Velika družina tipičnih slovenskih likov

Shapes Names Faces

Anže je danes na Rogli prvič postavil sina na smuči. Poln ponosa in orošenih oči je s telefonom ovekovečil nerodne nogice v plugu, zdaj pa v koči ob smučišču z najdražjim pivom v roki vsem zbranim kaže, kako talentiran je njegov mali. Tega pomembnega dneva se bo spominjal še dolgo.

Zlata na parkirišču pred Ikeo z možem zre v na videz nerešljiv tetris škatel v in ob avtu. Le kako je možno, da sta nakupila toliko stvari? Pa saj sta šla ja samo po dve nočni omarici … “Lubi, kaj pa če podreva še drugi sedež zadaj in dava najprej noter tale tavelik regal in tepih, pol pa še tamanjše škatle in nazadnje blazine??”

Lea razume slovenski bonton. Na obisku pri prijateljici je kljub trdnim zagotovilom, da se res ni treba sezuvati, takoj odvrgla superge, se na ponujeno kavo odzvala z: “Mogoče pa res bi … Ampak le, če boš tud ti, drugače ni treba. Sam zame res ne rabiš kuhat!” in ob odhodu domov seveda dodala obvezni “Pa brez zamere!”.

Zdenka

Zveni znano? Gre za kratke opise življenja na sončni strani Alp, ki jih ustvarjam na Instagram profilu z imenom Shapes Faces Names. Januarja sem si namreč zadala cilj, da v letu 2019 vsak dan opišem zgodbo enega izmišljenega tipičnega Slovenca, slehernika z vsakdanjimi tegobami in pripetljaji.

Mnogi se spogledujejo s stereotipi – verjetno prav vsak pozna katerega od njih. A brez skrbi, vsi liki so izmišljeni.

Podrobnosti z resničnimi ljudmi so zgolj naključne, zato pa toliko bolj smešne. Izmenično opisujem moške in ženske, vsak ima svoje ime in sliko obraza, sestavljenega iz lesenih kock.

LESENE KOCKE

Za vizualno predstavitev nastajajoče obsežne družine tipičnih slovenskih likov sem si izbrala lične in duhovite lesene kocke z imenom FaceMaker, ki jih je zasnoval britanski oblikovalski duo Miller Goodman.

Vita

Set sestavlja 25 lesenih kock, poslikanih z enostavnimi liki v rdeči, beli in črni barvi. Cilj igre je zložiti kocke v mrežo 5×5 na način, da oblike na vrhnjih stranicah skupaj sestavljajo obraz. Možnosti variacij so skoraj neskončne.

PAVŠALISTI V KAMPU, ZATEŽENI SOSEDJE IN KAVČ SELEKTORJI

A še bolj kot slike so za objave pomembne zgodbe. Prav besedila nosijo levji delež karakterja in jim zato posvečam vedno več pozornosti. Na začetku sem iz same navdušenosti na zalogo sestavila na desetine obrazov, jih fotografirala in jim potem vsakodnevno sproti dodajala besedilo. A se je kasneje izkazalo, da delam hitreje, če najprej napišem zgodbo.

Tudi v zlaganju kock sem se sčasoma tako izurila, da zdaj že skoraj na pamet poznam razporeditev naslikanih oblik po ploskvah in si lahko vnaprej zamislim, kakšen obraz si želim sestaviti, da bo podoba kar se da skladna z vsebino.

Gal

Sprva sem utopično nameravala pisati v angleščini. To je tudi razlog, da profil še vedno nosi angleško ime. A mi je hitro postalo jasno, da bo vsakodnevno objavljanje kar velika obveza in da moram narediti vse, kar je v moji moči, da si delo olajšam. Pisati v maternem jeziku je seveda mnogo lažje, predvsem pa lahko karakterjem z izbiro sloga, slenga, besed in dobesednih navedkov dodam še dodatno dimenzijo.

INTERVJUJI, KI TO NISO

Med sledilci vsak mesec izpeljem tudi glasovanje za ime meseca. Z zmagovalcem potem opravim “intervju”. To pomeni, da zgodbo karakterja razširim v obliki mesečne priloge, ki je je dosegljiva prek povezave v profilu. A pozor, vsi intervjuji so pravzaprav ne-intervjuji, saj se izbranci vprašanjem pogosto izmikajo, se ne želijo osebno izpostavljati (kako slovensko!) ali preprosto niso dosegljivi. To predstavlja dodaten izziv zame, saj si moram iz meseca v mesec izmišljevati, kako zgodbo podati na drugačen in izviren način.

Ksenja

Med prispevki smo imeli že dramska besedila, sonete, priročnike, izjave za javnost, ljubezenske izpovedi … Pri pisanju ne-intervjujev mi pogosto pomaga sodelavec Luka Ausec. Ideje namreč včasih dobijo tisti pravi naboj šele v dialogu.

#FilanePaprike ali #Instagood

Nenapisana pravila obnašanja nas obdajajo že od rojstva. Ustaljeni družbeni vzorci nam pomagajo pri interakciji s svetom in lajšajo sobivanje v skupnosti. A ko se človek prisili in avtopilotsko sledenje takšnim obrazcem za trenutek izklopi, lahko hitro ugotovi, da so posledice naših vsakodnevnih navad lahko tudi precej nesmiselne, komične in trpke.

Ker vsi živimo v svojih socialnih mehurčkih podobnomislečih, vsakodnevno vživljanje v sošolce, sodelavce, sosede in mimoidoče – tudi če so nadležni in zoprni – ponuja odlično priložnost za refleksijo in razmislek o lastnem obnašanju ter krepi empatijo.

Meni osebno profil omogoča tudi, da na humoren način obelodanim katero od lastnih pomanjkljivosti in predelam marsikatero krivico ali slabo izkušnjo z ljudmi. Družbena omrežja postajajo prenasičena z osladnimi citati, lepimi obrazi in kloniranimi trenutki generične sreče. Objavljanje zgodb o filanih paprikah, balkonskih rožah in številkah teleteksta sicer ni zelo “in”, je pa zato toliko bolj pristno in zabavno.