Trgovina je zaprta zaradi inventure

Foto: Rachel Park via Unsplash.

Vsako leto, naj bo za nas dobro ali slabo ali pač mešano na žaru, je posebno leto. Piko na i 2017 pa bom tokrat postavila po gruzijsko, z zdravicami. Pred nekaj tedni sem se namreč vrnila iz službene poti v Gruziji. Država, nekoč ena od sovjetskih republik, leži na razpotju med Vzhodno Evropo in Zahodno Azijo. Šteje slabe štiri milijone prebivalcev. Če vas pot kdaj zanese v tiste konce, potem si morate nujno dati duška z njihovo hrano. Khachapuri adjaruli, khinkali, ajapsandali, jonjoli … Vse izjemno okusno!

Gruzijci so znani tudi kot imenitni vinarji, njihova tradicija sega v antične čase in novembra letos so znanstveniki prav v Gruziji odkrili najstarejše bokale vina na svetu. Ocenjujejo, da so stari okoli 8000 let.

Vedela sem torej, da Gruzijci slovijo po pridelavi vina, nisem pa vedela, da večerje običajno izkoristijo za serijo enih zdravic. Za nas precej neobičajno. Slovenci in Slovenke smo glede tega malo sramežljivi, ko, pardon, če ga imamo dovolj pod kapo, morda padeta zdravica ali dve, nikakor pa se ves večer ne zahvaljujemo temu in potem onemu ali tretjemu, kot sem to doživela v Gruziji. Precej natančno imajo celo določeno, komu je lahko namenjena prva zdravica in tudi zaporedje ostalih, ki sledijo. Spodaj je moj seznam, gre pa nekako takole:

ZDRAVICA MIRU

Prvo zdravico je menda treba nameniti miru. Zato, dvignimo čaše, ne le za mir na Bližnjem vzhodu ali drugih žariščih po svetu, predvsem vam privoščim obilje miru v vašem domu, v vaših srcih, mirne dneve v službi in tudi, da bi vam otroci dali mir zvečer, ko gledate vašo najljubšo nadaljevanko. Čin!

ZDRAVICA SLOVENIJI

Druga zdravica naj bi šla tvoji državi. Na zdravje torej, Slovenija! Kar nekaj sem potovala po svetu, povsod je lepo, a najlepše je hoditi po gozdovih, kjer si še z medvedom na ti.

ZDRAVICA PREMINULIM IN ŽIVLJENJU

Leto je strahovito pustošilo. Mnogo prezgodaj so se nekateri poslovili od nas, nekajkrat je zarezalo še prav posebej globoko. Še v zadnjih dneh decembra ni bilo miru. A bolj kot to, da nekaterih ni več, velja slaviti njihovo zapuščino.

Zato tudi nauk letošnjega leta: ničesar ne odlašaj, ker nikoli ne veš, kaj bo jutri prineslo in koga od tvojih bližnjih bo odneslo.

Na zdravje! Dobesedno.

ZDRAVICA NEKOMU, KI PRAZNUJE KAJ POSEBNEGA

To zdravico poklanjam Kočevski. Letošnje leto je bilo za nas namreč zelo posebno. To, da Slovenija sodi med najbolj gozdnate države v Evropski uniji, ni nič novega. Skoraj 60 % naše države prekrivajo gozdovi, za občutek, na Kočevskem kar okoli 90 %. Nekateri med gozdovi so še posebej dobro ohranjeni in imajo status pragozda, torej odlično ohranjenega gozda v naravnem stanju, gozda, kjer je prepovedano sekanje, kjer je dragocena dediščina prepuščena naravnemu razvoju in sploh zakonom narave.

Pragozd Krokar nad Kolpo (foto: Ljuba brank via Wikimedia).

Pragozd Krokar je bil v sklopu večnacionalne razširitvene nominacije letos vpisan na prestižen seznam UNESCO naravne dediščine. To je izjemen dogodek in po Škocjanskih jamah leta 1986 šele drugi tovrsten vpis za Slovenijo! Zato lepa hvala ljudem, ki razumejo naravovarstvo in hvala vsem zaslužnim za izjemno gospodarjenje z gozdovi na Kočevskem. Upam, da bo Unescov Krokar tudi imenitna priložnost za turistično promocijo destinacije Kočevsko.

ZDRAVICA STARŠEM

Starše prevečkrat jemljemo za samoumevne in čisto premalokrat se zavedamo, kako zelo mogočen steber so v naših življenjih. Na zdravje in čimveč skupnih trenutkov!

ZDRAVICA PRIJATELJEM IN PRIJATELJICAM

Hvala vsem, ki prijazno sodelujete z Metino listo. Stran niti približno ne bi bila tako bogata brez vas. Hvala vsem za čudovite podkaste in vrhunske tekste, hvala, ker z vašimi modrimi mislimi bogatite naš prostor.

In še posebej iskreno bi se na tem mestu rada zahvalila vsem prijateljem in prijateljicam, tistim najbolj neotesanim, ki mi po pravici povejo, da je treba nekaj narediti s podočnjaki, da se mi na licu rišejo nove gube in da sem zadnjič čisto falila z eno kolumno. Hvala, ker ste!

ZDRAVICA LJUBEZNI

Kaj je ljubezen? Ljubezen je, ko najstnik v času hitrih znanstev in površnih čustvovanj še piše poezijo. Pripenjam pesem, ki jih sicer imenitno kuje moj nečak.

“Ko boš stara, zgubana v lica, morda v parku mimo mene šla. Naj soj jesenskih sonc razkrije plat zvona, ki v srcu bije, da še vedno ljubim vas gospa. / Nekdaj polt imeli ste svileno; ob pogledih je pordela od zadrege. A navkljub starosti, ki vas zdaj teži in rdečice, ki je že davno ni, vam potrebno lice je poštene nege. / Zlato, ki se poprej v laseh je prelivalo, odteka v reko, ki v nepovrat hiti; kolesje časa pač ne prizanaša
brzica nas zdaj sem, zdaj tja odnaša, bedak je kdor z deročo reko se bori – z brodarjem pojdem jaz in pojdeš ti. / Smrt in pa globoka jama; bomo, bova, bom v njej doma. A dokler še teko mi leta in mi ljubezen je edina večna in pa sveta priznam: še vedno ljubim vas gospa, četudi le smrt je prostor, kjer lahko srečna bi bila.”

ZDRAVICA GOSTUJOČI DRUŽINI

In nenazadnje bi se rada zahvalila ekipi, ki ustvarja časopis Kočevska in prijazno gosti moje kolumne. Hvala in še na mnoga leta. Lepa hvala tudi vam, spoštovane bralke in bralci, za komentarje, kritike in pohvale.

Srečno vsem v 2018!

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 28.