da nima dna, saj je vedno bolj zavit v temo. Toda kaj je ta tema? Od kod je prišla? Videti je, da je odgovorov ravno toliko, kolikor je vpletenih, in vedno, kadar v mislih dvignem kazalec in odprem usta, ko vprežem tipkovnico s tipkami, na katerih so že dodobra zlizani znaki, se zaletim v zid. Kaj naj pove človek, ki je tudi sam v tej igri? Zakaj začeti nekaj, kar je bilo že začeto neštetokrat, konča pa se vedno s pat položajem, ki še bolj razdvaja, ki še bolj v ospredje poriva ta nesrečni človeški faktor, ki napoveduje nove brezplodne debate, nove zamere, nova zavezništva, tako na odru kot za zaveso? Takšno je življenje, takšna je realnost, bi se lahko reklo. Samo ne vem, koliko mi je to všeč.

In medtem ko v hrib gonimo svoje rjave kroglice, ki ne dišijo po rožicah, se nižajo tarife, tako zelo močno, da se vedno bolj malikujejo službe tistega vodovodarja, ki smo ga nekoč odpravili s šilcem žganega in osladnim trepljajem po rami, tiste snažilke, ki do danes ni obstajala, in tistega natakarja, ki je nekoč domov nosil desetino našega zaslužka.

Ampak vse poteka naprej. Z nami vred. Povzdigujemo glas, ker je kraj za devetimi slovarji in tremi prevajalskimi orodji, v katerem se ne cedita več plačilna disciplina in kolegialna povezanost, tako prekleto osamljen. Tipkovnice glancamo naprej. Ker to lahko ali ker nimamo izbire. Rezultat je na koncu isti za vse. Smo na dražbi, ki poteka v obratno smer. Ničle, torej tega brezna, zavitega v temo, pa na ta način ne bomo nikoli dosegli. Čeprav bi bilo prav, da bi jo. Ker tega, kar počnemo, ne cenimo. Včasih se mi zdi, da so nekateri od tistih, ki dajejo delo, kot mali otroci, ki preskušajo meje, do kam lahko sežejo. Tisti, ki to delo sprejemajo, pa so kot permisivni starši, ki se skozi stisnjene zobe in zakrčene mišice smehljajo, medtem ko dete riše po stenah. Žalostna komedija obrnjenih vlog. Očitno je prelepo. Pravzaprav je še dovolj udobno.

mt

In potem so tu še stroji. Računalniške beštije, ti sodobni mehanski migranti, ki grozijo, da nam bodo s svojim avtomatiziranim prevajanjem pokradli službe in speljali ženske, saj naj bi znali vsaj z enim – odločilnim! – odtenkom več prišepniti vulevukuše. Ob tem dvakrat zamahnem z roko. Prvič, ker domnevam, da je slovenščina tako micen jezik, da še dolgo ne bomo na radarju robotskih osvajalcev, in drugič, ker menim, da smo ravno zaradi tistih odtenkov mi, ljudje, na boljšem. Vsaj zaenkrat, čeprav zaradi razprtij, tuljenja z dveh bregov vztrajno izgubljamo prednost. Seveda je vse to slaba tolažba. Vsekakor je to lažna uteha. Takšno je življenje, takšna je realnost, bi se lahko reklo. Samo ne vem, koliko mi je to všeč. In kaj narediti?

Kaj narediti? se sprašujem, ko se na obzorju mojega zavedanja ves čas zbirajo nevihtni oblaki, ki jih napol boječe opazujem s kotičkom očesa, medtem ko vnašam znak za znakom, besedo za besedo, segment za segmentom. Sprva sem to počel pet dni v tednu, ko sem še po viteško in trubadursko razglašal naokoli, da ne bom nikoli prevajal za konec tedna, nato je sledilo ponižno obdobje izjem, ko je padla kakšna delovna sobota ali nedelja, za tem je vikend postal ponedeljek, torek, sreda, četrtek ali petek. Tekoči trak besed. Kako si? Ah, saj veš, delovno. Večni, zguljeni in mehanski odgovor, ki ne prinese prav nobenega olajšanja, zgolj opomnik, kaj vse te še čaka v nedeljo ob sedmih zvečer. Počasi, kot žaba, ki se kuha v loncu, se navadiš na to, da se tiste staromodne sobote in nedelje skrivajo samo še v kratkih poteh od računalnika do vrča s kavo ali v genialno napisanem statusu v družbenih omrežjih, ki je dodatno poplačan z nekajsekundnim olajšanjem, če je podkrepljen z živobarvno fotografijo. Ali pa nemočnim krikom brez odmeva, zaradi katerega te eni trepljajo po rami, drugi pa vihajo nos. Čisto vsi pa delamo naprej, nosimo plašnice in orjemo po osiromašeni, izčrpani zemlji.

Naš poklic dolgoročno nima perspektive. Vsaj ne v takšni obliki, kot jo poznamo, kot smo jo nekoč vzljubili. Če se danes pogovarjamo in pregovarjamo glede tega, da prevajanje ne omogoča več dostojnega življenja, bo jutri samo še huje.

Ker danes vnašamo znak za znakom, besedo za besedo, vrstico za vrstico. Danes to še zmoremo. Za jutri nam ni mar, ker danes lovimo roke, oskubljene cente na besedo, poskušamo napihniti ure v minute, čim več stlačiti vanje, čim hitreje, čim hitreje, čim hitreje. Pristajamo na vedno manj za vedno več truda, pri tem pa brezobzirno povozimo še kakšnega sopotnika. Strojev sploh ne potrebujemo, ker se sami spreminjamo vanje. Kmalu ne bomo več potrebovali niti vode. Samo da bo delo. Iz minute v minuto, iz noči v noči. Medtem pa se bodo zunaj dogajale spremembe. Saj se pravzaprav že dogajajo.

Spremembe so v življenju seveda vedno dobrodošle, čeprav niso nikoli lahke. Prav je, da na svoji poti ves čas naravnavaš kompas, poskušaš neuhojene poti, se pri tem nabodeš na trne in padeš v kakšno grapo, ki ni pregloboka, da lahko splezaš ven. Toda vsi vseeno tega ne zmorejo. Za sabo puščamo ljudi, ki nimajo ne volje ne znanja ne okoliščin ne mlade krvi, da bi se rešili spon. Takšnih ljudi je vedno več, spremembe tam zunaj pa bodo vedno večje, tektonske, dramatične in na žalost tudi tragične. Sredi dirke smo in vedno več je upehanih, zadihanih, ki ne znajo in ne morejo več držati koraka. Cilj pa se oddaljuje, saj vmesni prostor napolnjujemo z neskončnimi minutami. Ker so nas prepričali, da je tako prav, da je takšna realnost. Drug drugemu postajamo stekli psi, obračamo si hrbte in v senci pobiramo drobtine ter si jih poskušamo čim hitreje stlačiti v usta.

Imamo velike oči strahu in namazane jezike. Prilagodi se, stisni zobe, ne bodi lenoba, vse se da, če se hoče, poglejte mene, sam si je kriv, kaj pa misli, da je, kje pa živiš, takšno je stanje, delaj, delaj, hitreje, hitreje, hitreje!

Kdo sploh potrebuje stroje? Saj pa vendar vse kaže na to, da smo lahko hitrejši in cenejši.

V tej vesoljni vasi, v kateri ni treba kričati, da bi se slišali, v kateri smo vsi eno, še nikoli ni bilo toliko posameznikov. Toliko mnenj, toliko zakulisnih dejanj, s katerimi podiramo vse, v kar smo nekoč verjeli. Da si lahko pomagamo. Da smo mi lahko spremembe, in ne, da nas zunanje spremembe, posredno tudi zaradi naših lastnih dejanj, silijo v nekaj, česar nočemo, česar ne zmoremo. Ali pa smo se nekoč samo slepili. Kdo sploh potrebuje stroje?

 

damjan zorc
Damjan Zorc

Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.

urška kozak
Urška Kozak

Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.

Več od Damjan Zorc

Ah, to morje

Morje. Ta obljubljena dežela miru in zamaknjenega stanja, v katerem je dovoljeno...
Beri dalje