Trening kamp na ledeniku

Nedelja, točno opoldne gremo na Langjökull. Dooolg ledenik, v prevodu. Z Asmo (Katar) sva bili dežurni za kuharijo. Zajtrki niso problem, znosiš na mizo, kar imaš, in je bilo več ali manj to to. Za kosilo pa takrat ni bilo prav veliko časa, dopoldne smo kot podivjane čistile koči, razdeljevale smuči in čevlje, pakirale kovčke in sani ter zlagale robo na prikolico, tako da smo se morale zadovoljiti s tuninimi sendviči. Celo solata se je od nekje našla. Jedla sem, kot da je zadnjič. 🙂

Čevlji, ki sem jih dobila jaz, nismo imele vse enakih, so bili posebni. Z nečim podobnim naj bi polarne kotičke sveta pred kakšnimi stotimi leti odkrival norveški raziskovalec Amundsen.

Če so bili dobri za njega, bodo tudi zame. Prav zagrebla sem se zanje, tako fino so izgledali.

Predvsem pa je notranji vložek obetal, da bi znali biti tudi zelo topli. Ker, če me v polarnih razmerah kaj skrbi, potem so to prsti na nogah. Za prste na rokah bi rekla, da so na drugem mestu.

Tudi smučke, ki sem jih dobila, so imele svojo zgodovino. Felicity je bila z njimi na svojem solo potovanju čez Antarktiko, tako da sem bila kar malo važno, da sem jih ravno jaz dobila.

Na hribu sem se potem seveda ekstra trudila, da ne bi prevečkrat telebnila na rit.

Konec koncev sem iz Slovenije in mi se rodimo s smučkami, nekaj takega sem okoli trosila, se mi zdi. 🙂 V resnici sem pa drugič v življenju stala na teh smučkah, ki so bile nekakšen hibrid med tekaškimi in starimi alpskimi.

Vse je bilo na poskok tisto dopoldne in vodja oprave Felicity vidno nervozna, ker smo zamujale. Kako ne bi, ko pa si je bilo treba urediti pričeske, zložiti parfume in šivati sanke. Mene je kar trgalo od smeha, ko sem gledala po sobi, kaj delamo zadnje minute pred odhodom … 🙂

Uro kasneje od načrtovanega smo bile pripravljene. S kombijem in avtornjakom smo jo mahnile proti ledeniku, kakšni dve uri stran od naših koč, ob poti pa čudovita vulkanska pokrajina.

Razpoloženje v kombiju je bilo, kot da se odpravljamo nekam na plažo, s čivavo na straži in mojitom v roki. En kup afnarije.

Potem pa pridemo do vznožja ledenika Langjokull. Uf. Lepo. Hladno. Oblačno. Čakale smo, da pride avtornjak po nas, v treh delih so nas prepeljali na vrh ledenika.

Ogledovala sem si okolico, se smukala okoli snežnih sani, parkiranih ob vznožju in pripravljenih za turiste. Nekateri se v toplih polarnih busih odpeljejo na vrh, skočijo za par minut ven, poslikajo in “been there, done that”, odpeljejo nazaj. Mogoče sem se počutila celo malo važno, ker smo imele me v planu vendarle bolj pravo avanturo.

ZDAJ GRE PA ZARES

Precej slabo vreme je bilo na vrhu – oblačno, pihalo je, vidljivost zelo slaba in skoraj bi jo lahko resno skupil voznik našega avtornjaka, ki se je po ledeniku vozil do nas. Prehitro v enem ovinku, zaneslo ga je s poti in v ledeniško razpoko. Dna se ni dalo videti.

Z drugim vozilom so ga uspeli zvleči ven, tako da je bilo na koncu vse v redu, vsekakor pa resen opomin, da se v teh razmerah ne gre hecati.

Na vrh edino po začrtani poti, sicer tvegaš, da te potegne v kakšno od sicer s tanko plastjo ledu in snega prikritih razpok.

Ko smo vse prispele na vrh, se ni dalo videti drugega kot belo belo in še enkrat belo vse naokoli. V manjšem viharju smo postavljale šotor, bila je že noč, ko Felicity pravi: “Punce, pred spanjem bomo vadile hojo na smučeh.”

In smo šle, mogoče je vsaka pri sebi malo godrnjala, ampak smo si nataknile smuči in začele krožiti okoli tabora. Nekatere med nami so sploh prvič stale na smučeh, nekatere snega že dolgo ali pa sploh še nikoli niso videle.

Mrzlo je bilo. Ko migaš, gre brez težav, kakor se ustaviš, začne zebsti. Kakšni dve uri smo vadile, potem pa hitro v šotore in večerja. Juha in rižota.

Kako smo si postlale? Na tleh vsaka po 2 običajni ležalni blazini, takšni za na plažo, in spalka za -40C.

Meni je bilo dovolj spodnje termalno perilo, nekatere so imele še kaj več na sebi, nekatere manj, en par nogavic sem obdržala na sebi in obvezno kapo na glavi, sicer te preveč zebe. Po nekaj dneh, no, že po nekaj urah je bila moja frizura genau za naslovnico revije Vogue.

PRVE NOČI NA LEDENIKU NE POZABIŠ NIKOLI

Že ko sem jedla večerjo, sem vedela, kaj bo. In točno to se je zgodilo. Sredi noči je bilo treba na WC. Kako ne po tisti juhi in rižoti. Jebela cesta. Nekaj ur sem se borila sama s seboj, klasika, dokler ni šlo več. Morala sem iti. Je.be.la cesta. Zato, ker si je bilo treba natakniti tople hlače, pa nepremočljive hlače, pa puli, pa puhovko, pa rokavice, pa sneške, pa vzeti robčke, pa naglavno luč, pa … Sredi noči iz relativno “toplega” šotora in spalke na WC. Edina, ki je morala iti.

Škrip, škrip pod nogami, kakšnih -10C gotovo. Nekaj 10 metrov stran opazim avtornjak, za njim smo pred nočjo postavile WC. Ampak avtornjak so medtem premaknili, meni pa je ostalo v spominu, da je WC tam, za njim. Ko pridem tja, WC-ja ni.

Čakaj malo, se mi že meša? Izgubljam koordinacijo?! Saj ne, da bi jo veliko imela, ampak vseeno, ne se hecat, kje je WC?!

Je to že ta podhladitev, o kateri nam je v dolini govorila Felicity?! Ena mala panika, vam povem, ob treh zjutraj. Predstavljajte si, da je zelo mrzlo, vidljivost zelo slaba, temna noč … Malo sem se vrtela okoli, ampak potem na srečo hitro našla cilj.

Tam gor mi je postalo jasno, zakaj raziskovalci in raziskovalke na takšnih ekspedicijah in v takšnih razmerah napnejo vrvi med različnimi točkami, kot sem prej gledala le v filmih, ker se res hitro lahko zmedeš ali izgubiš, zatavaš malo v drugo smer, niti ni nujno, da si daleč od šotora, ničesar več ne najdeš in pri teh temperaturah nimaš šans. Vse to je bila odlična šola, spomni te, da je nujno biti zelo zelo previdna.

Glede temperatur v šotoru, ni, da bi se človek do nagega slekel. Ko se pogovarjaš, se razleza tista meglica iz ustec. Razen, če postaviš gorilnik v spalni del, vse ostalo zapreš, potem pa je žurka. Zna priti do 20C. No, pri nas se to ni zgodilo, ves čas je bilo treba nekaj štediti z gorivom, že tako smo bile menda preveč potratne in zadnji dan skoraj ostale brez vode in hrane. Ker smo prej preveč kurile v šotoru.

THE WALL ALI ZID PO DOMAČE

WC-ju se tam gori reče Zid. V dolini se je Steph, ki je bila že na Antarktiki, hvalila, kako dobre zidove zna graditi. Mi ni bilo jasno, o čem govori, prepričana sem bila, da gre za kakšno zunanjo zaščito šotorov pred viharji. Ne.

The Wall je zid in zid je kraj, kamor se umakneš, ko greš, kamor gre še cesar sam. Zid te rahlo ščiti pred vetrom in ga imamo zato vsi radi. Punce so ga gradile vsak večer znova. Za zidom se izdolbe kanal, ki se proti jutru spremeni v manjši hribček. 🙂

Jaz sem zid obiskala prav vsako noč. Jaz in Susan, če se ne motim, sva bili edini ponočnjakinji. Za nagrado sva lahko občudovali severni sij, vsako noč je bil, na žalost je bilo vedno rahlo oblačno, tako da se ni videlo najlepše. Škoda, ker so za našo zadnjo noč na ledeniku napovedovali pravi spektakel, v Rejkjaviku so v ta namen celo ugasnili luči. Resnici na ljubo je bilo ponoči tudi tako hladno, da sem s kapuco na glavi pokukala proti nebu, aha, sij, par sekund, ker se je slabše videl in bejžmo nazaj v šotor, da ne zmrznem. 🙂

Na ledeniku sicer nisem spala vsega nič. To bom morala malo povaditi pred odhodom na naslednji trening, ker je fino, če si pred obremenitvami čimbolj spočita. Sicer delaš napake, v teh razmerah pa te lahko drago stanejo. Kako bom to zvadila, še ne vem, ampak moram.

IDEALNE MERE: 90-7-90

Na ledeniku Langjokull smo živele tako, kot bo praksa na poti na Severni pol. Dnevna rutina je bila bolj ali manj enaka, zbujanje ob sedmih zjutraj, do devete smo imele čas za zajtrk, kavico, napolniti pa smo si morale tudi plastenke in termoske z vodo. Si misliš, da bosta dve uri več kot dovolj, ampak jedva prideš skozi. Meni je recimo samo obuvanje čevljev vzelo kakšnih 7 minut.

Ob deveti uri zjutraj mora iz šotora stopiti prva oseba. Naloge v mini ekipi, ki šteje 4 osebe, so nekako razdeljene tako, da sta dve osebi bolj v šotoru, dve pa zunaj. Notranji pripravljata hrano in uredita bivališče, medtem ko zunanji zavarujeta šotor.

Kakor komu bolj leži, jaz sem se javila za zunanje zadeve, kar pomeni, da sem morala biti prva oseba na snegu.

Zjutraj začneš z odmetavanjem snega s klinov, ki si jih večer prej naložil s snegom. Ob 9:10 se ti pridruži druga oseba, ki začne zlagati spalke, hrano, osebne stvari … na sanke. 9:20 morajo biti vse štiri osebe zunaj in pripravljene, da pospravijo šotor. 9:30 so smuči na nogah, sanke pripravljene in gremo dalje. V drugo bazo.

Prvo jutro na ledeniku nam to še ni šlo najbolje od rok, tudi nismo zares razumele, zakaj se je treba tako zelo držati tega urnika. Ampak ko enkrat zmrzuješ zunaj na snegu, ko je ena ekipa že pripravljena, da krene naprej, druga pa še mečka, takrat … Gremo, gremo! Ker nas zebe. Proti koncu smo bile že precej zverzirane in uigrane. Na minuto natančne.

Ob sedmih zjutraj torej vstajanje, ob pol desetih na smučeh, potem pa 90 min hoje na smučeh, 7 minut odmora, 90 minut hoje, 7 minut odmora … tam nekje do petih popoldan, ko smo postavljale nov tabor. Čez dan smo naredile kakšnih 13 kilometrov.

TRENING KAMP NA ISLANDIJI USPEL

Polovico časa smo imele na ledeniku slabo in hladno vreme, drugo polovico pa čista milina. Brez prehudega vetra in ves čas sončno, odpiral se je celo pogled na sosednje hribe, tako da smo na moč uživale.

5 dni, potem pa je bilo luštnega konec. Veliko smeha, veliko novih znanj in izkušenj, mogoče kakšna kilca manj, nobenega pretiranega tarnanja ali celo sploh nič zaradi nizkih temperatur, samo prijetna utrujenost in še večja odločenost, da se skupaj lotimo Severnega pola in ga spremenimo v super pustolovščino.

Hvala vsem za krasno podporo, upam, da lahko vsaj malo vrnem z objavami o dogajanju in vsem, kar sodi zraven takšne ekspedicije.

Zdaj smo že razpršene na vse konce sveta, vsaka s svojim načrtom treninga do naslednjega snidenja v živo, ki je predvideno za februar 2017. Norveški Svalbard. Domovina severnih medvedov in še hujšega mraza. Zadnja aklimatizacija pred odhodom proti Severnemu polu.

Če se pa sprašujete, kaj je bila prva stvar ob vrnitvi v civilizacijo? Najprej burger za tri, “z vsem mi ga dajte, gospa, kar imate”, potem pa tuš.

P.S. Pa tega ne govoriti okoli. En teden za nami so na Langjokull prišli rezervisti britanske vojske, ki se novembra odpravljajo na Antarktiko. So šli na ledenik za aklimatizacijo. Po nekaj dneh so jih morali evakuirati, ker “niso več zdržali v tistih pogojih”. 😉 Ampak so pa imeli res res zelooo slabo vreme in pogoje.

P.S.2 Še več fotografij in kup zanimivih posnetkov pa lahko ujamete na naši Facebook strani. 

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

EKSPEDICIJA NORTH POLE 2017

– priprave na ekspedicijo lahko spremljaš na Metini listi

– Spletna stran ekspedicije North Pole 2017

– podkast Polar Exposure

– Facebook stran

– Twitter @NorthPole2017

– Podpreš nas lahko TU in TU, HVALA!