Maroko je dežela, ki jo je najlepše opisal njen pokojni kralj Hasan II, oče sedanjega kralja Mohameda VI: “Maroko je kot drevo, ki ima korenine v Afriki, njegovo listje pa diha evropski zrak.”
Maroko je tako moderna kot globoko tradicionalna dežela. Maroko je dežela, kjer med obiskom medine v Fezu skočite v nek drug čas. Ko se vam bo med postopanjem po velikem trgu v Marakešu zazdelo, da nad sabo vidite nekoga, ki leti na leteči preprogi. In ob hipnotični, počasni hoji kamele skozi čarobne saharske sipine, da ste statist ali statistka v filmu Lawrenca Arabskega.
Maroko je stičišče arabskega, afriškega in evropskega sveta.
Je dežela s puščavo, gorstvom Atlas in morjem. Hamami, ponosnimi in gostoljubnimi berberi ter sitnimi trgovci.
Spodaj podajamo nekaj napotkov za obisk Maroka. Obiska ne priporočamo v času ramadana, ko življenje deloma zastane, ponudba v restavracijah je omejena, plaže so prazne in življenje čez dan zamre.
Naša pot je zajela tako obiske čarobnih medin, maroške Švice, noč v puščavi, maroški Hollywood, pozabljene utrjene vasice v atlaškem gorovju, soteske, ki jih je izdobla voda, oaze, atlantsko obalo kot ostanke rimske civilizacije.
Pot: Fez (naj medina) – Ifrane (maroška Švica) – dolina reke Ziz (dih jemajoča oaza sredi puščave) – Merzouga (začetek Sahare) – Ouarzazate (maroški Hollywood) – Marakeš – Oualidia (zanimiva obala) – Rabat (glavno mesto) – Volubilis (čudoviti ostanki rimskega mesta) – Meknes (starodavno mesto) – Fez.
Čemu se ne morete ogniti, kaj ne gre izpustiti ali maroških top 10 po našem izboru:
1. METIN ČAJ
Šop mete, ena karjola sladkorja, vrela voda in voila, čaj za oblizniti, ki se ga kar ne moreš napiti. Dodatno okusen je, ko ga v kozarce nalivajo z višine in postrežejo na imenitnem pladnju, v kombinaciji s kakšnimi maroškimi piškoti.
Meto se da videti na vsakem koraku in je v Maroku nikoli ne zmanjka. Tako kot ne pomaranč. Čaj ti ob prihodu v vsak prijazen riad ponudijo v znak gostoljublja. Čaj ti ponudijo ob povabilu na dom.
P.S. Če boste iskali alkohol v Maroku, priporočamo, da si zaloge napolnite na letališču v duty-freeju. Resda pa imajo v Maroku kar nekaj tudi trt in vse bolj okusno vino.
2. SVEŽE STISNJEN SOK POMARANČE, LIMONE ALI SLADKORNEGA TRSA
Pomaranče in limone v Maroku rastejo za vsakim vogalom (op. tako kot pri nas npr. jabolka) in tako je bogata tudi ponudba sveže stisnjenih sokov po smešno nizkih cenah.
Odvisno od mesta in strateške pozicije prodajalca, ampak cene sveže stisnjenega pomarančnega soka (2 dcl) so se večinoma gibale med 35-50 centi, limonada je bila slab evro in prav toliko sok sladkornega trsa. Tega sicer ne dobiš povsod, mi smo se ga pošteno napili v Rabatu in Meknesu. Nadokusno!
3. RIAD/KASBAH DAR DAIF V OUARZAZATE
Če te zanima pristna lokalna izkušnja, potem za potovanja po Maroku priporočamo prenočevanja v t.i. riadih (op. riad po arabsko pomeni vrt).
Riad je neke vrste maroško gostišče, ki ni hotel, ampak deluje bolj, kot bi prespal v eni od sob z lastno kopalnico pri nekomu doma.
Naše izkušnje z riadi so bile večinoma pozitivne, dovolj prostora in čisto, lokacije v medinah, kar je super, znajti se je treba edino s parkiranjem, a je tudi tega dovolj.
Povsem sprejemljive so cene, v našem primeru so se gibale med cca 30-64 evri (sobe za 2-4 osebe). V ceno je bil vedno vključen tudi maroški zajtrk (njihove palačinke, koruzne štručke, kava, čaj, pomarančni sok, marmelade, maslo, ponekod jajčne omlete, ocvrte miške, sadje, jogurt).
Od vseh riadov in preiskusili smo jih kar nekaj, nas je nadvse očaral tisti v Ouarzazate, ki ima kasbah (trdnjava) v svojem imenu – Kasbah Dar Daif. Težko ga je bilo najti in od zunaj ni zgledal bogvekaj, ampak notri, notri pa olala, kakšne sobe, kakšen zajtrk, kakšen hamam! Če se znajdete v okolici, pojdite prespati tja.
Mimogrede, Ouarzazate je mirno mestece, včasih eden od sedežev francoske tujske legije, danes pa ima tam sedež Atlas Film Studios – največji filmski studio na svetu. 30.000 kvadratnih metrov prostora za snemanje (op. večinoma je puščava).
Tam so posneli kar nekaj precej znanih filmov (Gladiator, Kleopatra, Mumija, Babel, Lawrence Arabski, Patton …), in še več epizod različnih nadaljevank (Igra prestolov, Beg iz zapora …). Vam je ta trdnjava znana? 😉
4. S KAMELAMI V SAHARO
Merzouga je dobro izhodišče za nekajurne do nekajdnevne poti v Saharo. Odvisno od tega, koliko časa imaš na voljo. Lahko greš s kamelami, štirikolesniki ali džipi.
Cena je, kot vse v Maroku, stvar pogajanj. Za cca 50 EUR (op. možno, da gre ceneje, gotovo pa tudi veliko dražje) greš lahko s kamelo, na kateri jahaš poldrugo uro, v berberski tabor globje v puščavi.
Tam ti postrežejo metin čaj, pripravijo večerjo s tajinom, igrajo berbersko glasbo, prenočiš pa v postelji v šotorskem taboru. Naslednji dan s kamelo odjahaš nazaj, dobiš še zajtrk, možno se je tudi stuširati. Začne se okoli 18h zvečer, konča pa naslednji dan okoli 11h.
5. HAMAM
Obisk hamama (op. arabska beseda za parno kopel) v Maroku je nujen. Ali, kot je pravilno ugotovila manekenka Rachel Hunter, – ena najboljših izkušenj s čiščenjem telesa. Zlasti po noči v Sahari, ko s seboj na koži odneseš še malo puščave.
https://www.youtube.com/watch?v=EA3IR1sK04s
Hamam je svojevrstno doživetje in je bilo svoje dni glavno zbirališče žensk, danes pa se v njem razvajajo tako domačinke kot turisti. Hamam je za Evropejce še posebej zanimiva kopel, saj te vešče gospe umijejo kot dojenčka in kar je zlasti pomembno, zdrgnejo odvečno kožo.
Čeprav se tuširaš vsak dan, se ti po drgnenju v hamamu zdi, da si navadna svinjka. Toliko stare kože gre od tebe.
Sledi miljenje in po želji tudi masaže ter takšna in drugačna maziljenja. Vaša koža vam bo hvaležna in ko je hvaležna koža je telo zadovoljno.
6. MEDINA V FEZU
Medine – arabsko ime za stari del mesta – so z visokim obzidjem obdane stavbe, med katerimi se vije nebroj ozkih uličic, v katerih se zlahka izgubiš.
Medine so tudi mesta, kjer obrtniki na t.i. soukih (tržnicah) prodajajo svojo robo, od lončarskih izdelkov, srebrnih čajnikov, bižuterije do raznega usnja, preprog, znamenitih papučic, ki jim rečejo babouches, omamnih začimb, hrane, sladkarij …
Fez je tretje največje mesto v Maroku in hkrati najstarejše kraljevo mesto v deželi. Na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine! In če vam želodec da, si velja ogledati tudi kakšno tradicionalno predelavo in barvanje usnja.
Sicer precej smrdijo, ampak fotke so pa dobre. 🙂
Če se vam zdi, da imate vi smotano službo, vas bo pogled na delo gospodov v teh smrdečih kotljih na 40C odrešil misli o vaših težavah v službi.
Prehodili smo medine v Marakešu, Rabatu, Meknesu in Fezu, ki jih opisujejo kot najlepše, brez zadržkov pravimo, da je medina v Fezu brez konkurence. V Fezu se ti zdi, kot da bi padel v eno od zgodb v Tisoč in eni noči.
Medina v Fezu je najbolj skrivnostna in avtentična, s pristno lokalno robo in ravno prav agresivnimi prodajalci. V Marakešu so namreč obupno tečni, v Meknesu pa se prodaja čisto preveč ene svaštare. Najbolj kvalitetne maroške usnjene natikače prodajajo v medini v Fezu.
7. TRG JEMAA EL-FNA V MARAKEŠU
Nekaj, kar je nujno treba videti. Kot velja za medino v Fezu – skok v nek drug čas. Ves čas en tak filmski občutek, kot bi se sprehajal po kakšnem bondovskem filmu ali pa v Ali Babi in 30 razbojnikov.
Liki, kot so pripovedovalci zgodb, krotilci kač, so kot liki, ki bi ušli iz arabske pravljice. Trg je zaslužen, da so se na Unescu dogovorili za nov seznam – seznam nesnovne kulturne dediščine. Prav trg Jemaa El-Fna je na njem vpisan med prvimi.
Marakeš in ta trg še posebno je sploh kraj, kjer se za tvojo pozornost agresivno borijo prodajalci sadnih napitkov, raznih oreščkov in vrhunskih datljev, olj, začimb, keramike, pripovedovalci zgodb, krotilci kač, plesalci, tatoo mojstrice (op. henna), da o odprti kuhinji niti ne govorimo …
Ni, da ni, je pa to posebna izkušnja, na katero se velja dobro psihično pripraviti. Nadlegovanje namreč tu dobi povsem nov pomen.
Če to bereš in si belka, dodatno pazi se! Vsak trgovec, in teh je tam en milijon, te vleče za rokav helou, ikskjuzmi, helou, ikskjuzmi, ver ar ju from … in tako v nedogled.
Prvo uro ali dve zna biti naporno, potem se navadiš, sprejmeš to igro in nekako gre. O življenju žensk v Maroku v nekoliko starejšem zapisu dr. Katje Žvan Elliott, ki živi in dela v Maroku.
8. SIRUP IZ DATLJEV
V Maroku slovijo tudi po predelavi medu, ampak ker sami prihajamo iz države, kjer imamo medu na pretek, so nas v Maroku bolj zanimali datlji in vse, kar lahko ta slasten sadež da od sebe.
Kot čisto presenečenje je bil del asortimana za zajtrk v dolini reke Ziz, oaza sredi puščave.
Če vas zanese v tiste kraje in potrebujete prenočišče, priporočamo riad Gîte Dans la Palmeraie v vasici Errachidia) in smo se v datljev sirup takoj zaljubili. Tako zelo, da smo v lokalni kooperativi nakupili, kolikor je kovček še lahko nesel.
9. TAJINE NA TERASI Z RAZGLEDOM
Tajine je tipična maroška jed – golaž, pripravljen v lončeni posodi, notri pa različne vrste mesa (piščanec, govedina, jagnje ali kefte, mesne kroglice) v različnih kombinacijah z zelenjavo in omakami. Dobiš jih povsod, kakovost se precej razlikuje, ni nujno povezana s ceno.
Za tajine smo na različnih koncih države različno plačevali, tam nekje od 3-13 evrov, večinoma pa okoli 6 EUR. Obedovanje na terasah z razgledom na mesto ali kakšnega od trgov je še ena maroška značilnost. Poleg tajinov so nam iz ušes že gledale tudi maroške solate, piščanci z limono in razni manjši prigrizki.
10. PRIJAZNOST BERBEROV
Pogovor z mlajšimi Berberi v puščavi, ko so nad tabo najlepše zvezde na svetu, ti da vedeti, da zgodovinske nesimpatije med arabskim prebivalstvom in Berberi še kar obstajajo. Mlada Berbera Omar in Mohamed sta tarnala, da jih arabski kolegi iz Feza in Marakeša, ki v puščavo vozijo turiste, gledajo s prezirom.
Berberi, ki ponosno nosijo tradicionalne turbane in berbersko opravo, so kar tekmovali v vljudnosti in gostoljubnosti.
Mladi vodič Mohamed je med hipnotično hojo s kamelami lovil puščavske ribice v sipinah. In vmes napravil tako dobre fotografije očaranih turistov, da bi prav lahko bil tudi pomočnik Annie Leibovitz.
POTOVANJE Z AVTOM
Rent-a-car je zelo dobra in ugodna opcija za potovanja po Maroku. Odvisno seveda od velikosti in moči najetega avtomobila. Priporočamo polno zavarovanje, saj imajo podobne navade kot Parižani, da avto na parkirišču mimogrede butnejo.
Z najetim avtom je bilo precej enostavno potovati, priporočamo pa uporabo kakšne GPS navigacije za boljšo orientacijo na poti.
V našem primeru je bila to aplikacija Sygic.
Večje ceste in mesta so že dobro označeni, z vsem ostalim pa si težko pomagaš, razen, če govoriš in znaš brati njihov jezik.
Bencin je razmeroma zanemarljiv strošek, liter neosvinčenega stane slab evro. Praktično na vsakih 10 km srečaš policijsko patruljo, ki zaustavlja promet, a so do turistov strašno uvidevni in jim zgolj prijazno pomahajo.
KAJ JE TREBA PAZITI
Barantanje je v Maroku nacionalni šport. Nikoli, nikoli ne pristani na prvo ceno, ki je običajno absurdno visoka. Takoj postavi za več kot pol nižjo ceno in potem se igra nadaljuje. Vedno boš odnesel takratko. Nikoli ne boš dobil cene, kot jo dobijo domačini, še vedno pa je blago za naše razmere izredno poceni.
V Maroku je potrebno pustiti napitnino tako v restavracijah, riadu kot vodičem kamel in po mestu. Odvisno od dolžine postanka in velikosti uslug. Paziti je potrebno na samooklicane vodiče, ki te lahko oberejo, zlasti ob prihodih v velika mesta kot je Marakeš. Vsaka hipna nepazljivost te bo koštala. Mulci na motorjih te bodo hipoma prepričali, da vedo pot do tvojega riada in potem zahtevali precej nore vsote denarja za vodstvo. Najbolje jih je ignorirati in se v primeru izgubljenosti zanesti na uraden taxi.
Bankomati so v vseh večjih in manjših mestih. Plačevanje v Maroku povečini deluje samo keš in je za plačila potrebno odšteti bankovce. Kartice sicer jemljejo, a neverjetno pogosto se zgodi, da ravno tisti dan linija ne deluje. 🙂
Restavracije ob turističnih predelih so običajno “turist traps”. Mi smo se ravnali po napotki vodiča Routard, ki je dal dobre nasvete.
V velikih mestih je najbolje ignorirati klice “Where are you from?”, ker s takšnimi vprašanji skušajo pridobiti tvojo pozornost. In potem si ujet, ne moreš se več izviti ven. Z njihovo močjo prepričevanja boš iz trgovine odšel z najmanj malo lončeno skodelico.
Hrana na ulici je strašno poceni in tudi okusna, a se zna zgoditi, da boste naslednji dan intenzivno iskali vsaj za silo čista stranišča. Ta so lahko, uf, res obupna. Hrana na ulicah je mestoma zelo papricirana. Za vse z občutljivi želodci in prebavnim traktom … preskoči.
Maroko je čarobna dežela. Ki jo morate doživeti in obiskati. Če rabite še kakšen nasvet, vam ob primerni napitnini posredujemo še kaj več. 🙂