V otroštvu sem brala vse, tudi hrbtne strani škatel čokolina. Ker imam rada popkulturo in umetnost, še vedno berem vse, gledam vse in poslušam vse. Včasih sem se trudila imeti dober ali – o, groza! – celo kul okus, danes se s tem več ne obremenjujem. Ne razumem ljudi, ki pravijo, da jim je nekaj všeč “ironično”. Ne verjamem v “guilty pleasures” – če je nekaj dobro, je dobro. Kdor dvomi, da nas obkrožajo tudi prvovrstni romani za na plažo in zanič resna glasba, naj se malo sprosti. Življenje je predolgo, da bi brali samo tisto, za kar že vnaprej vemo, da nam bo všeč. In prekratko, da bi se počutili krive, če uživamo v napeti mehki vezavi iz letališke trafike.
Na spodnjem seznamu so tri izmed mojih najljubših knjig in dve, ki sem ju prebrala pred kratkim.
Virginia Woolf – K svetilniku
Zdi se mi, da jo vsako leto nekdo vzame na morje. Še sreča, ker jo vsako leto preberem in vsakič mi je ljubša. Virginia Woolf je mojstrica zgodb o neznatnih dogodkih v življenjih nepomembnih ljudi. Če imate radi Alice Munro ali Richarda Linklaterja (Ste se kdaj sprli z ljudmi, ki so vas peljali na zmenek, ker so trdili, da Alice Munro piše o nepomembnih stvareh ali da se v Leigh-jevem Another Year nič ne zgodi? Jaz sem se večkrat. #ThisIsWhyYou’reSingle) in še nikoli niste brali Virginie Woolf, vas čaka lepo presenečenje. Gospa, ki je svoj prvi roman objavila pred točno sto leti, vas ŠTEKA.
Joseph Heller – Kavelj 22
Učeni ljudje pravijo, da je Kavelj 22 ena najboljših satir vseh časov, jaz pa pravim, da je major Major Major Major najboljši literarni obstranski lik vseh časov. Na tem seznamu se ni znašla zaradi humorja ali zaradi protivojnega sporočila, pač pa zaradi grozljivega spoznanja, ki bralca skupaj z Yossarianom doleti v predzadnjem poglavju. Filmske priredbe se izogibajte.
Vladimir Nabokov – Bledi ogenj
Postmoderni roman (Roman? Pesnitev z opombami?), ki sem ga prvič prebrala v najboljših možnih okoliščinah: imela sem cel dan časa in o njem nisem vedela absolutno nič. Enako priporočam tudi vsem ostalim. Ne guglajte ga, bodite potrpežljivi in berite ga po vrsti, od prve do zadnje strani.
Karen Russell – Swamplandia!
Prvi roman mlade ameriške avtorice (in MacArthurjeve štipendistke, opa!) govori o družini borcev z aligatorji, ki pri življenju poskuša ohraniti propadajoči zabaviščni park sredi floridskega močvirja. V zgodbi, ki jo izmenjaje pripovedujeta trinajstletna Ava in njen neprilagojeni starejši brat, se prepletajo izmišljena družinska mitologija, ekologija, ironija in to, kar Američani imenujejo “southern gothic”. Avtorica je Swamplandio! opisala kot “Hitchcock sreča močvirje”, mene pa bolj spominja na film Beasts of The Southern Wild.
Erlend Loe – Lazy Days
Še vedno kupujem tudi papirnate knjige, sploh, če imajo lepe naslovnice. Ta je zadnja, ki sem jo kupila, in na naslovnici je narisana Nigella Lawson, ki liže sladoled. Velik del romana predstavljajo duhoviti, realistični in na trenutke blesavi dialogi med Telemannom, gledališkim režiserjem, ki bi lahko bil Umetnik, verjetno pa je tudi ali predvsem Blefer (kdor zase misli, da je prvo, ne pa tudi drugo, naj vrže prvi kamen) in njegovo ženo Nino, na željo katere družina počitnikuje v Garmisch-Partenkirchnu. Zanjo je nemško podeželje najlepši kraj na svetu, zanj pa nič manj kot zibelka nacizma. Počitnice želi izkoristiti za resno razmišljanje o Gledališču, toda misli mu vse pogosteje uhajajo k seksi kraljici redilne kuhinje z naslovnice. Super knjiga za na plažo – ko pridete do konca, je čas za nov nanos kreme za sončenje.
Avtorica: Urša Menart, režiserka in scenaristka, avtorica dokumentarnih filmov Nekoč je bila dežela pridnih in Kaj pa Mojca?.