Vas lahko nekaj vprašam? Odprto pismo Nadji

(foto: hardlynoticeable via Pixabay)

Draga Nadja,

naj priznam – ne poznam te. Si ena od mojih 2528 prijateljev in 152 sledilcev na Facebooku. Dejstvo, da sem to številko moral preveriti v času pisanja te kolumne, ti pove, da mi to ne pomeni nič. Sem pa – zato, da sva lahko postala prijatelja – preveril določene klasične trike vseh spam profilov. Skratka:

– število skupnih frendov (13),

– če imaš na svojem profilu več kot 1 sliko, ki ni slabe kvalitete, ko jo odpreš v celozaslonskem pogledu,

– tvoj profil ni neskončno morje deljenih objav slik motivacijskih vsebin.

Pok, sem kliknil knof in sva bila prijatelja za zmeraj. No, skoraj. Naj tistim, ki niso bili udeleženi v najini komunikacijo le-to javno razkrijeva:

NADJA: zdravo, vem da se ne poznama, ampak me zanima če si odprta oseba za kaj novega?

GAL: Nadja živjo, če je v povezavi s hrano, prehranskimi dopolnili ali prodajo, hvala lepa.

GAL: Drugače pa napiši bolj konkretno.

NADJA: zakaj pa ne gal?

Na tem mestu sva končala. Zakaj, ti bom podrobneje razložil v spodnjem pismu. Skratka. Edini zaključek, ki sem ga iz omenjene komunikacije prejel, je, da ste “ponudniki novih priložnosti” doktorirali in se končno odmaknili od zelo zoprnega vprašanja “Vas lahko nekaj vprašam?”. Mojih razlogov, zakaj me Tvoja priložnost niti slučajno ne zanima, je več.

draga_nadja

Sam sem bil vrhunski športnik, ki … v življenju ni pojedel enega prehranskega dopolnila ali dodatka. Nekateri pravijo, da se zato nikoli nisem prebil v svetovni vrh. Jaz, ki znam biti do sebe brutalno iskren, vem, da za vrh potrebuješ še eno pomembno komponento – glavo. Te glave jaz nisem imel in je najbrž še vedno nimam. Skratka, večino kariere sem jedel junk food. Najprej na slovenskih smučiščih, kjer je SSM – t.j samoizmišljena kratica za Slovenska Smučarska Malica, torej hotdog in ledeni čaj – itak čudovita klasika, ki me spomni na otroštvo.

V Avstriji sem vedno kolebal med grmado makaronov (relativno zdrava opcija), pizzo (manj zdrava opcija), dunajcem s pomfrijem (še manj zdrava opcija) in Germknödlom (čisti cuker). In cuker je zmagal skoraj vedno.

V Coloradu sem jedel Grande Burrito in fast food of the day, ko smo bili na poti. Ko sem si kuhal sam, je bila ponavadi solata z vrečke in ravioli z dvema šnitama sira in oljem. Zakaj? Ker sem po naravi lenoben človek in je to zadostilo vsem kriterijem zdravja. Ko sem bil doma, so zame pogosto kuhali drugi družinski člani in teroriziranje drugih, naj jejo kot jaz, ni na mojem meniju.

Nisem sistematično proti, da se ne bova narobe razumela. Na vabilo predavatelja s Fakultete za šport sem se udeležil predstavitve enega izmed podjetij, ki se ukvarja s prehranskimi dopolnili (imena bova na tem mestu spustila zaradi etičnih razlogov, ker nekateri izmed mojih prijateljev s podjetjem še vedno poslovno sodelujejo in za razkrivanje ni potrebe). Čokoladke niso slabe, vendar je 90 % produkta čisti hype. Z Marinom Medakom, kolegom, ekstremnim športnikom, sva 500 km Jadranske obale preveslala na Frutabeli in Corny-ju, skratka čokoladkah, ki jih dobiš pri prvi blagajničarki po 10x nižji ceni in ki se po hranilni vrednosti skoraj v popolnosti skladajo s podobnimi produkti, ki nimajo dokazanih učinkov in v nasprotju s Frutabelo le malenkost manj cukra.

Da sem bil vrhunski športnik in sem še vedno javna oseba, ima še eno neprijetno komponento – da lahko vsak pride do moje telefonske številke in me povabi v najnovejši in najbolj trendi biznis.

Razčistiva na tem mestu. S tabo nimam težav, biznisa pa ne delam z nikomer, ki ga ne poznam skoraj tako dobro kot svoje žene. Stvar principa. Še najmanj delam biznis s tistimi, ki mi s težavo povejo, za katero podjetje sploh gre. Ali tistimi, ki me prepričujejo, da je prehransko dopolnilo X, ki bi ga za provizijo prodajal športnim društvom in košarkarskim klubom po državi, “dehidrirana hrana”, ki je klasificirana kot prehransko dopolnilo zgolj, ker “klasifikacija še ni prišla tako daleč/je naš produkt tako revolucionaren”. Citiram besede z enega izmed podobnih sestankov, ki sem jih imel na to temo. “Priložnost” sem zavrnil.

Hkrati me, čisto iz poslovnega vidika, moti Tvoj zelo površen research. Če bi si vzela nekaj minut, bi na mojem Facebook in Twitter profilu našla tole objavo:

twitter_jakic

Zdaj pa k zadnji temi, najbolj pomembni. V mojem življenju nisem samo športnik in zaposleni, sem tudi oče in mladi ambasador za boj proti dopingu. Zadnje ti pove, da sem o temi prehranskih dopolnil hiperinformiran in se brutalno zavedam, kako enostavno je na trg spraviti prehransko dopolnilo, za katerega veljajo precej nizki standardi testiranj. Prehranska dopolnila so lahko namerno ali nenamerno kontaminirana s prepovedanimi snovmi, diuretiki in steroidi, ki izboljšujejo njihov željeni učinek in hkrati škodujejo zdravju.

Sem pa tudi oče. Če že ne pazim na vnose najbolj zdravih stvari v svoje telo, sem pri otrocih brutalno pazljiv. Tam v veliki meri kupujemo bio, ekološko in integrirano. Po možnosti prababice prinesejo stvari s svojega vrta, ki izgledajo manj ugledno kot stvari, ki se bleščijo s police v trgovini, so pa bolj polne hranljivih snovi.

Otrokom dajemo starši največji zgled in prehranska dopolnila v naši hiši niso sprejemljiva.

Žal. Na žalost me nihče –  niti Ti, draga Nadja – ne more prepričati, da so prehranska dopolnila, ki jih prodajajo v škatlah, sumljivo podobnih tistim, v katerih iz Bauhausa nosijo Jupol, bolj zdrava od hrane lokalne branjevke.

Morda se sprašuješ, zakaj sem si vzel eno uro časa in ti napisal tole pismo, če sem že tako proti. Enostavno. Od zdaj naprej lahko tvoji kolegi v odgovor na njihovo vprašanje zdravo, vem da se ne poznama, ampak me zanima če si odprta oseba za kaj novega?” pričakujejo link do te kolumne. Avtomatizacija, draga Nadja. V IT industriji je to dober biznis. Lahko enkrat poklepetava o njem. Mogoče ti uspem še kaj prodati. 😉

Z lepimi pozdravi,

Gal Jakič

Več od Gal Jakič

Gal Jakič, športnik invalid

1. Kdo si in kaj počneš?  V osnovi 24-letni športnik invalid, poročen...
Beri dalje