Avtor: Aleš Lednik, novinar in urednik tehnologij na Večeru, ki bolj kot v izumrtje tega poklica verjame v njegovo metamorfozo. Trudi se biti v koraku s časom, ampak ne preveč, in na Twitterju, kjer ga najdete pod @AlesLednik, z veseljem moti pretirano resne debate.
Ne spomnim se, kdaj se je začelo, ampak pri branju se že dolgo pustim voditi udomačenemu reklu iz štajerskega vinogradniško-kletarskega podzemlja: Pijem veliko, ampak kvalitetno. Hočem reči, da berem vse, samo da je. Ali, če vljudno parafraziram, berem veliko, ampak ne nujno kvalitetno. Ker pač moram. Malo zaradi poklicne deformacije (seznam je na koncu tega zapisa), malo pa, ker me bolj kot avtor zanima zgodba. Zgodba pa tiči za vsem napisanim.
Kar se knjig tiče, se redko lotim kakšne, še posebej, če je dobra, da bi jo prebral na dušek ali bog ne daj na priporočilo. Saj na koncu jo, toda do tega se moram dokopati sam. Največja vrednost dobre knjige je zame to, ko dobi status literarne reference, h kateri se lahko vračam celo življenje, zato berem počasi in pazljivo. Počasi in večkrat. Zgodba o avtorju me pritegne šele, ko ocenim, da si je s povedanim zaslužil mojo pozornost. In če me že vlečete za jezik – na piedestal svojih favoritov postavljam Anatomijo melanholije Roberta Burtona. To v slovenščino še neprevedeno enciklopedijo »svega i svačega« iz leta 1621 sem prvič zasledil na seznamih literature drugih avtorjev, kasneje pa tudi, ne spomnim se več, ali v Posmehljivem poželenju ali v Privlačnosti praznine Draga Jančarja.
Intermezzo. Da ne bi napletal, njeno bistvo povzema recenzent na platnici zadnje izdaje, ki pravi, da je to »one of the maddest and most perfectly paranoid, obsessively organized, etceterative assaults on the feeble human powers of concentration ever attempted.« Podpišem. Ta »Lonely Planet« vsega, kar je, vsebuje tudi zapis, ki zveni zelo domače, predvsem pa se mi zdi zanimivo, da je na Slovenskem še neopažen. Takole pravi: » … see that strange Cirknickzerksey lake in Carniola, whose waters gush so fast out of the ground, that they will overtake a swift horseman, and by and by with as incredible celerity are supped up: which Lazius and Wernerus make an argument of the Argonauts sailing under ground.« Valvasor je o Cerkniškem jezeru v svoji polihistorski mojstrovini pisal šele 68 let kasneje. Konec intermezza.
Rad imam avtorje, ki v fusnotah, obskurnih opombah v od boga pozabljeni knjigi, kupljeni v od boga pozabljenem antikvariatu, na v od boga pozabljeni ulici v … ne vem, Buenos Airesu, prepoznajo zgodbo. Umberto Eco je tak, pizdun stari genialni. Pred kratkim sem prebral Praško pokopališče, njegov zadnji roman, in skesano priznavam, da nisem ravno dol padel, kljub brilijantnemu prevodu Vasje Bratine (Baudolino, na primer, se mi zdi skoraj nedosegljiv). Toda, ker vem, kaj od Eca lahko pričakujem, tudi razočaran nisem bil preveč. K njemu se lahko kadarkoli vrnem po nasvet, pa naj gre za Vrtinec seznamov ali Focaultovo nihalo.
In še cela vrsta mojstrov me ima v pesti: od Montaignea do Shakespearea, od Rudyarda Kiplinga (njegove kratke horror zgodbe so čista fascinacija z vonjem po kardamomu) do Thomasa Manna, od Borgesa do Whitmana in od Hunterja S. Thompsona do Vitomila Zupana. Še več jih je. Vsake toliko katerega vzamem v roke in berem. Počasi.
Zaznamke imam zadnjega pol leta v več knjigah. Pred dnevi sem začel brati Trojanskega psa Dragice Korade. Tudi zato, ker sva kolega in sodelavca in ker jo cenim kot eno najboljših novinarskih stilistk in političnih analitičark na tej strani Alp, predvsem pa, ker izbor njenih kolumen srhljivo dokumentira čas in prostor, v katerem je naša mlada država propadala, namesto, da bi rastla. Čas od leta 1989 do danes. Must read.
Že v gimnazijskih časih mi je prišla v roke, zdaj pa končujem z drugim branjem ene boljših pop avtobiografij, Romana o Polanskem Romana Polanskega. Desetletja preden je obtičal v svoji luksuzni koči v švicarskih Alpah, se je popisal v zgodbi, ki bi jo moral prebrati vsak fan filmov, kot sta Chinatown in Rosemary’s Baby. Nastopata Jack Nicholson in Bruce Lee. Če to kaj pomaga. Prevedeno v slovenščino.
Eden zadnjih romanov Anthonyja Burgessa A Dead Man in Deptford je krimič v elizabetinskem Londonu, pritegne pa z vohunsko in literarno dediščino Christopherja Marlowa, rivala moža, znanega pod imenom William Shakespeare. Spodoben page-turner. V angleščini.
Nikola Tesla, Moji izumi. Ni kaj veliko povedati, mož me zanima, vas pa bi tudi moral. V slovenščini.
Brata Coen imam rad, ampak pustite film in preberite knjigo. True Grit, Charles Portis. Ker imam rad naivne avanturiste, ki ne vedo, v kaj se spuščajo. V angleščini.
The Vintage book of Latin American Short Stories je cukrček, na katerem se je predolgo nabiral prah na moji knjižni polici – do zadnjič. Zgodbe od Mehike do Čila, poetične, urbane, ruralne. Najboljši možen uvod v literaturo Latinske Amerike, če je Marquezovih Sto let samote vse, kar ste prebrali. Če niste, še toliko bolj. V angleščini.
My Booky Wook, Russell Brand. Ker sem služil kot poštni nabiralnik za third party naročnika, sem si vzel še pred končno dostavo pravico prebrati zgodbo zabavljaškega odrešenika hipster generacije. Predvsem me je zanimalo, kaj se skriva za njegovim domnevno neugnanim duhom in za njegovim diaboličnim pogledom. Dober pisec za zasvojenca s seksom. Tudi zgodba je zanimiva, če je nujno vedeti, kako je pecal Katy Perry, žalil britanske aristokrate in lagal Jay Z-ju. V angleščini.
Sicer pa berem vse po vrsti in tega ni malo. Berem parkirne listke, sezname, oglasne deske, sodbe v imenu ljudstva, ponarejene diplome, anonimke, politične manifeste, magnetograme sej DZ, zdravniške rokopise, evropske direktive, novinarsko prozo, game-spoilerje, registrske tablice, bravure N’toka, Crnkoviča in Brščiča, gledališke in filmske kritike, bloge, teletekst, ovitke CD-jev, deklaracije na pašteti, račune za sendviče, inkontinenčne izlive spletnih trolov, infografike, reklamne izveske, možganske prdce veganov, maratonskih plavalcev, nasprotnikov cepljenja in paleo gurujev, psevdopoezijo Sebastjana Erlaha, tvite Vinka Gorenaka, facebook statuse Andreja Fištravca, berem Urban Dictionary, Wikipedio in Upworthy, berem arhive …
Sliši se veliko, ampak pomembnejše od tega, kar berem, je tisto, kar preberem. Aja, ko imam čas, berem tudi Raspberry Pi for Dummies. Krasna igračka bo to nekoč.
Privoščite si tudi:
Ena tistih, ki so v domišljijskih spisih trgali gate: Nina Krajčinović (marec 2014)
Berem vse, kar mi pride pred oči, pa tudi, kar beži mimo: Karmen Mlinar (februar 2014)
Knjige me kot razposajeni otroci vlečejo vsaka na svojo stran: Bor Pungerčič (februar 2014)
Vedno imam odprtih več knjig: Marko Bucik (januar 2014)
I like the books tell a good story that stays in my head: Pekka Metso (januar 2014)
Je bolje začeti s knjigo ali filmom/serijo: Blaž Nemec (januar 2014)
Branje me spremlja ves čas: Špela Trefalt (januar 2014)