Človek je neprestano in povsod obkrožen z zvokom, ki ga ustvarja sam in/ali narava. Zaznava ga z izredno občutljivim slušnim aparatom: človek sliši. Mehanične impulze uho spremeni v električne in jih prenese v možgane, s pomočjo katerih človek zvok “misli in doživlja”, ga razume in mu da pomen: človek posluša. Poslušanje je splet zelo zapletenih nevrofizioloških procesov, umeščenih ne samo v vsakem človeku, ampak tesno povezanih z njegovim ožjim socialnim in širšim kulturnim okoljem. Zahodnoevropska civilizacija, katere zibelka je antika, zapostavlja poslušanje; prednost daje vidu kot bolj “zanesljivemu in objektivnemu” čutu in s tem pisanemu jeziku. Že v jeziku najdemo veliko metafor, ki opozarjajo na vizualno usmerjenost zahodnoevropske kulture. V slovenščini so npr. pogoste besedne zveze: osvetliti problem, zagledati rešitev, uvid v razmere, prosvetliti ljudi, povezane z očmi in vidom (svetloba), ki pa označujejo miselne procese. Pismenost – vidno zaznavanje jezika – je tudi simbol izobraženosti.
Za človeka je med najpomembnejšimi zvoki prav tisti, ki ga ustvarja sam s pomočjo glasilk. Raziskovalec zvoka Stephen Handel pravi, da je “človekov glas čudovit in nenavaden instrument, ki laska, razdraži, zapelje, izda, vriska, brunda, toži, šepeta, vpije, govori, poje.” Ustvarja čustveno bližino z okolico ter opremlja človeka z energijo. V razvoju jezikovnega sporazumevanja je poslušanje tudi prva in temeljna dejavnost, od katere so odvisne ostale, predvsem govorjenje in branje in tudi pisanje. Pri poslušanju govorjenja ne gre samo za razumevanje jezika, spoznavanje sveta in samega sebe, temveč tudi za ustvarjanje odnosov med ljudmi. In odnosi so temelj za uspešno delo in osebno srečo. Poslušanje je torej temelj pismenosti in, širše, omikanosti. Pa vendar se s poslušanjem redkokdaj ukvarjamo. Prizadevamo si za bralno pismenost, ustanavljamo klube in šole govorništva ter pisanja. Poslušanje, pa čeprav nepogrešljiva sestavina jezikovnega sporazumevanja, ostaja njegov pastorek.
Biti poslušan je temeljna potreba, s katero se človek uresničuje kot človek – socialno bitje, ki želi biti sprejeto in priznano. Kljub veliki potrebi ljudi po poslušanju, pa nas večina ljudi želi le govoriti. Ljudje smo vsak dan v okoliščinah, ko bi morali poslušati, pa tega ne zmoremo, ker nimamo časa, volje ali želje. Obremenjeni smo s svojimi cilji, načrti in pričakovanji ter težavami in problemi. Prvi – cilji, načrti, pričakovanja – povzročajo, da slišimo in poslušamo selektivno; poenostvaljeno povedano slišimo le tisto, kar sodi v naš miselni okvir, potrjuje naša pričakovanja in vodi, k našemu cilju. Drugi – težave in problemi – pa ustvarjajo v nas notranji hrup, ki nam ne dovoljuje, da bi se usmerili v drugega človeka in mu prisluhniti. Pri vsem tem pa je najbolj zaskrbljujoče, da se ne zavedamo lastnega poslušalskega vedenja in posledic le-tega na svoje življenje. Zato toliko pritožb, da partnerji ne poslušajo eden drugega, otroci ne staršev in učiteljev in obratno; menedžerji ne sodelavcev, politiki ne volivcev.
Odrasli smo večinoma slabi poslušalci in ne prevzemamo odgovornosti za sporazumevanje. Ta ni samo govorčeva, temveč tudi poslušalčeva; vsak bi moral prevzeti vsaj polovico, ali boljše 51%, da bi zmogli vzajemeno razumevanje in dogovor. Ker se poslušanje oblikuje največ z zgledom (na poslušanje nismo bili pozorni in ga nismo zavestno razvijali), ne smemo biti presenečeni, da otroci ne razvijejo dobrih poslušalskih navad. Ravno tako ne smemo biti presenečeni, če učitelji mislijo, da so dobri poslušalci in da so le učenci tisti, ki jih ne poslušajo. Gre za vzajemno povezan odnos z moralnimi razsežnostmi. Raziskave opozarjajo, da so otroci, katerih matere so dobre poslušalke, boljši poslušalci. Podobno velja tudi za učitelje. Učitelji, dobri poslušalci so bolj uspešni pri svojem delu: imajo večje zaupanje učencev, ti pa boljše učne rezultate. Na žalost pa je pomanjkanje poslušalcev v porajajočem se blikovitem nanosekundem, tehnološkem svetu vsesplošno! Nimamo časa in potrpljenja za poslušanje, ki se zdi prepočasna dejavnost, a hkrati hrepenimo po njej. Zato je pri družabnih računalnikih najnovejše generacije zelo cenjena njihova delna zmožnost empatičnega poslušanja.
Poslušanje se razlikuje po namenu in po naporu, ki ju zahteva od poslušalca, npr. poslušanje strokovnega predavanja je bolj naporno od priložnostnega klepeta, v katerem se vlogi govorca in poslušalca hitro izmenjujeta. Ni pasivnega poslušanja! Največja potreba ljudi je po empatičnem poslušanju, ki zahteva da pozabimo na svoj ego in ga za trenutek postavimo ob stran, kontroliramo svoja čustva in se zavedamo svojih predsodkov. Pri vsem tem malo skromnosti ne škodi. Namesto pritoževanja nad govorcem, kar radi počnemo, bi se bilo smiselno vprašati, kaj se lahko naučim od govorca. Odrasel človek lahko izgovori okoli 150 besed na minuto, medtem ko jih misli tudi do trikrat hitreje. To razliko prepogosto zapravimo s tem, da sanjarimo in se ukvarjamo z drugimi stvarmi, npr. s formuliranjem svojega odgovora govorcu, sanjarjenjem ali celo pretvarjanjem, da poslušamo.
Poslušanje je posebej kritična dejavnost za opravljanje številnih poklicev, ki imajo veliko opravka z ljudmi. Naj omenim učitelje, zdravnike, psihologe, socialne delavce, prodajalce, novinarje, advokate, sodnike in turistične delavce. Za ljudi, ki so na vodilnih položajih, npr. za menedžerje, je poslušanje super kritična poklicna veščina. Izpostavila bi rada tudi poslušanje politikov, ki se prepogosto kaže v paralelnem govoru. Že pred desetletji je Will Rogers, ameriški humorist, opisal ameriško zakonodajno telo nekako takole: “Kongres je čudno telo. Človek vstane, govori in nič ne pove. Nihče ga ne posluša, vendar se nihče ne strinja z njim.” Leta 2010 je predsednik Danilo Türk v svojem pogovoru na radiu tako neproduktivno sporazumevanje imenoval “dialog gluhih.”
Glede na to, da se ukvarjam z izobraževanjem, sem velik del svojega časa posvetila poslušanju v šoli, predvsem pri pouku, ki je srž moje knjige Poslušanje: način življenja in vir znanja. Čeprav smo se v preteklosti predvsem ukvarjali z učenčevim poslušanjem v šoli, pa je moj poudarek na učiteljevem poslušanju učencev: njihovega govora, tišine in neizrečenega. Za učitelje je poslušanje, prav tako kot za manedžerje, superkritična dejavnost pri vodenju učencev do znanja z razumevanjem. Če hočemo učence voditi k znanju, jih moramo najprej spoznati in ni boljšega načina za spoznavanje kot da jim prisluhnemo. Zaradi moči vzgleda pa imajo učitelji ogromen vpliv na oblikovanje mladih ljudi – poslušalcev. V šolah naj poslušanje postane temeljno pedagoško načelo življenja. Mimogrede – tudi učitelji potrebujejo poslušalce, ne samo v učencih, temveč v starših, kolegih in šolskih politikih.
S poslušanjem priznamo osebo in izražamo spoštovanje do različnosti, kar omogoča ustvarjanje pogojev za pogovor, dogovor in sobivanje. Prav zaradi tega bi poslušanju morali posvetiti več pozornosti. Pa ne samo v šolah! Naša prva skrb mora biti namenjena zdravemu zvočnemu okolju. Soočamo se z vedno večjim okoljskim okoljskim hrupom, ki otežuje poslušanje in ima škodljive posledice za naše zdravje. Na tem področju se je že marsikaj naredilo, npr. številne države so sprejele zakonodajo o kontroli hrupa. Druga manj prisotna skrb pa mora biti usmerjena k ozaveščanju poslušalskega vedenja in njegovih posledic za naše osebno in poklicno življenje. In tretja skrb naj bi veljala vaji in disciplini, ki sta potrebni, da bi svoje poslušalsko vedenje spreminjali. Poslušanje je moč negovati in razvijati do pozne starosti ne samo zaradi poklicnih zahtev in uspeha, ampak v lastno zadovoljstvo in zadovoljstvo tistih, ki živijo z vami.
Naj povzamem samo nekaj temeljnih pravil dobrega poslušanja:
– Prvo in temeljno pravilo, ki nima izjeme: vsako dobro poslušanje je usmerjeno v drugega. Predvsem pa naj poslušalec posluša tako kot bi želel, da drugi poslušajo njega.
– Poslušalec zavestno usmeri svojo pozornost na govorca in sporočilo. Z govorcem ustvari stik z očmi in pokončno, a sproščeno telesno držo. Slabi poslušalci pogosto opravljajo druge stvari, npr. se igrajo, sanjarijo in, kar je še slabše, hlinijo poslušanje.
– Poslušalec ustvarja okolje za spodbuno poslušanje in se mu prilagaja, če ga ni mogoče spremeniti, npr. zmanjšati hrup. Če tega ne more, se poskuša osredotočiti na govorjeno sporočilo. Slabi poslušalci hitro podležejo okoliščinam in prenehajo poslušati.
– Posluša govorca do konca in nadzira svoje čustvene odzive in manerizme. Slabi poslušalci pogosto skačejo v besedo in izražajo svoje ideje in prezgodaj vrednotijo sporočilo.
– Prizadeva si za razumevanje sporočila in govorca. Povzema govorčeve misli, prosi za pojasnila in postavlja vprašanja, preverja svoje razumevanje govorca. Slabi poslušalci pogosto mislijo, da razumejo govorca.
Sicer pa koristi imeti v zavesti besede grškega filozofa Epikteta, ki pravi: “Imamo dvoje ušes in ena usta, da bi lahko dvakrat toliko poslušali kot govorili.”
Dr. Lea Plut-Pregelj, avtorica knjige Poslušanje: način življenja in vir znanja, ki je marca izšla pri DZS
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.