Avtor: Luka Valas, pravnik, ki je svojo dušo že zdavnaj prodal tujim korporacijam. Neoliberalec, občasni smartass. Ne grize. Na Twitterju ga najdete pod @luka_vee.
Naj za ogrevanje počistim s slamnatimi možmi, ki si mi jih po nemarnem podtaknil. Res je, Šušteršiča rad prebiram in to kljub temu, da pridiga iz varnega zavetja državne službe. Večinoma se z njim strinjam in mi je rahlo žal, da ni ostal aktiven v politiki. Občasno imam ob tovrstni liberalnosti tudi sam grenak priokus, težko pa rečem, da je to dober argument za sesuvanje njegovih stališč. To bi bilo približno tako, kot če bi jaz levičarjem očital vikende in jadrnice, igranje golfa, eksotična potovanja in podobne vragolije, ki si jih redno privošči vsak spodoben slovenski levičar. Glede ZDA samo tole: ja, ameriški sistem zdravstvenega zavarovanja sucks. Nič novega. Ga ne zagovarjam, ravno tako kot ne zagovarjam slovenskega. Oba sta zanič s pomembno razliko, da v Sloveniji pravega zdravstvenega zavarovanja sploh nimamo, imamo zgolj zdravstveni paradavek [1].
Ahhh, enakost! Sliši se čudovito, čeprav v resnici ne vem, o čem sploh govoriva? Enakost je v Sloveniji eden od tistih pojmov, ki ga po mili volji zlorablja vsak, ki ima pet minut časa. Enakost so recimo zagovarjali cinični ex-predsedniki, ki so jim davkoplačevalci plačevali zdravljenje v Švici in Avstriji. Polna usta enakosti so imeli tudi managerji iz Foruma 21, ki so na grmadi lastne ničevosti skurili neštete socializirane milijone, medtem ko je F21 prežvekoval floskule o socialno stabilni in solidarni družbi?
Tako kot nekateri drugi koncepti, se je enakost v Sloveniji izrodila in pristala nekje med Orwellovo Živalsko farmo in Vonnegutovo zgodbo Harrison Bergeron. V starih dobrih časih ameriške in francoske revolucije je bil koncept jasnejši: šlo je za enakost pred zakonom, enakost pred državno oblastjo, za enakost posameznika v primerjavi z ostalimi posamezniki. Če zaokrožim, šlo je za enakopravnost izhodiščne pozicije posameznika.
“We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal, that they are endowed by their Creator with certain unalienable Rights, that among these are Life, Liberty, and the pursuit of Happiness.” Ameriška deklaracija o neodvisnosti, 1776
In kje smo mi dobrih 200 let kasneje? Občutek imam, da se v Sloveniji zavzemamo za povsem drugo vrsto enakosti, za enakost končnega rezultata ne glede na izhodišče. Povprečnega Slovenca ne moti, če ima nekdo manj; moti ga le, če ima nekdo več. Takole na prvi pogled bi rekel, da je Janezu Novaku bolj ljuba situacija, kjer imata s sosedom Jožetom oba plačo tisoč evrov, kot pa da bi imel Janez 2.000 evrov, Jože pa 3.000 evrov. Janez s somišljeniki na volitvah z lahkoto doseže uravnilovko, zato v Sloveniji davčno stopnjo 41% dosežeš že z letno plačo v višini EUR 18.960, kar je le malenkost nad povprečjem, astronomskih 50% pa nad EUR 70,907 (približno 3,5 povprečne plače). Za primerjavo, celo v Franciji, kjer je egalitarnost dobila ime, najvišjo stopnjo 45% dosežeš šele nad EUR 151.200 (kar je več kot 6 povprečnih plač). [2] Za nameček te v Sloveniji obremenijo še z neomejenimi prispevki za zdravstveno zavarovanje, ki nimajo prav veliko niti z zdravjem niti z zavarovanjem, saj smo si bolj enaki zdravstvene storitve večinoma prisiljeni plačevati sami, manj enaki pa iščejo pomoč na Facebooku ali zbirajo plastične zamaške.
Rezultat naštetega je, da je dohodkovna neenakost v Sloveniji najnižja med državami OECD, saj Ginijev koeficient znaša le 0,24 in v disciplini enakosti zlahka prehitimo celo egalitarni Norveško in Dansko, medtem ko nas v blaginiji dohitevajo in prehitevajo države, kot so Češka, Poljska in Slovaška. Rastoča neenakost, ki jo omenjaš, je morda res problem, morda celo “bistven izziv našega časa” vendar ne v Sloveniji, kjer se zdi, da je bistveno večji problem pretirana težnja k enakosti na račun večje blaginje (ob potencialno večji neenakosti).
In Piketty? Iz njegovih zaključkov o vzrokih dohodkovne neenakosti bi lahko Slovenija potegnila vsaj nekaj lekcij o rasti dohodkov. Dva odločilna faktorja, ki (tudi po njegovem) odločilno vplivata na rast in raven dohodkov, sta izobraževanje, ki kroji ponudbo delovne sile in tehnološki napredek, ki vpliva na povpraševanje po delovni sili. Na obeh področjih pri nas delamo napake, predvsem s tem, ko v imenu enakosti preprečujemo vseh vrst konkurenco.
Že ob omembi ideje, da bi konkurenca med šolami utegnila biti nekaj pozitivnega, uradnike na ministrstvu za šolstvo grabi neprikrita panika. Sistem vaučerjev, ki v švedskem šolstvu odlično deluje, je v Sloveniji tabu. V visokem šolstvu pa brez ozira na trg ustvarjamo številne diplomante v poklicih, ki v 21. stoletju niti slučajno ne bodo dobili zaposlitve v panogah, ki so gonilo tehnološkega razvoja.
Medtem, ko v predvolilnem času pogrevamo gospodarske zablode iz prejšnjega stoletja, se Akrapovič, Pipistrel, Elektronček, Outfit 7, Celtra in podobne zgodbe o uspehu zaradi neprijaznega okolja in zgoraj opisanih davkov vedno bolj umikajo v tujino. Številnim manj uspešnim delodajalcem pa zaradi rigidne zaščite delovne sile in v primerjavi s produktivnostjo visoke minimalne plače ne preostane drugega, kot da odpuščajo delavce, ne zaposlujejo novih ali enostavno potonejo v stečaj. Tudi tu bi Piketty lahko ponudil lekcijo za Slovenijo: po njegovem je tudi v Franciji za višanje standarda delavcev bolj kot višja minimalna plača primerno izobraževanje delavcev ali davčna reforma, predvsem pa tehnološki napredek. Tudi Piketty je mnenja, da minimalna plača ne more biti neodvisna od nivoja izobrazbe in povprečne produktivnosti v godpodarstvu. Logično. Kot običajno v Pikettyju beremo le tisto, kar želimo in ignoriramo dele, ki bi nam utegnili koristiti. Ubogi Piketty, v Sloveniji bi še on obveljal za neoliberalca!
[1] Zavarovanje je prenos tveganja izgube v zameno za plačilo, pri čemer je višina plačila odvisna od stopnje tveganja. Plačil, ki se odmerijo v odstotku od plače in so popolnoma neodvisna od tveganja, ne moremo imenovati zavarovanje.
[2] In kako je s tem v švicarskem neoliberalizmu? V meni najbližjem kantonu Basel-Stadt dosežeš skupno obdavčitev 30% šele pri okrog 300 tisoč frankih (skoraj 250 tisoč evrih). Meh.
Dopisovanje #DinoLuka:
Sredina je praznina in ni svobode brez enakosti (5. del)
Problem Solidarnosti niso predčasne volitve, njihov problem so volitve (4. del)
Piketty je novodobni socialni demokrat, ki se zavzema za neokeynesianistične rešitve tretje poti in odkrito priznava, da Marxa na primer sploh nikoli ni prebral. Ni ga torej potrebno predstavljati kot nekega radikalnega levičarja, ker to ni in nikoli ni bil. Tretja pot pa je tudi dejansko precej bliže neoliberalnim laissez faire rešitvam kot pa socialni demokraciji sredine dvajsetega stoletja z visokimi obdavčitvami in javnim sektorjem, ki je enako služil vsem državljankam in državljanom. Point being: če Pikettyjeve empirične analize izjmeno naraščajočih družbenih neenakosti držijo, to še ne pomeni, da je radikalec; pomeni samo to, da obstaja še ena analiza, ki dokazuje naraščanje neenakosti v tistih družbah, ki imajo izjemen in pogosto kar neposreden vpliv na celotnen svet.
Omenjanje Ginijevega koeficienta, obdavčitev plač in dohodki iz plač lepo zakrivajo dejstvo, da v Sloveniji razlike vsekakor močno naraščajo, ker plača kot eden izmed virov dohodkov danes seveda še zdaleč ni edini takšen vir. Nenazadnje – pogledati je potrebno samo krivulje pri lastništvo nepremičnin, ki po zaslugi Jazbinškovega zakona iz začetka devetdesetih podrejajo tržnim zakonitostim procentualno gledano še občutno večji del vseh (v velikem delu družbeno zgrajenih) nepremičnin, kot pa v državah razvitega kapitalističnega Zahoda in predstavljajo ogromno težavo za vse, ki si svoje nepremičnine ne morejo (in najbrž nikoli ne bodo mogli) privoščiti, ker jih podreja ozkemu razredu rentnikov, ki živijo na njihov račun.
O Švici pa raje ne bi, znova. Še sreča, da denar in zlato ne moreta smrdeti po krvi, ki je spremljala stekanje finančnih virov v to Banko sveta.
“Sistem vaučerjev, ki v švedskem šolstvu odlično deluje, je v Sloveniji tabu. ”
Odlično deluje? Podpovprečni (!) izobraževalni rezultati (PISA), škandali in bankroti lastnikov zasebnih šol (lani bankrotiralo podjetje, ki je v praznini pustilo 11.000 učencev), vse bolj podprta bojazen, da šolski sistem prispeva k segregaciji švedske družbe (ki se prav tako sooča z najhitrejšo rastjo neenakosti med državami OECD).
Ja, Jure, tale Švedska morda res ni bila najbolje izbran primer, hvala za opombo.
Čeprav jaz najraje gledam oprijemljive rezultate šolskega sistema, recimo patentne prijave in patente. Zakaj recimo, je leta 2011 Švedska vložila 2715 patentnih prijav, Slovenija pa le 108 (Švedov je približno 9,5 milijona)? Zakaj ima Švedska kup zelo uspešnih startupov (npr. Spotify in Mojang), Slovenija pa nobenega res opaznega uspeha? Navsezadnje, zakaj ima Švedska Ikeo, mi pa Mercator? Kaže, da imajo oba faktorja (izobraževanje in tehnološki napredek) precej bolje pokrita kot Slovenija. In temu primerne rezultate.