Ugasnite televizorje in stopite iz svoje cone udobja

Avtorica: dr. Barbara Samaluk, dolgoletna zagovornica človekovih pravic, anti-diskriminacije in nekonformističnih oblik življenja in dela. Raziskuje družbene učinke marketizacije, različne oblike neenakosti, transnacionalne migracije in kulturno politično ekonomijo. Trenutno zaposlena kot raziskovalka na Univerzi v Greenwichu.

Po novoletnih praznikih je letalo Ljubljana-London vsako leto bolj polno novodobnih izseljencev. Velikokrat srečam že znane ali spoznam nove obraze in izseljenske zgodbe, ki so unikatne, a vseeno podobne. Podobnost je predvsem v tem, da se vsi običajno strinjamo – Slovenci se vse premalo zavedamo lastne vrednosti.

Te opazke gredo predvsem na račun tistih, ki vodijo ali vplivajo na vodenje države in namesto, da bi ji dvigovali vrednost, vse kaže, da se bolj trudijo, da razvrednotijo tako suverenost in lastnino države kot vrednost njenih državljanov in prebivalcev. To bi lahko opisali kot neke vrste neoliberalno (samo)kolonizacijo, ki v službi trojke in s pomočjo mednarodnih denarnih institucij, agencij in korporacij, določa pogoje in “ceno” Sloveniji in njenim državljanom. Učinek te (samo)kolonialne politike pa se odraža v  vedno bolj strmem porastu razslojevanja in izseljevanja prebivalstva iz Slovenije in tudi drugih perifernih evropskih držav.

Sama sem na to že večkrat javno opozorila, predvsem s primerjavo poljskih in slovenskih delovnih migracij v Veliko Britanijo, ki so predmet moje doktorske raziskave. Ta primerjava je lepo pokazala, kako na izseljevanje vplivajo strukturne spremembe v državi izvora, ki izvirajo iz te neoliberalne (samo)kolonizacije. Ta je bila na Poljskem s pomočjo tujih svetovalcev že v 90-ih letih implementirana skozi “šok terapijo”, ki je bila v prvi vrsti usmerjena v deregulacijo trga, privatizacijo in krčenje javnega sektorja. Družbena cena teh strukturnih sprememb se je odražala v visoki brezposelnosti in razslojevanju, ki je potrdilo celo generacijo Poljakov in pripeljalo do največjih množičnih migracij v poljski zgodovini. Ne samo, da je bila cela generacija mladih potrjena s stresom iskanja dela, tudi delo samo dostikrat ni zagotavljalo osnovnega preživetja, kar je seveda ustvarilo enormne razredne razlike, zmanjšalo socialno varnost in kakovost življenja. Kljub trenutno ugodnejšim makroekonomskim indikatorjem pa izseljevanje Poljakom še danes predstavlja startegijo preživetja ali vsaj strategijo začasnega akumuliranja ekonomskega kapitala. Tako ni neobičajno, da poljski magistri ali celo doktorji znanosti delajo v britanskih klicnih centrih, ali da gredo starejši delavci na sezonsko delo v Veliko Britanijo, da lahko sebi ali svojim potomcem omogočajo dostojnejše življenje. Po drugi strani pa je Slovence, vsaj do sedanje krize, gnala bolj želja po nabiranju izkušenj in novih znanj ter omejena slovenska majhnost. Tej vrsti izseljevanja pa se je v zadnjih letih pridružila tudi tista, ki spominja na poljski scenarij in je posledica strukturnih sprememb, vidnih v nižanju standardov dela, socialnih transferjev in višanju brezposelnosti in prekarnih oblik zaposlovanja. Zato moramo strm porast izseljevanja iz Slovenije razumeti in obravnavati kot strukturni problem, ki je posledica nižanja življenjskega in delovnega standarda večine prebivalcev v Sloveniji.

V svoji raziskavi na primer ugotavljam, da veliko mladih podaljšuje študij ali se izseli, da sploh lahko participirajo na trgu dela. Ta participacija na trgu dela je prekarna tako doma kot v tujini. Ker slovenski delavci prihajajo iz evropske periferije, ki je simbolno obravnavana kot revnejša in manj razvita, se tem delavcem v Veliki Britaniji ustvarja specificna vrednost, ki se kaže v dekvalifikaciji ter različnih oblikah rasizma. Z drugimi besedami, delodajalci in zaposlovalne agencije slovenske in druge vzhodno-evropske delavce velikokrat obravnavajo kot primerne za opravljanje slabo plačanih, nizko kvalificiranih, težkih in čustveno napornih del. Delavci pa so zaradi slabih razmer v državi izvora in/ali samokolonialne logike, ki dostikrat zmotno gleda na zahodni trg kot nujno boljši, enakopravnejši in bolj profesionalen, pripravljeni sprejeti ta dela. Tako so, kljub izobrazbi in izkušnjam, ti delavci vsaj na začetku selitve večkrat primorani opravljati nižje kvalificirana, nizko plačana dela ali neplačana pripravništva. Prav tako pa so v Sloveniji študentom in drugim mladim vedno bolj na voljo zgolj prekarne oblike zaposlovanja, ki namesto, da bi jim omogočale delovno prakso na področju študija, podaljšujejo njihovo odvisnost in jim znižujejo vrednost.  Takšna družbena realnost omogoča dvojno ekstrakcijo, s strani delodajalcev in s strani posredniških zaposlovalnih in drugih servisov, ki na račun vedno bolj izgubljenih in razvrednotenih delavcev ustvarjajo profit tako doma kot v tujini. Ta prehod iz produkcije k ekstrakciji tako vedno bolj spodkopava stalne zaposlitve, ustvarja nove in neregulirane oblike podplačanega ali neplačanega dela, povečuje odvisnost in znižuje vrednost današnjih in bodočih mladih in drugih delavcev ter jih sili v izseljevanje. To je manj razvidno iz statistik, saj novi izseljenci redko odjavljajo stalno prebivališče v  Sloveniji, ker zaradi prekarne situacije težko načrtujejo lastno prihodnost bodisi doma ali v tujini. Ti trendi izseljevanja so tako veliko bolj razvidni iz samorganizacijskih omrežij, ki povezujejo sodobne migrante in pričajo o strmem porastu izseljevanja predvsem v zadnjih dveh letih. Iz tega vidika lahko Poljska Sloveniji služi kot ogledalo, kam jo lahko pripelje nebrzdano popuščanje kapitalu na račun blaginje ljudi.

In kako se te problematike loteva slovenska politika. Namesto, da bi začela ustvarjati trajnostna delovna mesta, ustvarja nove ekstrakcijske načine, ki bodo omogočali kopičenje privatiziranega profita na plečih sedanje in bodočih generacij. Ekstrakcija se in se bo tako lahko vršila skozi študijske dolgove, na področju multirelacijskih in transnacionalnih delovnih razmerjih in s pomočjo odvzetih socialnih in ekonomskih pravic in novih davkov. Novo leto tako poleg predloga o uveljavljanju šolnin prinaša še dodatno obdavčevanje delavcev na avtorskih pogodbah ali t.i. honorarcev, ki jih je že kriza sama spravila na kolena, saj je z njo upadlo povpraševanje po storitvah avtorskih delavcev. Prav sarkastično se zdi, da se še dodatno obremenjuje in obdavčuje tiste, katerih delo je vedno bolj občasno in vedno slabše plačano. Ob bojazni, kaj prinaša na novo obdavčeno leto, se že pojavlja potreba po združevanju in iskanju strategij preživetja in zoperstavljanja tem nerazumljivim ukrepom. Nerazumljivo se zdi tudi dvojno obdavčevanje dnevnih in drugih izseljencev, ki so obravnavani po ozkih in zastarelih okvirih, ki ne odražajo novodobnih oblik izseljevanja. Namesto, da bi se država resno začela ukvarjati z emigracijsko politiko in skušala pridobiti nazaj izgubljeni človeški kapital, bolj kot to sili ljudi, da se za stalno izseljujejo iz države. Ob tem gre tudi opozoriti, da je pri novih izseljencih prisotna velika želja in pripravljenost po sodelovanju, ohranjanju in oblikovanju novih poslovnih in drugih vezi s Slovenijo. Tu lahko slovenska predstavništva v tujini odigrajo pomembno povezovalno vlogo in s tem  doprinesejo k dvigovanju dejanske vrednosti Slovenije in Slovencev tako doma kot v tujini.

Če premierka resno misli s svojim mednarodno odmevnim sloganom “We will do it our way”, potem naj ne igra vloge domačega rablja v službi neoliberalizma, ki udarja po izobraževanju, mladih, honorarcih in emigrantih, saj so ravno ti gonilna sila družbe, upora proti neokolonialnemu širjenju neoliberalizma na globalni, regionalni in lokalni ravni ter glasilci sprememb in novih kreativnih “our way” rešitev.

Tu bi se ponovno rada vrnila na nezavedanje lastne vrednosti. V moji primerjalni raziskavi se je razlika med poljskimi in slovenskimi izseljenci pokazala tudi v upiranju neoliberalnim praksam, ki Veliko Britanijo zaznamujejo že desetletja in se kažejo v popolnem podrejanju življenja delu in potrošnji. Za razliko od Poljske in Velike Britanije, je Slovenija do nedavnega nudila več pravic delavcem in boljše razmerje med delom in življenjem in s tem kljub manjši denarni vrednosti plač (v primerjavi z Velko Britanijo) boljšo kakovost življenja. Ravno zaradi teh strukturnih razlik so se nekateri slovenski izseljenci v Veliki Britaniji pripravljeni upirati zahtevam delodajalcem po opravljanju “standardiziranih nadur” in neplačljivega dela. Tudi sama s kolegi opozarjam na neplačano delo in krajo plač znotraj britanskega visokega šolstva. To normalizirano kulturo podrejanja življenja delu, slovenski izseljenci, predvsem ženske, dojemajo tudi kot zaviralno za načrtovanje družin. Ta kolektivni spomin o kakovosti in nekomodificiranih oblikah življenja, ki se je v britanski kolektivni zavesti začel brisati že v 80-ih letih in v poljski v 90-ih, je z neoliberalno tranzicijo še kako živ pri Slovencih. Ravno to kolektivno spominjanje je še kako pomembna vrednost Slovenije in Slovencev. Ta vrednost se je in se kaže v masovnih protestih zoper korupcijo in neoliberalne ukrepe, ki ne jemljejo le socialnih, ekonomskih in političnih pravic, temveč tudi skupnostne vrednote in možnosti za oblikovanje alternativnih družbeno-ekonomskih modelov. Iz tega vidika ima Slovenija še kako pomembno vrednost, ki gre krepko preko njenih meja, saj trenutno predstavlja eno od pomembnejših lokacij upora zoper neoliberalizem. Ta njena vrednost je vidna iz porasta novih družbenih gibanj, novih zametkov samoupravnih podjetij in svežih idej za razvoj evropske periferije. Te ideje in pobude izvirajo iz unikatne družbeno-ekonomske zgodovine Slovenije kot socialistične republike in kasneje samostojne države in kolektivnega spomina o kvaliteti življenja ter solidarnejši in enakopravnejši družbi. Ob zavedanju te vrednosti je popolnoma nedoumljivo, zakaj se Slovenija strateško namesto k ekstrakciji ne usmerja k produkciji in dokapitalizaciji vseh teh delavcev, ki se jih vedno bolj duši in podi iz države. Iz tega vidika ni jasno, zakaj se ne investira v proizvodnjo, ki izhaja iz naravnega bogastva in je v Sloveniji že živela, zakaj se ne vlaga v uveljavljene retro znamke, ki smo jih izvažali že v 80-ih, zakaj se slovenske firme na zahodu raje promovirajo kot evropske in ne slovenske in zakaj dopuščamo, da aktivno prebivalstvo zapušča državo.

Historični revizionizem, ki hoče preseči to zgodovino in kolektivni spomin z namenom uveljavljanja neoliberalne ideologije tako še nikoli ni bil bolj nevaren za razvrednotenje Slovenije in Slovencev. “Our way” strategija, ki nadaljuje neoliberalno (samo)kolonizacijo preteklih vlad, tako predstavlja veliko zanko, ki ne grozi le, da bo osiromašila državo in njene prebivalce, ampak tudi odvzela temeljne vrednote ter povzročila razdruževanje različnih skupin, generacij, tistih, ki ostajajo in odhajajo iz države ter utišala tiste, ki ponujajo alternative. V letošnjem letu je zato še toliko pomembneje, da se na vseh ravneh in koordinatah združujemo, opozarjamo na učinke novih vladnih ukrepov ter predlagamo spremembe, ki bodo omogočale, ne nove “our way” ekstrakcijske načine, ampak premik od ekstrakcije k produkciji, omogočanju združevanja, večje participacije in dajanja glasu posameznikom in skupinam, ki dejansko ponujajo trajnostne “our way” rešitve. Te morajo izhajati iz zgodovinskega in družbeno-ekonomskega konteksta Slovenije, ki je edinstven in zato še kako vreden tako v domačem kot v svetovnem merilu.

Naj vam zato na tem mestu zaželim, da v letu 2014 ugasnete televizorje, stopite iz svoje cone udobja, se združujete, pobrskate po lastni in naši skupni zgodovini, prebrodite binarne ideološke okvire in zopet odkrijete lastno in našo skupno družbeno vrednost. Naj bo želja tudi vabilo k sodelovanju vsem tistim, ki tako kot jaz živite in raziskujete družbene učinke marketizacije v Sloveniji in Evropi ter iščete alternative zoper pogubni (samo)kolonialni neoliberalizem.