Tudi enostavno dostopno jagodičevje ima svojo ceno

zamrznjeno sadje
(foto: pda796 via Flickr)

Pred kratkim je v Avstraliji zaokrožila vest, da se je zaradi uživanja okuženega zmrznjenega jagodičevja kitajskega porekla več ljudi okužilo s hepatitisom A. Nekaj jih je hudo zbolelo, veliko pa jih je drlo k zdravniku, da bi se testirali za morebitno okužbo, četudi znakov bolezni niso kazali. O ‘nevarnem sadju’ so poročali mediji, o njem so se vneto pogovarjali ljudje v službi, na avtobusih …

Prehranski preplahi niso nikakršna novost. Vedno znova pa poleg zdravstvenih vprašanj odprejo še vrsto drugih.

Eno od pomembnejših naslavlja probleme povezane z globalizacijo prehranske verige in prehranskih poti. V družbah blaginje smo se ljudje odvadili razmišljati o prehrani, ki jo narekuje sezonskost živil, prav tako lokalnost pridelkov. Zato ponudba in povpraševanje prehranskih izdelkov, ki sta osvobojeni lokalnosti in sezonskosti, v zadnjih desetletjih cvetijo. Zaradi cenejše delovne sile živilski produkti nemalokrat opravijo bizarne poti. Denimo, piščanci odpotujejo na “Vzhod” v procesiranje, od tam pa se kot perutnina vrnejo nazaj v Evropo. Zaradi nižjih proizvodnih stroškov, kljub prevozu. Ta proces je problematičen tako z vidika ogljičnega odtisa kot s socioekonomskega vidika.

V družbah blaginje gojimo nekakšno iluzijo, da živimo v postindustrijski družbi, ker smo umazano industrijo preselili v kraje, ki so oddaljeni od naših pogledov.

Zaradi želje po hitrem ekonomskem napredku je Kitajska denimo z intenzivno industrializacijo do danes uspela onesnažiti že 60 % vse svoje podtalnice. Le 3 % podtalnice, ki oskrbuje urbana področja, je takšne, ki še ni kontaminirana s pesticidi in drugimi nevarnimi kemikalijami. “Zahodni” potrošniki smo udeleženci te kontaminacije. Podpiramo tip proizvodnje, ki omogoča dostop do izdelkov po smešno nizkih cenah, na ta način vzpodbujamo nepremišljeno in prekomerno potrošnjo ter vzdržujemo ekološko in socialno sporne proizvodne prakse in trgovanje. Včasih posledice teh zaidejo v prehransko verigo, ki se vrača k nam nazaj. In takrat bi naredili vse, da bi se temu izognili. Velikokrat odreagiramo zelo emocionalno in najprej poiščemo krivdo za tržne anomalije zunaj sebe in svojega mikrokozmosa; v obravnavanem primeru so bili za nevarno hrano najprej krivi Kitajci. V naslednjem koraku pa vsi, ki bi morali skrbeti za sledljivost izvora izdelkov.

zamrznjeno sadje
(foto: pda796 via Flickr)

Kako pa naj potrošnik ve, od kod izdelek, ki ga želi kupiti, zares izvira? Na to trenutno opozarjajo tudi v Avstraliji, ko analizirajo trditve o izvoru prodajanega živila. “Made in Australia” ne pomeni nujno, da so sestavine izdelka avstralskega izvora. Zato je, opozarjajo strokovnjaki, nujno na izdelke zapisati tudi informacijo o izvoru živila, pa tudi informacijo o tem, kje je bilo živilo sprocesirano in embalirano. Te informacije namreč govorijo o različnih procesih v prehranski verigi. Tudi oznaka “proudly Australian owned”, ki cilja na nacionalna čustva potrošnikov, nič ne pove o prehranski verigi prodajanega izdelka. Poda samo informacijo o lastništvu podjetja, ki lahko celoten proces od pridelave do procesiranja hrane izvede zunaj Avstralije.

Kljub visoki podpori prostega trga, se ob takih preplahih ljudstvo obrne na državo, na državne agencije in kliče po strožji regulaciji, ki bo potrošnike zaščitila pred tveganji. Če je država odgovorna za spodbujanje in regulacijo praks, ki zagotavljajo varnost hrane v proizvodni prehranski verigi, pa bo moral potrošnik razmisliti, kako s svojimi potrošnimi praksami in prehranjevanjem soustvarja pogoje, v katerih posredno podpira in vzdržuje tudi potencialno sporne prakse v prehranski verigi. Tudi enostavno dostopno jagodičevje ima svojo ceno.

 

tanja kamin
Dr. Tanja Kamin (foto via FDV)

Avtorica: Dr. Tanja Kamin, kot ljubiteljica znanstvene fantastike (sociološke projekcije prihodnosti) čuječe spremlja pogruntavščine in vznemirljive spremembe vseh vrst, ki jih narekuje hiter tehnološki in kulturni razvoj. Opazuje, analizira, preizkuša in načrtuje, malo živi v znanosti, malo v zgodbah. Zaposlena je na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede, kot predavateljica in raziskovalka. Trenutno gostuje na The University of Sydney, Sydney Democracy Network. Na Twitterju jo najdete pod @TanjaKamin

 

Več od Metina lista

Previden človek ve, da je vse najnovejše vedno najdražje

MODA O dandanašnji modi lahko še prav posebno rečemo, da je razvajena,...
Beri dalje

1 komentar

  • In kako naj kot potrošnik s svojimi “potrošnimi praksami in prehranjevanjem” zagotovim, da je zelenjava, ki je drago plačam, ker je ekološka in pridelana v lokalnem okolju, res taka? In kako naj kot potrošnik dosežem, da je denar, ki ga plačam državi v obliki davkov, zapravljen za spodbujanje ekološko in socialno ne-spornih praks? In na koncu kaj s tistimi, ki iz različnih razlogov nimajo denarja za drago ekološko lokalno hrano, a oni naj se kar zastrupljajo s pesticidi?

    Vsi zadnje čase nabijajo samo o odgovornosti potrošnika, o odgovornosti trgovcev, proizvajalcev, politike, gospodarstva pa slišimo bore malo.

Komentiranje je zaprto.