Pred kratkim sta minili dve leti, odkar sem malo na vrat na nos odšel s trebuhom za kruhom v sosednjo Avstrijo. Čeprav sem imel doma v redu službo, vse prijatelje in zares kvalitetno življenje za takratnih 25 let, mi to nekako ni bilo dovolj. Med študijem nikoli nisem šel na izmenjavo in ob prvi priložnosti, ki se mi je ponudila, sem si rekel, pa pojdimo pogledat, kako je na tapravem zahodu Evrope.
Sprva mi je bilo težko, pa čeprav sem bil od rodne Ljubljane oddaljen le slabih 400 kilometrov. Kljub znanju jezika in po moji oceni dobrem poznavanju Avstrije, sem na začetku imel krizo. Hitro sem spoznal, da Avstrija ni takšna, kot sem jo poznal iz smučarije in šoping izletov ob koncih tedna. Trgovine se zaprejo ob pol sedmih, ljudje so na prvi pogled bolj zaprti, prijatelji so bili daleč stran. Bil sem povsem sam. Prvega pol leta sem se velikokrat vprašal ali je vredno preživljati trenutke brez prijateljev, bil osebne dvoboje – ostati ali se vrniti nazaj, za tistih par sto evrov več na mesec. A kmalu zatem sem začel ugotavljati, da imam od celotne izkušnje veliko več kot le denar. Ugotovil sem, da ko sem se za vikend vrnil nazaj v Ljubljano, sem stvari videl drugače. Videl sem, kateri so pravi prijatelji in kateri ne, ljudje vzorniki so postajali malomeščanski povprečneži, razočaranje nad državo in okoljem je bilo vse večje.
Na severni strani Alp pa se je vse začelo odvijati hitreje. Po skoraj enem letu sem dobil ponudbo za drugo službo in se kmalu preselil v Salzburg, kjer sem še danes. Tu sem dobil zaposlitev, ki mi predstavlja vse, kar sem si kadarkoli želel. Sem vodja digitalnega marketinga za vzhodnoevropsko regijo v multinacionalnem podjetju. Vsakodnevno se srečujem z 11-imi različnimi nacionalnostmi, kulturami in poslovnimi običaji, kar še dodatno širi moje obzorje. Pri svojem delu imam tudi zelo dober vpogled nad digitalnim svetom v regiji in vedno bolj ugotavljam, da smo Slovenci na tem področju zelo dobri. Moji rezultati so to jasno dali vedeti tudi nadrejenim, zato imamo zdaj na praksi kar nekaj slovenskih študentov, kar me zelo veseli. Popolnoma sem se tudi že aklimatiziral, si nabral nekaj kontaktov, ki jim lahko rečem prijatelji. Predvsem pa sem dobil zelo zrcalno sliko glede razlik med tujino in Slovenijo.
Pustimo pogoje za delo, življenjski standard in gospodarsko klimo ob strani, saj ni treba poudarjati, da so ti tukaj v Avstriji boljši. Kar me najbolj bode v oči, je mentaliteta ljudi in način, na katerega deluje cel družbeni sistem. Ljudje tu so optimistični, zrejo v prihodnost in se znajo učiti iz napak. Celoten družbeni sistem je sicer zelo tekmovalen, vendar so nagrajeni tako dobri kot povprečni – proporcionalno seveda. Nekako imam občutek, da se kljub težkim časom vseeno stvari premikajo naprej. Stanovanja se zgradijo in prodajo, mladi po končanem študiju hitro zakorakajo v svet odraslih, starejši pa z veseljem stopijo v pokoj in zasluženo uživajo tretje življensko obdobje. V Sloveniji pa ravno obratno. Na politični sceni so že zadnjih 10 let enaki obrazi, z enakimi praznimi obljubami. Mladi vlečejo študij do 30 leta in vmes delajo priložnostna dela. Kup praznih stanovanj čaka na lastnike, medtem ko na drugi strani najemnine ne padejo, kar posledično naredi mesečno plačo majhno in samostojno življenje nemogoče. Vedno več mladih odhaja v tujino zaradi podobnih razlogov kot jaz, ali pa samo z upanjem, da bodo pri 28 letih končno lahko zaživeli normalno življenje in ne bili več odvisni od staršev. Ko takšne zgodbe razlagam svojim kolegom v Avstriji, se ti samo zgražajo in skoraj ne verjamejo. Tukaj si noben ne more predstavljati življenja pri starših po dopolnjenem 25 letu, pri nas pa je kar nekako normalno, da se odseliš šele, ko umre babica (dediščina), ali pa se zakreditiraš za naslednjih 30 let.
Pred dvema letoma sem nameraval svojo avstrijsko avanturo omejiti na eno leto, nabrati izkušnje, privarčevati nekaj denarja in se vrniti. Danes ugotavljam, da sem poleg izkušenj, denarja in kariere dobil še veliko več. Dobil sem dozo krute realnosti, pred katero sem si prej hote ali nehote zatiskal oči. Pri nas niso problem napačna politika, klientelizem ali visoki davki. Te stvari so prisotne tudi v Avstiji in drugod po svetu, problem je v celotnem sistemu. Namesto, da bi vsak pometel pred svojim predpražnikom, se nehal pritoževati in naredil nekaj, kar bo stvari premaknilo naprej, se vsi raje pritožujejo, kako težko je in kako nemogoče je kaj spremeniti. Vse se da spremeniti, le na pravem mestu je treba začeti. Po mojem mnenju je to mentala naravnanost, ki me kar malo spominja na Cankarjevo hlapčevstvo. Osebno sem optimist in še vedno upam na boljše čase, ko se bom z veseljem vrnil domov ali pa s ponosom povedal kolegom iz tujine, da prihajam iz Slovenije. To upanje mi daje kopica mladih in starejših Slovencev, ki tako v Sloveniji kot tudi v tujini mislijo in delujejo drugače.
David Pivk, vodja digitalnega marketinga za vzhodnoevropsko regijo v multinacionalnem podjetju
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Pozdravljeni,
To kar zgoraj piše lahko samo potrdim. Moje šolanje v Avstriji se je splačalo. To je čisto drugi svet, druga mentaliteta. Avstrijsko mentaliteto bi jaz označil za bolj kolegialno a vendarle včasih dokaj zaprto. Nedvomno je “bonton” na višjem nivoju kot v Sloveniji, zakonodaja se spoštuje bolj. Na zakonodajo gledajo kot na sredstvo za zagotavljanje pravičnosti in ne kot sredstvo za omejevanje neke svobode. Hitro se integriraš v njihov sistem, čeprav te eni imajo za jugoviča. to je res. je pač en izgovor. če te pa nebi mrzili zaradi nacionalnosti pa bi te mrzili zarad predolgih trepalnic (če razumete). nemoreš biti vsem simpatičen.
Zdaj študiram eno leto v Sloveniji in spet premišljujem o tem, da bi se vrnil v Avstrijo in tam nadaljeval študij. Žalostno je, da ima večino študijev v Avstriji 11 tednov počitnic, Slovenija pa 2 (zelo naporna) tedna (če študiraš kaj bol konkretnega).
Standard je definitivno višji, ceste so urejene, kazni za prekrške so SMEH proti nam, JAVNI PREVOZI SO NEVERJETNO POCENI, vlaki in avtobusi moderni do konca, predvsem pa TOČNI.
Avstrija je enostavno država, za katero menim, da je urejena kot se šika.
Šolstvo: Z učitelji sem bil kot z kolegi. Lahko sem se menil normalno z njimi, izmenjali smo si kakšen vic in noben me ni imel na piki (niso mi grenili življenja tako kot učitlji iz OŠ, kljub mojemu zelo edinstvenem karakterju). Z zelo slabimi ocenami sem šel na gimnazijo v Avstrijo, in zdaj sem tu, z maturo iz petih jezikov.
Na začetku mojega šolanja v Avstriji pred petimi leti mi Avstrija ni bila tako simpatična. Zdaj pa imam punco iz Avstrije, da se mi lahko samo sline cedijo, dohodki bodo v moji karijeri višji, standard bo vsaj normalen.
Na kratko povedano, mislim da je življenjski stil tam bolj sproščen in prijazen človeku. V Sloveniji pa je sramoten.
Tako bom rekel ne glede Slovenije, če si dober uspeš tudi v Sloveniji iskat izgovore v politiki in državi in cestah in vremenu in učiteljici… Pogoji so v Sloveniji enaki za vse eni so milijonarji drugi nimajo za jest, eni so veseli v življenju drugi spet ne, eni imajo vse kar želijo drugi nimajo nič, vendar posameznik odloča kaj bo imel od življenja in ne pogoji.
Slovenija ima odlične pogoje za razvoj gospodarstva in možnosti razvoja na vseh področjih, kamor koli se malo poglobiš vidiš izjemne priložnosti problem je MENTALITETA in videti PRILOŽNOSTI in ne nevarnosti ali probleme.
Se strinjam, da razvitejše države nudijo še boljše pogoje za uspeh vendar, če si dober ne rabiš it v tujino sam moraš zaupati vase, SAMOZAVEST. Smo v obdobju recesije in v obdobju, ko končaš šolo, ko nimaš še zagotovljene službe ampak to ne pomeni, da je to slabost, zame je to PRILOŽNOST, poskušaš lahko nešteto različnih stvari in tisto, ki si jo res želiš boš moral se potruditi zanjo, kar nenazadnje pomeni, da boš ti boljši in drugi bodo imeli več od tebe.
Ko preživeš recesijo potem te naslednja recesija ne gane več toliko, ker si bil že skozi njo in v ekspanziji pa enostavno raseš. Veliki ljudje se gradijo v težkih trenutkih ne, ko je vse lepo.
Osebno menim, da Slovenija ponuja ogromno možnosti, če jo primerjamo z večino ostalega sveta spada med razvite države, zanima me kako bi iskal priložnosti kot študent v bangladešu al čadu ??
Ljudje čutimo to, kar se osredotočimo in primerjava z avstrijo ni nič bolj realna kot primerjava z bosno, ali pa primerjava med avstrijo in švedsko. Na koncu štejejo ljudje in karakter in ne okolje, okolje pomaga ampak oseba, ki je dovolj močna spremeni okolje tako, da ji ustreza. To so naredili vsi uspešni ljudje.. ali si uspešen ali imaš izgovor zakaj nisi… druge ni, ne išči izgovorov, ker tako sam veš, da ni res :)))
Izjemne priloznosti, enaki pogoji, to so stvari, ki jih jaz nisem zasledil v Sloveniji. Tako rekoc niti duha niti sluha o cem takem. Sanja se mi ne, o cem ti to govoris, na zalost.
PS: avtorjevega teksta ni bilo potrebno relativizirati z nekimi primerjavami s Cadom in Bangladesom.
Ne bi se mogel strinjat s tabo. Pri nas je pri iskanju zaposlitve na drugem mestu kolko znaš. Na prvem je čigav si, kdo lahko da besedo zate, kdo ti lahko kaj zrihta, s katero stranko simpatiziraš,…
Je sicer res, da lahko dobiš dobro službo izključno na podlagi svoje kvalitete. Vendar pod dvema pogojema:a.)nekje v rangu dobitka na loteriji ali b.)poseduješ znanje in talent hudo nadpovprečnih razsežnosti. V primeru b.) spadaš med recimo pol procenta najboljši v državi. In bi v tujini bil vsaj 2x bolje plačan kot pri nas.
Sam se nimam za nekaj več pa vendar svoje delo opravljam kvalitetno in vestno, predvsem pa se ne prisesam na druge. Z 19 leti sem se odselil od doma in prišel v Maribor. V času študija sem prijel za vsako delo, da sem preživel(študija žal še nisem dokončal). V Mariboru sem poznal zgolj družino svoje takratne punce. In ni enostavno pri teh letih it od doma. Vendar ne obžalujem. Danes imam možnosti-delati v Sloveniji za 800€, delati v Avstriji za 1800€, delat za avstrijsko podjetje v njihovi enoti v Braziliji za 5500€ na mesec(znesek je tako visok na račun dnevnic). In ko gledam, kako se delijo službe, ki bi jo sam opravljal dvakrat bolje kot nek sin/nečak/družinski prijatelj, ki mu je bila podarjena si ne morem kaj, da si ne mislim slabo o naši deželi.
Imel sem le eno možnost, ki lahko rečem, da je podjetje iskalo le na podlagi znanja in želje po dodatnem izobraževanju. Pa sem prišel med tri v finalni izbor, nakar so javili, da delovnega mesta ne morejo ponuditi nobenemu, saj jim ena od poslovnih strank noče podpisat nove delovne pogodbe, ki bi jo po uredbah EU mogla že več kot pol leta pred razpisom za delovno mesto.
Dobro da vem da ne bom naredila napake s tujino. Hvala za dozo poguma 🙂
Lepo si napisal. Moraš pa vedeti, da ko boš šel naprej po svetu, se ti bo tudi Avstrija zdela malomeščanska. Itd, itd. Na koncu boš ugotovil, da pri nas ni tako slabo in se boš vrnil v Slovenijo, tako kot vsi ostali (ki so imeli to možnost).
Lp b
Mislim, da nisi popolnoma razumel ali v celoti do potankosti prebral kaj je napisanega.
Sam sem veliko gori, kjer imam tudi delo in dokler nisem izkusil Avstrije in njihovega sistema, sem tudi sam bil pristaš te naše gnile države. Preberi še enkrat bolj natančno kaj piše in morda boš bolje razumel.
No ja sicer pa lepo da si patriot, tudi sam sem, vendar včasih razmišljam za koga ?
Za gnile politike, gnili sistem in tajkune, ki sramotno ropajo kar nam je še ostalo….,sistem pa jim veselo vse dopušča
Strinjam se z Davidom in Lolekom, s Tadejem pa ne. Sam sem odšel v tuhjino pri 45-ih, z družino. Za sabo sem pustil solidno kariero in firmo, ampak mi je bilo škoda živcev in ubadanja s kreteni. Kot je povedal v članku David – tudi v Avstriji, Švici ali Monaku obstajajo korupcija, mafija in drugi negativni pojavi ampak 98 % prebivalstva tega sploh ne občuti. so zadovoljni, delajo, se zabavajo, uživajo življenje, … Tega v Sloveniji praktično ni več.
@Borut ??? (mularija bi rekla WTF). Ni tako slabo?
To jaz trdim že nekaj časa, da ni problem država, problem so ljudje. In država so ljudje. Vse kar počnejo je, ne ločujejo odpadkov, do revežev, ki nimajo za hrano se obnašajo kot do izmečkov, lačne živali brcajo in naganjajo, bašejo se z junk foodom, mečejo hrano v smeti, gledajo vsak dan poročila in kritizirajo, ob nedeljah hodijo v nakupovalne centre in gledajo kaj vse si ne morejo kupiti, na cesti pa kršijo vse možne predpise in potem kritizirajo policijo, ki jim za to napiše položnico in vse kar se pogovarjajo je, kakšna je kriza, kako jih jebe vlada in država in kako so politiki nesposobni. Na TV pa so uspešnice limonade s katerimi filajo prazne duše v smislu, poglej drugim se gode še slabše, še bolj trpijo…. Moški pijanci, ženske pa nepotešene zafrustrirane živčne razvaline. Ja treba je pomest pred svojim pragom, začet se je treba obnašati kot človek in taki kot so ljudje taka je vlada in tak je naš standard. Dokler bodo carji tisti, ki goljufajo in kradejo bo tako.
Lepo napisano.
Tudi jaz imam podobno izkušnjo iz Švice. Moj primarni razlog odhoda pa je bilo prav drugačno razmišljanje ljudi, ki ga opisuješ. Ne glede na sredstva (tukaj jih je uh, vsaj petkrat več)je moje življenje še naprej optimistično in skromno. Ampak najbolj zadovoljujoče je, da živim v družbi podobnih ljudi, da se znanje, izkušnje in izobrazba cenijo, da je okolje mednarodno in zato bogato, da sta sistem in infrastruktura tu zato, da družba lažje funkcionira (in ne zato, da se ju ruši in izkorišča). Čeprav bolj kot vse cenim svobodo in odprtost (ki nista prvi karakteristiki Švice) me mir, dialog in sodelovanje, ki jih imam tukaj vsak dan bolj navdušujejo…
Tisto o napihnjenih domačih petelinih (malomeščanskih povprečnežih) pa je čista resnica. Razlike me še naprej in konstantno šokirajo. Ampak tragedija Slovenije (če jih primerjam s konkurenčnimi državami) je, da se tega niti malo ne zaveda. Tuji investitorji iz vljudnosti (ki je Sloveniji prav tako tuja) naši državi tega ne bodo nikoli povedali.
Včasih se mi zdi, da sem se odselil iz pekla.
Borut, menim, da nisi razumel o čemu je avtor pisal in kaj je želel povedati.
Sem razumel, Izi, sem razumel… Imam 4 podjetja v 6 evro državah, prepotoval Ameriko, Indijo, Afriko in še kaj zanimivega bi se našlo…
Natančno vem, o čem govori dotični mož – sem pa malo starejši, tako da gledam na zadeve tudi z vidika izkušenj. Zato pravim – počakajmo par let, pa bomo potem videli, če se je njegovo mnenje kaj spremenilo.
Sicer pa mu želim vse dobro!
Lp Borut
P.S. domotožje je hudičeva zadeva 😉
zelo lepo napisano. se popolnoma strinjam z vsem in imam tudi sama enako izkušnjo.
Sej pravim, samo dve možnosti sta:
revolucija ali emigracija.
Ali pa in to je pomoje pravo: evolucija
Jaz delam že 9 let v Avstriji. Vsak dan sem na poti iz SLO v AT na delo. Prijatelje imam doma kakor v AT. Res, da je trajalo, da so postali prijatelji, saj kot je že povedano so čudni – nismo jih vajeni. Tako mi je bilo samo prvi dve leti.
Živet v AT nebi šel za nič. Delat, pa vsekakor še 10x saj lahko opravljaš delo kot čistilka in te cenijo kakor tvoje delo. Žal za SLO tega ne moram rečt. Iz lastnih izkušenj in izkušen prijateljev si kot delavec v 90% zadnji izmeček in se za tebe noben ne zmeni – razen ko ti je treba dat odpoved. Takrat so te vsi veseli.
POVZETEK:
Tujine ne moraš ocenjevat po enem ali dveh člankih. Pogledat je treba celotno sliko in prebrat, povprašat, morda tudi poizkusit sam da lahko zadevo oceniš in dejansko komentiraš.
Oh tudi jaz bi z veseljem delala v Avstriji. Tudi kot čistilka in vsak dan potovala, pa žal nimam sreče!!!
Najbolj mi grejo na živce ki pišejo…oh tudi jaz bi z veseljem delala v avstriji pa cetudi kot cistilka ampak nimam te srece…halooo!!! A mislis da je tu sreca potrebna??? Mislim…kje zivite eni…js nisem znala niti besede nemsko in ze diplomirala v zdravstveni negi in sem sla delat v kuhinjo v avstrijo kjer sta delala kuharja iz slovenije in bosne in sem se vsak dan naucila kaksno besedo nemsko vec…po pol leta sem dovolj znala da sem sla kot diplomirana sestra na tirolsko delat…sama papirje rihtala sama sluzbo iskala po takih hribih in snegu vozila ki ga nekateri se v zivljenju videli niste…brez sorodnikov brez prijateljev in brez fanta…sama med tujci sama med ljudmi ki se niso zmenili za mene zenske so me dobesedno prezirale in se izzivljale nad mano…pol pa recete nekateri da nimate srece…tud jaz je nimam ampak ne sedim pred racunalnikom pa cakam da mi z neba kaj pade vse moznosti izkoristim dan in noc iscem sluzbo ce je treba sam da se kaj najde…lahko rwcem da je v teh dveh letih odkar gor delam blo vec prejokanih in pretpelih dnevov kot pa lrpih in zadovoljnih…pa ni vse lepo kar se sveti…ce bi radi imeli placo nad 1500eur pa morate it pac delat v regijo salzburga al na tirolsko …na stajerski se vam za ta denar ne izplaca ker za gorivo porabite 300eur mesecno pa se za vinjeto pa se razne davke in papirje in ste na koncu na hujsem kot v sloveniji…ce ste pripravljeni druzino pustit v sloveniji in zazivet v avstriji se bo treba ornk potrudit in verjemite da vam sreca pri tem cist nic ne pomaga…kar se pa avstrijcev tice so pa katastrofa od ljudi…vzviseni in totalno neizobrazeni…vse kar vejo je kar v cajtngih preberejo pa na tv vidijo imajo pa itak sam njihove nemske programe tak da angleskega jezika sploh ne znajo kaj sele kaj vec…da ne govorim o zdravstvu…o bolnisnicah…katastrofa…vecino ko smo poslali na zdravljenje pridejo se sam umret domov..gres se jim sam za to a te cim prej domov posljejo…ne ubadajo se s tem kolko in kaj pojes, ali da bi te mobilizirali…vstavijo kateter in imajo mir s plenicami…svecko ti nasopajo vsake 4 dni in to je to…ne mislite si da je vse tak lepo kot se govori…ce sste v sloveniji in imate placo 1000eur ste na boljsem kot nekdo ki dela v avstriji a 2000eur ker ko daste enkrat vse te papirje pa zakone pa prevare in ponizevanja skozi sam zato ker ste auslanderji…kar seveda smo in bomo vedno za njih…lahko recem da ste lahko zadovoljni da zivite v sloveniji…ce pa imate namen it v avstrijo pa naj vam povem da se pripravite na vsaj 5 let psihicnega trpljenja…mlajsi sicer bolje skozi pridejo kot starejsi ampak ni lahko se posebej pa ni nic podarjeno kot nekateri mislite…
Pozdravljeni, no jaz pa vam pisem iz prelepe, a vendar drzave ki ima resnicno miljon in eno tezavo – Juzne Afrike. Rasizem, revscina, kriminal, koruocija… Ta drzava ne poskrbi za svoje ljudi sploh (ni socialne podpore, ni kvalitetnih bolnic, ni kvalitetnega solstva, noben ti ne placa pokojninskega sklada in ce sma ne poskrbis za prihodnost se ti slabo pise, ce ne placas sam ogromne vsote denarja za zdravstveno zavarovanje na mesec, potem samo drzi pesti da ne bos potreboval bolnice ali zdravnikov…). Javnega prevoza za belce prakticno ni, sluzbe, mesta na unierzah in podobno se delijo glede na barvo koze in spol in ne glede na usposobljenost kandidatov. Drzavo vodi oseba ki je bila obtozena vec korupcij in celo posiljstva – zenska ki jo je posilil je bila HIV okuzena in predsednik Zuma je lepo izjavil da on ko pa u redu ker se je stusiral po dejanju… Da se dotaknemo se javnega sektorja – ceprav porocena z Juznoafricanom in imam pravico do vize (ki jo moram podaljsati vsake dve leti) je njihova javna uprava potrebovala cele 4 leta za zgolj podaljsanje vize. Da ne omenim kako nisem imela moznosti zapustiti drzavo ker ne bi morala nazaj v drzavo. Ko se je rodila moja hci, je uprava rabila 7 mesecev za izdajo rojstnega lista in potnega lista. Ko sem bila lani v Sloveniji, sem naredila prijavo mojega otroka, moj in njen potni list, spremembo priima in prijavo poroke – vse v enem tednu!!!!
Tudi sama imam dovolj pritozb Slovencev, ki zgleda da imajo prevec casa na grbi in vse kar znajo je biti negativen in sinfat cez vse – zgleda da je to v naravi nase nacije ???? Moji prijatelji so v zadnjih 7ih letih odkar me ni vec v Sloveniji postali zagrenjeni. Noben nima vec veselih novic zame, vse je samo – MAHHH. Dejmo se spremenit in dejmo kaj narest. Slovenija je zakon in ja, seveda so luknje v sistemu, ampak dajmo delat na tem da se kaj spremeni – in to na bolje, in dajmo postat malo bolj optimisticni. Slovenija je prelepa dezela in vsak ki jo je obiskal se je zaljubil vanjo, le mi je ne znamo cenit!!!!
Se popolnoma strinjam s tabo…lepo si tole napisala…Slovenci zal ne vemo-do ceniti tega kar imamo…mislim da bi vsi morali za en mesec v tujino da bi spoznali v kaksnem raju zivimo…ampak ja ker smo bili navajeni na maxximalen luxuz in na afnanje s tem kar imamo in kar ne zdaj nam je pa tezko pozret ponos in se sprijaznit z manj in biti vesel a nematerialne stvari…jap…v tem primeru je slovenija res v bedi…sicer pa imamo se vedno veliko vec luxuza kot avstrija…tam se ljudje na kmetih pretezno zivijo in otroci pri starsih…tam ni tega da bi ljudje tekmovali med sabo kdo ima lepse stanovanje…ne vidijo v tem lepote ampak v druzenju, v dobri hrani in v zadovoljstvu…kar pa slovencem manjka…kot sem ze enkrat omenila….komaj cakam da bo revscina privedla tako dalec da starsi otrokom vec nebodo mogli vsega pod rit porinit kar si mulci zamislijo…sele takrat se bo koncala tekmovalnost med otroci.in ljudmi in sele takrat se bodo ljudje spet zaceli na ulicah druziti in se veseliti namesto da posedajo pred racunalniki in se pritozujejo…
Prebrala, zanimivo, iskreno. Slovenci se res pretežno ukvarjamo z majhnostjo, s fenomenom staranja prebivalstva (ki konec koncev godi, a sistemu solidarnosti in javnih financ ne koristi), hkrati pa smo nehali cenit mladost in vihravost možganov, znanje, lepoto odnosov, dinamike pristopov, cenjenja rezultatov in vsakega posameznika, odpiranje navzven… Zapiramo se vase in smo samozadostni (?)… torej “umiramo” na obroke in samo vprašanje je, kako to čuti vsak v svoji generaciji…Sicer ni prvič v zgodovini, a problem je, ker tega ne znamo ali pa – večno odvisni od nekoga – res nočemo spremenit. Ne znamo se cenit in družbene sisteme razumemo povsem napačno, pa naj je šlo za socializem (ko smo hlepeli po denarju) ali gre sedaj za (kruti) kapitalizem, ko bi si radi vrnili socialo… Zato se ne čudim mladim. Prav je, da čutijo Evropo brez meja, svet za svojega ter iščejo priložnosti. Življenje je namreč eno samo, mladost pa tudi hitro mine. In lepo je, če se čutiš dejavnega, koristnega, nagrajenega, perspektivnega…(vsaj dokler si mlad). Kakšno zadevo lahko pometeš pred svojim pragom, marsikaj v našem okolju pa bi bilo potrebno spremenit sistemsko in v odnosih, mentaliteti.
Sam imam iskušnje z tujino zato bi vsakemu priporočil da se čimbolj vživi v novem okolju ter neha sanjati o domovini ker ko se bo vrnil bo zelo razočaran.
Zelo zanimiv članek!
Komentar pa bi podal na komentarje. Spoštujem vaše mnenje in se nekje tudi strinjam, vendar na splošno pa bi rad izrazil mnenje, da tako negativno pa nebi bilo potrebno gledat na Slovenijo.
Saj je res, da je nasplošno mogoče v Avstriji malo bolje (sploh ekonomsko). Ampak zaradi tega nam še ni treba vesčas jamrat. (S spoštovanjem do nekaterih mnenj) ampak nekateri pa prav jamrate da samo jamramo.
Slovenija je dežela s prelepo naravo in ogormno naravnega potenciala. V Sloveniji živijo pravtako dobri ljudje kot v Avstriji, mogoče je res da je germanska mentaliteta občasono bolj prijetna, ampak imamo pač Slovansko mentaliteto, ki res ni tako za kritizirat. Drugače pa menim da Sloveniji po samo dobrih dveh desetletjih samostojnosti gre kar dobro. Imamo najvišji BDP na prebivalca od katerihkoli držav ki je so bile deležne komunizma. Najvišji BDP na prebivalca od vseh Slovanskih držav. Kar se tiče bolj naprednih indeksov, kot je naprimer zelo znan Human Developement Index pa nas uvršča ravno poleg Avstrije.
Vse bo še dobro.
Figo bo dobro, če bo šlo tako naprej, bo še slabše (tole pišem iz tujine, kjer so se tudi meni do konca odprle oči). Ne samo, da je treba spremeniti politični sistem (iz socializma v tisto, kar vlada v vsem svobodnem svetu), treba je spremeniti mentaliteto, to pa je možno le iz lastnega prepričanja. Ljudem mora torej postati jasno, da sami sebe uničujejo, pa še narod in državo.
Slovenija je imela od nekdaj najvišji BDP med slovanskimi in socialističnimi državami, malo zaradi avstro-ogrske dediščine, malo zaradi zemljepisne lege, ostalo pa zaradi spoštovanja Srbov in Rusov, saj je bila ena redkih dežel na svetu z avtohtonim komunizmom, ki ga še danes ceni znaten del prebivalstva. Ampak to prednost izredno hitro izgublja in čez dve do tri leta jo bosta prehiteli Češka in Madžarska, potem pa še 15-x večja Poljska. Ampak Slovenci bodo najbrž dojeli, da je nekaj narobe, šele takrat, ko nas bodo začeli prehitevati nekdanji balkanski bratje (ja, tudi to žal ni nobena znanstvena fantastika).
Moj predlog: vsak Slovenec naj začne malo bolj poglobljeno razmišljati o svoji eksistenci, o vzročnih zvezah med delom in kakovostjo življenja, pa kako knjigo o politični ekonomiji bi si lahko vsaj vsak deseti prebral.
Čestitke za članek avtorju!
Tudi sama imam podobne izgušnje z delom v tujini, ne glede na to na kakšno delovno mesto si sprejet. Jasno so ti predstavljene tvoje dolžnosti in nagrade, ki so na koncu tudi izplačane, če je podjetje doseglo svoj cilj.Pri delu supervisorji bdijo nad tabo, te spodbujajo in iščejo v tebi pozitivne karakteristike, negativne omenjajo le toliko, če ti škodijo pri delu. Pomagajo ti pri socializaciji v okolje, organizirajo brezplačne dogodke, nudijo podporo na vseh mogočih podorčjih… Vsako jutro te pozdravijo in vsak dan odzdravijo! Četudi so bontona in nasmeha naučeni – prija!
So tudi slabe plati seveda, kot je omenila predhodnica, kruti globalizem je na poti in prostora za bolniske/porodniske dni preprosto ni. Skrb za lastno zdravje je tvoj problem in nuja za delo. To je dejstvo.
V Slovenijo sem si vseskozi želela vrniti. Zaradi narave, starsev, prijateljev, moje države, njenih lepot…
Pa doma še zdaleč ni tako, kot bi si želela in kot sem mislila, da bo. Država je mlada, veliko se moramo še naučiti.. Povsod.
Pozdravljeni…lepo da ste napisali taksen clanek in ljudem, ki venomer sedijo samo doma in jamrajo predstavili tujino se iz nekoliko drugacne perspektive. Glede na to, da sem tudi sam ze kar nekaj casa delal oziroma delam v tujini ( ZDA,Svica…) in tudi sam vem kaksni so plusi in minusi tega dela bi podal le pripombo glede vasega zakljucka: ”Osebno sem optimist in še vedno upam na boljše čase, ko se bom z veseljem vrnil domov ……..tujini mislijo in delujejo drugače.”
Ce hocete s tem ko se boste cez xy let vrnili polni denarja postati ”vzornik” oziroma primer cloveka, ki je uspel se mi zdi to podobno kot da general po bitki pride na bojisce in rece dobro smo jih premagali. Skratka boj v Sloveniji se bije sedaj ko je tezko in tisti ljudje, ki so sposobni bi sedaj morali ostati v Sloveniji in vleci naprej tiste, ki ne morejo ne pa oditi in se vrniti ko bo stanje boljse…
Ker vem da se bo na racun mojega komentarja zvrsil plaz kritik ker tudi sam delam v tujini sem vam pac dolzan podati tudi svoje kratko pojasnilo oziroma svoj del zgodbe. Prvic ko sem leto in pol delal v tujini sem delal za slovensko podjetje tako da je denar od mojega dela prihajal iz tujine v Slovenijo sedaj ko pa sem zaposlen v tujem podjetju pa je to zgolj po sili razmer saj sem doma ostal brez sluzbe z dvema otrokoma, ki jima je treba omogociti ziveti. Na to da delam v tujini nisem ravno ponosen je le izkusnja in obdobje, ko si moram pridobiti nekaj kapitala, da bom v Sloveniji lahko odprl svoje lastno proizvodno podjetje pomagal ljudem, ki jim te moznosti, priloznosti in danosti v zivljenu niso bile mogoce.
Moje mnenje je tudi da ne glede na vlado, zakone itd. ki jih imamo v Slovenji je to se vedno ena najboljsih drzav na svetu in povprecnemu cloveku, ki je zaposlen nudi dalec najbolj kvalitetno zivljenje.
Skratka res spostujem vse, ki ostanete v Sloveniji in se v teh tezkih casih bojujete za delo in prezivetje, ceprav tudi nam, ki smo v tujini stran od svojih najblizjih ni lahko…
Se z vecino strinjam, razen s tistim delom o generalih. Namrec sem v podobni, ce ne isti situaciji kot ti, dva otroka, zena, sluzbe v Sloveniji ni bilo za dobiti, tako da smo bili primorani odditi. Prav tako si zelimo enkrat vrniti, ceprav vemo in vidimo, da bo to veliko tezje, kot je bilo odditi. In meni osebno je popolnoma vseeno, kako bom videti, ko sem bom vrnil, ali bom poln denarja, … mi smo namrec odsli samo zato, ker de-facto nismo mogli v Sloveniji ziveti cloveka vredno zivljenje. Ce se bomo vrnili in upam da se bomo, bo tokrat boljsa gospodarska situacija, vsaj taka, da bomo lahko normalno ziveli.
Ne kritiziram vse povprek, samo skusam argumantirano debatirati, da ne bo pomote.
Ce bos res ustvaril svojo firmo te bo super imeti za sefa ker glede na razmisljanje je zelo malo ljudi ki bi se avzeli za delavce tako da spostujem tvoje misljenje in trud 😀
pozdravljen Gregor,
kako so mi znani vsi ti občutki, ki jih opisuješ! pa vendar mi ni dalo miru in iskala sem, v upanju, da odkrijem še ta post. 🙂
ker mi je to še bližje – pred štirimi leti sem se po treh letih bivanja in dela v nemčiji na lastno željo vrnila v domovino, natančneje na štajersko, ker sem opazila, da je z vsakim podaljšanim letom teže nazaj… in: kljub črnogledim napovedim, vsesplošnemu mnenju, da sem zgubila pamet in seveda, kljub začetnim obupom in frustracijam nad obstoječim stanjem v slo, sem trenutno izjemno srečno dekle, ki živi svoje sanje v mariboru(!), uživa v dobrih plateh doma(narava, domačnost, sproščenost, gostoljubnost, čustvenost)in je na štajersko privabila še ljubezen svojega življenja – čistokrvnega nemca.
seveda pa ne ostajava samo doma – vsak drug mesec sva na poti po evropi, da se nama širokoglednost ne v okrne ;)pač državljana evrope, ki uživata v bogastvu, ki jima ga daje slovenija.
upam, da ti uspe 🙂 držim pesti 😉
Dobro napisano, ni kaj. Sam spadam med tiste, ki preživljamo svoje vikende doma v Sloveniji v objemu svoje družine. Med tednom pa delam v Avstriji. Glede na vse čudne floskule iz komentarjev, pa bi rekel, da sem z univerzitetno izobrazbo in cca. 12-mi leti delovnih izkušenj, bil primoran iskati delo v tujini. Na področju strojništva je v Sloveniji premalo možnosti in kvalitetnih služb. Upam, da se to v kratkem spremeni. Sem lokalpatriot. Rad imam Slovenijo, še rajši pa imam svojega otroka in svojo ženo.
En odgovor na to, da bi morali sposobni ljudje ostati doma:
v Sloveniji sem se naucil mnogo, tako v akademskem smislu kot v profesionalnem in ne bi mogel reci, da te izkusnje veljajo manj. Vendar sem se ucil od ljudi, ki so v svojem aktivnem zivljenju (za moj profil dela) imeli priloznosti za delo. Posledicno je bilo delo na nivoju in stroka je skupaj s celotno generacijo napredovala.
Trenutno je v moji stroki v Sloveniji stagnacija. Nove generacije se ne ucijo, ker ni novih projektov in ni napredka v nobenem moznem smislu. Edina resitev da kot perspektivni strokovnjak napredujem je bila selitev.
Veliko bolj pomembno kot vztrajanje v Slovenji so migracije, uöenje jezikov in uöenje znanj, ki zaradi pomanjkanja kvalitetnega, strokovnega dela v Sloveniji niso na voljo! Slovenski strokovni profil na podrocju gospodarstva je preprosto presibek in zaradi mentalitete in onemogocanja sposobnih ljudi se nekaj let ne bo napredoval. Kar je za neko drzavo, ki nima naravnih bogastev precej pogubno.
Dober članek!
Moje izkušnje s tujino so zelo podobne in se strinjam z avtorjem glede tega, da je na začetku težko. Tudi sama sem razmišljala o tem, ali naj vztrajam ali se vrnem v SLO. Sama sem malo dlje od Slovenije, na Irskem namreč. Strinjam se tudi glede mentalitete ljudi. Irci se mi zdi veliko bolj optimistični in pozitivno naravnani, na življenje gledajo bolj s svetle plati. Moram reči, da je včasih prav osvežujoče biti v njihovi družbi. Tudi možnosti za delo in ‘normalno’ življenje so tu boljše. Glede sistema pa sploh ne bi izgubljala besed. Verjamem, da je Avstrija veliko bolj urejena država kot Irska, a v primerjavi s SLO je Irski sistem kot v pravljici.
Strinjam se tudi s tem kar je napisal Delavec — tudi na Irskem je podobno: ni važno, ali je nekdo čistilka ali direktor, vsakdo je spoštovan in na čistilke se ne gleda kot da so neki tretjrazredni državljani. Poleg tega se ne dogaja, da delavci ne bi dobili plač, ali da bi bila plača tako mizerna, da človek ne bi mogel preživeti. Moja plača je vedno na računu točno tisti dan kot mora biti.
Moja izkušnja je pač, žal, takšna, da sem ugotovila, da zame ni prihodnosti v SLO. Nekaj mesecev sem namreč bila v Sloveniji, a sem se letos marca vrnila nazaj na Irsko. In sem zadovoljna, da sem se tako odločila.
Vsekakor se strinjam z Davidom. Tudi sam v času študija nekaj mesecev preživela v Avstriji. Občutki so podobni, le da so pri meni prijateljstva hitreje sklepala, verjetno zaradi faksa in vsakodnevnega srečevanja s sošolci in sošolkami.
Bila sem študentka in imela avstrijsko štipendijo, ki je znašala slabih 1000 EUR na mesec. Oni so mi našli celo stanovanje. Tako, da se mi je že kot študentki bolj splačalo biti v Avstriji kot v Sloveniji. Pa da ne govorim o samem načinu poučevanja na fakultetah…ta je veliko boljši od našega.
Delala v Avstriji sicer nisem, je pa res, da bi si kot študentka lahko hitro našla študentsko delo (ponekod niti ni pomembno da znaš nemško, angleško je ok). Nekaj od mojih prijateljev je delalo v raznih firmah, asistencah, kavarnah itd. Plače so bile veliko boljše kot pri nas.
Imam zares lepe spomine na Dunaj. Večkrat se z možem pogovarjava, da bi pa lahko šla živet in delat v Avstrijo. Če ne bi delala v družinskem podjetju, bi šla takoj.
Zanimivo branje in obenem pohvalno, da avtor se razmislja o vrnitvi. Sam sem diplomiral in magistriral v Sloveniji, bil redno zaposlen v zdravstvu (stiri leta), imel svoje podjetje v Sloveniji in potem dal odpoved, vrnil delez v podjetju in odsel v Anglijo delat doktorat. Doktoriral sem na top 10 Angleski univerzi in sedaj sem zaposlen na eni najboljsih univerz na svetu.
Po doktoratu in preden sem dobil zdajsnjo sluzbo sem iskal mesto v akademskih vodah v Sloveniji, kjer me niso bili najbolj veseli – eni so se me otepali ces, da sem prevec dobro izobrazen (!?) za delo na Univerzi, eni so me hoteli izkoriscati (vodil naj bi projekte v imenu nekoga drugega, kjer bi ta drugi vlekel relativno visoko placo in pobral lovorike, jaz pa bi delal), tretji pa so me hoteli zaposliti (in jaz bi pri njih z veseljem delal), vendar niso imeli financnih moznosti. Tu imam druzino, zeno in hcerko – bolj bi mi ustrezalo, ce bi lahko ostal tukaj, pa ceprav pod dosti slabsimi pogoji kot jih imam sedaj, ampak za to preprosto ni bilo interesa na nasih univerzah.
V ozadju je ponavadi tudi malo strahu zaposlovalcev – karierno gledano mi gre kar v redu, v globalnem merilu sem akademsko kar uveljavljen, v nekaterih pogledih morda celo bolj kot marsikateri od mojih potencialnih zaposlovalcev. To pa v Sloveniji ni bonus, kot sem imel priloznost izkusiti.
Se kar zal mi je, da sem odsel, vendar ne razmisljam o tem, da bi se vracal – ta racunica se preprosto ne izide. Se pes gre stran ce ga brcas dovolj casa in moja drzava me je brcala dovolj dolgo.
Periodicno prihajamo z druzino nazaj. Predvsem na pocitnice in pogledat nase starse. Takoj ko pristaneva z zeno na Brniku se na naju zvali Slovenija. V enem tednu sva depresivna, v enem mesecu komaj cakava, da gremo nazaj v Anglijo. Tukaj (ta hip sem v Sloveniji) je vse tezko, nic se ne da, vse je sama negativa. Ljudje se ne premaknejo, vecina jih ne zgrabi ponujenih priloznosti (kontaktiram svoje bivse profesorje in jim ponudim moznost placane rezidence na top 5 univerzi na svetu in mi povecini ne odgovorijo. Ce mi odgovorijo, recejo, da se jim ne da. Odprejo se moznosti za podiplomski studij na taisti univerzi, pisem studentom in svojemu bivsemu oddelku, nihce se ne prijavi… itd). Sej tudi Anglija ni v vseh pogledih brilijantna. Ampak. Sposobni s(m)o nagrajeni, znanje ima visoko vrednost, povezava med gospodarstvom in univerzami je mocna. Na kratko lahko povzamem svojo izkusnjo takole: V Sloveniji si obicajno dobro sprejet dokler ne ogrozas, potem je osnovni stav, da si vreden nic in da se moras dokazat (kar nikoli ne uspe, ker ni vazno kaj pocnes, vedno je se kako poleno na poti in nad tabo se kak moron). V Angliji si apriori cenjen. Dokazati pa jim moras, da si nesposoben (ce si).
LP. David
Zdravo.
Pravkar sem se vrnil s podobne izkušnje v Veliki Britaniji (podiplomski študij). Zanimivo, da sva prišla do tako podobnih zaključkov, najpomembnejši tisti o nacionalnem pogledu in pomanjkanju prijateljev. Trenutno sem doma za poletje in sem razdvojen, ali naj ostanem tukaj ali naj resnično grem v tujino. Obeta se mi tudi doktorat.
Bi pa v primeru, da odidem, z veseljem ohranil stike z rojaki, ki so
prav tako odšli v tujino. Ljudje, ki izvirajo iz iste kulture, so v tujini vredni več kot denar.
lp
Martin
Ce si mislil name z vzpostavljanjem stikov s Slovenci v Angliji, je moj mejl na mojem blogu (klikni na moje uporabnisko ime v teh komentarjih). Tudi Natasa B. ga ima. Pisi, ce hoces. Jaz potujem predvidoma naslednji petek (2.8.13), potem sem doma do nadaljnjega.
LP, D.
Dober članek, predvsem del o miselnosti , ki vlada v Slo., da ne govorim o majhnosti (tisti v glavah ljudi!), ki jo jaz, moj moz-tujec in starejsi sin obcutimo vsak dan…Cenim kvaliteto življenja tu, veliko je časa za druzino, narava je skok stran, pa vseeno vsak dan tehtam, če je vredno vseh živcev in energije, ko se trudimo obdrzat eno raven optimizma in odprto glavo. Če nisi tipična “Mojca poročena z Janezom” te čaka kup opazk, stereotipov, mnenj, ki te ne zanimajo…
Srečno David in še enkrat pohvale za dobro napisan članek!
Se strinjam s skoraj vsem zgoraj napisanim. Sam sem živel veliko let v Nemčiji s starši, sedaj študiram v Avstriji in lani sem opravljal 6-mesečno prakso v Nemčiji in po študiju nameravam iskati službo v Avstriji. Ne strinjam se pa z domnevnimi problemi Slovenije, ki jih opisuješ. En in edini problem je politika. Iz tega rezultira gospodarski in socialni sistem. Kdo pa določi kaj se bodo Slovenci učili v šolah in višjih šolah? Kdo ma v lasti več kot 50% gospodarstva v Sloveniji? Slovenija je socialistična država, to je dejstvo. V politiki imamo le socialsitične in anti-socialistične stranke. Drugod po Evropi so pa vse stranke liberalne (izjeme so komunistične stranke), razlikujejo se le po tem, da so ene bolj konzervativne, druge pa bolj socialne. Gre se za socialno-tržno vs. tržno gospodarstvo. V Sloveniji nimamo ne enega ne drugega. V Sloveniji je država gospod. In največja fora je, da večina ljudi to podpira.
Vsem,ki tukaj pišete take in onake stvari o tujini,da pripomnim sem v tujini točno v CH.
Kaj se tujine tiče je takšna kakšno si nardiš…je lahko lepa..ali pa zajebana…meni osebno je TUJINA super…plačilo,delo,prijatelji in navsezadnje tudi ambient…
L.p.
Popolnoma se strinjam z objavo gospoda Daivda Pivka.
Sama živim na tirolskem, tako rekoč v neposredeni bližini prestižnega mondenega smučarskega centra KITZBÜHEL-a in to že skoraj 25 let. Najprej sem bila skoraj 1,5 leto v Londonu nato pa v Avstriji in delam že več kot 20 v turizmu. Z znanjem tujih jezikov, ter višjo izborazbo lahko le dorečem, da me je Avstrija z veseljem sprejela in mi dala možnosti osebnega razvoja v smislu kariere, ki jih v Sloveniji nisem bila nikoli deležna. Sedaj vodim manjšo smučarsko šolo tu v Kirchbergu , kjer sem si ustvarila tudi družino in si solidno vpeljala življenje.
Strinjam se, da je avstrijska mentaliteta zelo materialno usmerjena vendar orientirana tudi na skupni razvoj za bodočnost vseh ne le posameznikov. Vsakdo, ki ima določeno znanje tu najde možnost zaposlitve….
Kljub vsem pa sem še vedno navezana na Slovenijo in sem celo uspela prepričati svojega moža, ki je po rodu avstrijec, da sva investirala v turistično dejavnost na Gorenjskem in z veseljem delava reklamo za našo lepo deželo, da si ravno nama ni bilo vedno enostavno v Bohinju takorečeno zaštartati…
Smatram pa, da se bo celotno razmišljanje v Sloveniji moralo spremeniti , še vedno se radi oziramo po drugih in tarnamo, namesto da bi vsak sam poskušal pri sebi stvari spraviti v red…
Toliko v razmišljanje vsem, ki razmišljate o tujini in delu čez mejo…
Pozdravljeni.
Malček drugače…
Stric moje mame je bil ekonomski emigrant, ki je odšel l.1913 v ZDA. V 20-tih letih je bil že poročen in imel otroke. Med krizo, ko ni bilo dela je šel do kopačev premoga in prosil za delo. Povedali so mu, da ga ne potrebujejo. On pa je zagrabil za kramp in začel delati. Delovodja je prišel do njega in mu povedal, da ga ne bodo plačali. Cel dan je delal… in naslednji dan so ga zaposlili.
Moja babica je bila v Nemškem “odprtem” taborišču v Passau. Ljudje so lahko pomagali na nemških kmetijah… ali pa ne. Moja babica je delala in kmet ji je vedno dal hrano za njo in otroke. Njena soseda je rekla: “za švabe pa že ne bom delala”.
Ko sem šel pred desetimi leti v Anglijo nisem znal angleško. V hotelu sem pomagal čistilkam. Ko sem videl, da potrebujem več druženja sem šel po večerjah v kuhinjo in pomagal natakarjem pospravljati. Glavni mi je povedal, da mi tega ne bodo plačali. Rekel sem, da sem prišel zato, da se bom hitreje naučil angleško. (mimogrede: za več druženja sem šel tudi na plesni tečaj)
Vmes sem se vrnil v SLO in se zopet odločil za Anglijo. Ko sem prišel v hotel, me je glavni menedžer takoj vzel nazaj (ker je imel izkušnjo, da sem dober delavec)
Poenostavljeno je po filozofu Pjortu Damjanoviču Ouspenskem: preselitev in preživetje izven svoje države je, kot bi prerezal popkovino s svojo mamo domovino.
Delo in preživetje v tujini ti da VEČ, kot le denar in boljše ekonomsko stanje.
Podobni občutki, kot ko človek odide od staršev in v polnosti in neodvisno zaživi. Sem seveda spada kuhanje, pranje, likanje,… odgovornost. Ko to obvlada ne čuti potrebe, da bi živel z mamo. Če je vse prav pa se vedno rad vrne na obisk.
Špartanci so fante ob določeni starosti poslali za nekaj dni v divjino. Ko se je vrnil je vedel, da lahko preživi. Postaj je odrasel… in samozavesten.
Preberite si Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Hribar se je že pred več kot 100 leti zavedal pomembnosti povezav s tujino in veliko otrok dal študirat v različna evropska mesta.
Zadnjič sem na eni srednjih šol na Gorenjskem omenil na svetu staršev, zakaj nimajo otroci (tehnična smer) poleg angleščine še nemščine. Namreč v nižje razrede počasi uvajajo dva tuja jezika, tukaj pa je samo angleščina…(mimogrede nekateri sindikati že nudijo tečaje nemščine zaradi lažjega zaposlovanja).
Ravnateljica je bila odločno proti temu, češ, da bo stroka trpela in kdor bi rad imel nemščino naj gre na gimnazijo (op. v tujini ne iščejo gimnazijcev).
Nekaj staršev je bilo proti češ, da imajo njihovi otroci še z angleščino težavo. Eden pa je zaključil debato z izjavo, da izobražujemo kadre za Slovenijo in ne Avstrijo… 112.000 jih čaka na borzi dela.
Otroka, ki sta si izbrala smer veterinarka in elektrotehnik bi rad, da si najdeta tudi izkušnje v tujini. In sta pritrdila, da si jo bosta. Vesel bom, če mi kdo sporoči kakšno izkušnjo o počitniškem delu v Avstriji za dijake.
Mogoče bo komu nerazumljivo vendar vsakomur želim, da enkrat v življenju “prereže popkovino”.
Lep pozdrav.
Miha
Prebrala sem večino komentarjev, ki so mi eni bolj eni manj blizu. Vsekakor me je zbodlo v oči kako Slovenci blatijo lasten narod, kvalitete Slovencev. Lepo vas prosim kje je tu narodna zavest???! Kdo nas bo cenil, če sami v lastno skledo pljuvamo?! V naši državi je hudo, ne za vse za večino delavskega razreda pa. Pa to ni jamranje brez razloga. Ne želim, da se oglašajo tisti pametnjakoviči, ki imajo na jeziku vedno znova opravičilo o razvajenosti slovenceljnov. Pri nas je na prvem mestu, ko iščeš službo, čigav si – sploh če si kandidat za kakšno bolje pozicionirano zaposlitev. Večina zaposlitev je za minimalca, verjetno imaš srečo, če delaš v javnem sektorju ali upravi kjer so plače redne. Zaposleni v gospodarstvu še minimalca ne dobivajo. Od zaposlenih se pričakuje 24 urna pripravljenost na delo, kvalitetno opravljeno delo itn… za plačilo pa ti vržejo oglodano kost. Kdo ne bi bil razočaran? Cene življenskih stroškov rastejo, plače padajo in to občutno. Tudi sama sem začela razmišljat o tujini čeprav mi je ovira tuj jezik že zaradi svojih otrok, ki jim komajda še nudim osnovno, da ne govorim, da še vedno živim pri starših. Naj me bo zato sram? Sem lena? Predno me sodite, obujte moje čevlje. Ni vsem z rožicami postlano, vsak ima za seboj svojo življensko zgodbo. Vsem, ki ste se podali v svet pa srečno na tej poti in vedno dobrodošli nazaj domov.
Bravo, David! Spomnim se te, verjetno še bolj na začetku poslovne poti, ko smo si podajali kljuke po istih hodnikih. Dobro zgodbo pišeš in le tako naprej!