V mesecu in pol vlak niti enkrat ni bil točen

Avtorica: Urška Štimec, priročen hišni zmaj v službi in idealna triatlonka, če bi si vzela več časa za šport. Trenutno v najzahtevnejši vlogi mame z jeklenimi živci, s srcem prikovana na slovenska tla, a v duhu že dolgo krožim nad Afriko, sanjam o lastnem hotelčku in ustvarjanju čevljev – v barvah.

Evropski teden mobilnosti je že daleč za nami, pa se izrečenega se spominjamo? Berem izjavo ministra za infrastrukturo in prostor Sama Omerzela, ki je med drugim dejal: “Pobudi, ki si prizadeva za okolju prijaznejše načine mobilnosti, se vsako leto pridruži na desetine milijonov ljudi po vsej Evropi”. Ne morem si kaj, da se ne bi spotaknila ob zapisano, saj je realno stanje slovenske železniške infrastrukture tako katastrofalno, da v meni povzroča izlitje žolča. V Sloveniji se nekaj več ljudi prepelje samo v tednu mobilnosti, ko celo premierka spodbuja vožnjo z vlakom, sicer dogovorjena s kamerami za vzor javnosti, jaz pa bi si želela, da bi to počela redno, ne samo na posvečeni dan. Teden mobilnosti je »odlična priložnost, da pokažemo, kaj vse smo naredili na tem področju in kaj nameravamo storiti v prihodnje«, je še dejal minister. ?! S čim se pa lahko pohvalite? Kakšna vlaganja v infrastrukturo načrtujete v prihodnje? Jaz sem namreč v dveh letih opazila le menjavo vsakega tretjega železniškega pragu, nekaj ubogih, res nujnih vzdrževalnih del, da vlak lahko sploh pelje 30 km/h (?!), popravila pa so potekala še na električnem omrežju, ker je proga zaradi težkih tovornih vlakov preobremenjena in redno prihaja do izpadov elektrike, kar pomeni še dodatne zamude. V medijih pa je moč zaslediti, kako varni da so slovenski vlaki v primerjavi z drugimi evropskimi državami, v katerih se je ravno pripetila kakšna huda železniška nesreča. Saj pri taki hitrosti slovenskih vlakov potniki iztirjenja še opazili ne bi!

Tudi izjava gospe mag. Polone Demšar Mitrovič, nacionalne koordinatorke Evropskega tedna mobilnosti, je le pobožna želja vseh nas, ki uporabljamo javni potniški promet. Ob tednu mobilnosti je med drugim dejala, da bo “spodbujanje hoje, kolesarjenja in uporabe JPP na najbolj učinkovit način, s pozitivnimi izkušnjami, dolgoročno obrodilo sadove v smislu spremenjenih potovalnih navad”. Strinjam se in podpisujem izjavo, a ljudje JPP ne bodo uporabljali, če njihova pot traja dvakrat toliko, kot če bi se do cilja peljali z avtom.

Ker sem želela primerjati vlak in avtobus, sem se teden dni iz Logatca v center Ljubljane vozila z avtobusom in prišla v pisarno le dve minuti prej kot z vlakom, ki ima v povprečju dnevno 15 minut zamude. Kaj mi ostaja? Seveda avto! Avtobus in vlak prevozu z osebnim avtom žal ne moreta konkurirati. Želela bi si infrastrukturo, na katero se lahko zaneseš, obnovo celotne proge in ne samo posameznih delov, rešitve, ki bodo mlade resnično navdušile za uporabo JPP in jim vlak ne bo predstavljal nekega nujnega zla ob mračnih jutrih, ko nihče sploh opazi ne, da mladine ni več na vlak, ker redno zamujajo k pouku v Ljubljano. Na “moji” postaji ob 07:11 je le še peščica ljudi, jaz in še dva, morda trije uslužbenci najbrž javnega sektorja. Mladih ni več. In ko mladina enkrat spremeni svoje navade, je nihče nikoli več ne prepriča, da se bo še kdaj usedla na vlak.

Dobri dve leti se v službo v center Ljubljane vozim z vlakom iz Logatca. Od maja letos se dnevno dogaja, da za dotrajano, 41 kilometrov dolgo progo, z vlakom porabim vsaj eno uro. Če bi se iz Logatca v Ljubljano peljala z avtom, bi prevozila 33 km in si prihranila pol ure, dnevno celo uro časa, ki bi jo lahko porabila za rekreacijo, za hojo, tek in kolo in ne za to, da se vsako jutro trudim priti vsaj približno ob 8h v službo. Za lastno evidenco sem si začela zapisovati zamude in jih vpisovala v tabelo. Razdeljeno po dnevih, merila sem med 1. avgustom in 16. septembrom. Zjutraj smo zamujali od 11 – 31 minut, popoldan od 5 – 13. V mesecu in pol vlak niti enkrat ni bil točen. In jaz ob jutrih redno zamujam v službo, zato moram zamujeno nadoknaditi popoldne, kar me spominja na kazen v osnovni šoli, ko si bil »zaprt«, če si pozabil domačo nalogo ali pa si kakšno ušpičil. Četudi sem spremenila svojo potovalno navado in namesto ob 07:26 vzamem en vlak prej, tistega ob 07:11, ki je Intercity in moram zato obvezno plačevati dodatek, kar znaša pri moji vozovnici skupaj 8,20 evrov (op. kljub višji ceni mi vlak ne ponuja kvalitetnejše usluge), mi ne uspe biti točna. Pa saj šef razume, da se je v Sloveniji vlagalo le v avtocestni križ, ne razume pa tega, da Slovenija nima neke vidnejše strategije razvoja železniške infrastrukture.

Naj napišem še tri kratke anekdote: v Švici obstaja vlak, Jungfraubahn imenovan, pionirsko delo med gorskimi vlaki, ki potnike pelje pod oblake na nadmorsko višino 3453 metrov, kjer vladata večni sneg in led. Pot traja 50 minut, vlak vozi počasneje od tistega med Logatcem in Vrhniko, a fascinantno je to, da je bila proga zgrajena že leta 1912, pa vlak še vedno vozi v tako ekstremnih razmerah in premaga 1400 metrov nadmorske višine, »moj« vlak pa mora premagati le Vrhniški klanec do Verda. Ko bi bile naše proge le bolje vzdrževane …

Prav tako me razvedri anekdota o za tiste čase najpomembnejšem gostilničarju in poslovnežu iz Kočevja, Kajfežu po imenu, ki je po izgradnji železnice Ljubljana Kočevje, l. 1893, bentil, da tako počasen vlak njemu ne bo pripeljal več petičnih gostov iz Ljubljane. Vlak je namreč za razdaljo 49 km potreboval že za tiste stare čase neverjetne 3 ure (op. tako je bilo še do nedavnega, zdaj pa vlak do Kočevja že dolgo sploh ne vozi več). In je izzval Železnico na dvoboj, vlak proti konju. Kajfež je svojega konja v Ljubljano res prignal hitreje kot je pripeljal vlak, žal pa je konj po dvoboju poginil. Ker je bil to plemenit konj, ki je premagal Železnico Marije Terezije, ga je Kajfež dal nagačiti in postaviti v hodnik njegove vile na zdajšnji Ljubljanski cesti, kjer mu je bil dolga leta v ponos in na ogled prebivalcem Kočevja. Žal se od tistega časa tudi na progi med Kočevjem in Ljubljano ni nič spremenilo. No, zaradi dotrajanosti proge so tudi ta vlak ukinili.

In še zadnja anekdota: Ko sem se letos v lepih majskih dneh takole en dan peljala z vlakom domov in smo iz neznanih razlogov „obležali“ med Verdom in Logatcem in se nato po polžje premikali naprej med lepo šumečimi smrekami, sem sopotniku potožila, da mi bo pobegnil dan, ker bom spet prišla prepozno domov, da bi še lahko šla nabirati smrekove vršičke za sirup. Modro je predlagal: “Izstopi pri prvih vratih, naberi kolikor rabiš in vstopi spet pri zadnjih vratih, ne bomo ti ušli.”

Ja, smešno je. A te smeh po pol leta mine in nato te zgrabi jeza, ker si nemočen, ker veš, da sam proti sistemu ne moreš nič in da je tako in tako vse zaman, ker ministri in parlamentarci in direktorji SŽ ne živijo tvojega življenja. Lahko vas le opomnim in spomnim, da ste v prvi vrsti vi tisti, ki odločate o naložbah v infrastrukturo. Pozivam vas k javni objavi načrtovanih del za posodobitev proge Ljubljana – Sežana ter časovnico, do kdaj naj bi se to zgodilo. Prosim tudi za pojasnilo, kateri ukrepi so bili izvedeni za boljšo prepustnost proge in so s tem vsaj delno zmanjšali zamude, kot je objavljeno na spletni strani Slovenskih železnic, ki prosi potnike za razumevanje zaradi počasnih voženj do nadaljnjega. Do kdaj? Do leta 2020? Ali 2030?

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.